Kaj se zgodi, ko otrok vidi starša jokati?

Za temi vprašanji se pogosto skriva prepričanje, da mora biti starš vedno miren, trden in čustveno neomajen. Mnogi današnji starši so odraščali v okoljih, kjer za nekatera čustva preprosto ni bilo veliko prostora. Žalost se je pogosto zadrževala zase, jok pa je bil razumljen kot znak šibkosti ali izgube nadzora. Takšne izkušnje lahko odraslega spremljajo tudi v starševstvu, zato ob lastnih solzah hitro začuti, da je naredil nekaj narobe.

Razvojna psihologija kaže nekoliko drugačno sliko. Otroci ne potrebujejo staršev, ki nikoli ne jokajo ali vedno obvladujejo svoja čustva. Potrebujejo odrasle, ki jim s svojim zgledom pokažejo, da so čustva naraven del življenja, da jih je mogoče izraziti na varen način in da tudi težki občutki ne ogrozijo odnosa. Prav zato je lahko trenutek, ko otrok prvič vidi starša jokati, veliko pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled.

Ko govorimo o joku pred otrokom, se pogosto osredotočimo predvsem na solze. Za otroka pa niso najpomembnejše solze same, temveč način, kako odrasli ravnajo s svojimi čustvi. Ali jih skušajo zanikati in potlačiti? Ali jih preplavijo do te mere, da izgubijo občutek varnosti? Ali pa jih zmorejo izraziti in se ob tem postopoma ponovno umiriti? 

Prav v teh trenutkih otrok dobiva pomembna sporočila o tem, kaj čustva sploh pomenijo. Prvič lahko zares spozna, da tudi odrasli doživljajo žalost, razočaranje, izgubo ali nemoč. Obenem pa izkusi še nekaj zelo pomembnega – da so ta čustva lahko težka, vendar niso nevarna. Človek lahko joka in kljub temu ostane varen. Lahko je ranljiv, pa odnos zaradi tega ne razpade. Prav takšne izkušnje pomagajo otroku razvijati občutek čustvene varnosti.

"Otrok ne potrebuje starša, ki nikoli ne joče. Potrebuje starša, ki mu pokaže, da tudi težka čustva ne uničijo odnosa, povezanosti ali občutka varnosti."

Način, kako odrasli živimo svoja čustva, postane eden prvih modelov, po katerih otrok gradi odnos do lastnega notranjega sveta. Če otrok vidi, da starš ob žalosti joka in ob tem ne izgubi stika s sabo, se uči, da so čustva del življenja in da ni treba biti ves čas močan. Če pa otrok odrašča ob sporočilu, da odrasli nikoli ne jokajo, lahko začne sklepati, da so določena čustva nezaželena. Da je žalost nekaj, kar je treba skriti in da ranljivost ni varna. Kasneje lahko takšni otroci težje prepoznavajo svoje potrebe, težje prosijo za pomoč ali pa se ob lastnih čustvih počutijo osramočene. Prav zato starši otroka ne učimo čustvene pismenosti predvsem z besedami, ampak z zgledom.

Ena najpogostejših zmot je prepričanje, da otrok občutek varnosti izgubi takoj, ko vidi starša v stiski. A raziskave navezanosti kažejo, da otroci občutek varnosti gradijo predvsem na predvidljivosti, odzivnosti, povezanosti in ne na tem, da starši nikoli ne doživljajo težkih občutkov.

Pravzaprav lahko pretirano skrivanje čustev otroka včasih celo zmede. Otrok zazna napetost, spremembe v vedenju ali žalost, vendar o tem nihče ne govori. V takšnih situacijah si pogosto začne ustvarjati lastne razlage. Mlajši otroci lahko celo pomislijo, da so sami povzročili slabo voljo ali žalost starša. Zato je pogosto bolj koristno, da otrok dobi preprosto, starosti primerno razlago dogajanja.

Otroci lahko starša prvič vidijo jokati tudi zaradi veselja, ponosa, hvaležnosti ali globoke ganjenosti. Takšni trenutki jim pokažejo bogastvo človeškega doživljanja in da čustva niso preprosto razdeljena na dobra in slaba.

Med zdravim izražanjem čustev in čustvenim obremenjevanjem otroka obstaja pomembna razlika.

Otrok lahko varno vidi mamo, ki joče zaradi smrti bližnjega sorodnika. Lahko vidi očeta, ki ga je nekaj globoko prizadelo. Lahko je priča ganjenosti, žalosti ali razočaranju. Drugače pa je, če starš od otroka pričakuje tolažbo, ga vključuje v partnerske konflikte ali mu zaupa vsebine, ki jih razvojno še ne more nositi, niti predelati. Otrok potrebuje občutek, da imajo odrasli svoje vire podpore in da so lahko žalostni, ne da bi moral on poskrbeti zanje.

Viri: Gottman Institute / Institute of Child Psychology