"Veliko lažje je imeti sedem otrok kot enega ali dva"

Anita in Tadej Miklič sta se prvič uzrla leta 2008 med pripravami na glasbeni nastop, ko je ona nastopala v skupini, on pa je bil zvokovni tehnik. Takrat se je zelo potrudil zanjo in v zahvalo ga je povabila na pijačo. Ni ji takoj odgovoril na sporočilo in šele čez dva dni ji je javil, da ima čas. "Nato sva šla na zmenek in to je bil začetek," se spominja Anita. Čez dve leti sta se oktobra poročila in avgusta naslednje leto sta dobila prvo hčerko, Klaro. Kmalu za njo je žal imela prvi spontani splav, leta 2014 je na svet privekala druga hčerka, Ana. Naslednje leto je sledil prvi fantek, Samuel, leta 2017 se je rodila Sara, leta 2018 dvojčka Danijel in Lovrenc ter leta 2020 Rebeka, ki danes šteje devet mesecev. Z izbiro imen z možem nista imela težav; Anita je pripravila nekaj predlogov, med katerimi sta s črtanjem izbrala po eno za fantka in eno za punčko. Pred rojstvom nista nikoli želela vedeti, katerega spola bo otroček. Danes so v devetčlanski družini "punce v prevladi" in na vprašanje, kako bi z eno besedo opisala vsakega od otrok odgovori: "Uf ... Vsi so si podobni ... Po meni so trmasti, po možu pa vztrajni in spretni."

Opisuješ, da sta še isti dan na zmenku vedela, da je "to to". Ampak ali sta tudi vedno vedela, da bosta imela toliko otrok?

Ja, vedela sva, da si jih želiva vsaj pet. Potem pa nama je bilo dano, da sva številko pet "preskočila", saj sta bila peti in šesti otrok dvojčka. Pet jih je bilo tako samo pol ure, ker se je čez 30 minut že rodil šesti otrok.

Po mojih izkušnjah po prvem otroku vsi drugi nestrpno že pričakujejo drugega. Ob novici, da si tretjič noseča, so pogosto presenečeni, slišiš celo vprašanja, ali se je ponesrečilo. Kako je bilo pri vas? Kako vas kot veliko družino sprejema okolica – z veseljem, občudovanjem, začudenjem ...?

V bistvu se žal pogosto ne počutim sprejeto ... Po rojstvu četrte, Sare, so vsi komentirali, da je zdaj dovolj. Ampak sem jim pojasnila, da še nisva končala, da se nama noben otrok ni ponesrečil, da so vsi načrtovani in zaželeni. Po rojstvu dvojčkov je bil mož celo deležen opazke, naj se zdaj vendarle da operirati, saj imava zdaj pa res že dovolj otrok. Odgovorila sva, da nikakor ne razmišljava o tovrstni možnosti in da se bova sama odločila, koliko otrok bova imela. Zdaj, po rojstvu sedme, Rebeke, pa sva verjetno končala ... Kombi je poln ... Ampak vseeno na koncu še ni pike.

Omenila si, da je kombi poln. Z njim se namreč pripeljete v vrtec in v šolo. Kako se vsi zjutraj uredite, kakšna je vaša jutranja rutina?

Ob 7. uri dvignem roleto, ob 7.20 gremo v kombi. Dvojčkoma z možem še pomagava pri urejanju, ostali štirje se sami pripravijo, devetmesečna Rebeka pa še ne obiskuje vrtca. Načeloma pred odhodom nimamo velikih težav, kar pripisujem tudi dejstvu, da je pri hiši več otrok. Drug drugemu namreč že zelo veliko pomagajo, se medsebojno spodbujajo, imajo različne zadolžitve, ko denimo privežejo sestrico na otroški sedež. Po navadi smo zjutraj urejeni v 20 minutah in res nimamo težav. Je pa res, da z leti postaja vedno lažje, saj so otroci starejši in lažje pomagajo poskrbeti za mlajše sorojence.

Zjutraj vam torej uspeva brez večjih pretresov. Kako pa je zvečer, ko so otroci že utrujeni, ko se je treba odpraviti spat?

Praviloma se zvečer večinoma sami uredijo, stuširajo in oblečejo v pižame. Če potrebujejo pomoč, prosijo zanjo in sva vedno na razpolago. Nikogar pa ne urejava midva; otrokom prepustiva, da se uredijo sami, in pomagava, ko je potrebna najina pomoč. Spat gredo ob 19.30, saj želim, da so zjutraj spočiti.

Ampak ali gre vedno vse tako zlahka in kot po maslu ali kdaj popustijo živci?

Oh, da, popustijo živci, sploh če se nabere preveč stvari ali če sva z možem zelo utrujena. Nismo idealni in brez napak. Tudi v naši družini vpijemo, kričimo, a se obenem tudi smejemo, veselimo, igramo, valjamo en čez drugega ... A na koncu se vedno vse uredi, težavo razrešimo v lepem vzdušju in dosežemo, da je konec kljub napetemu začetku umirjen.

Lepo je, ko je zunaj sonce in ko so otroci lahko zunaj. Kaj pa počnete ob deževnih dneh, ob večerih?

Igramo se. Z možem se usedeva na tla in to je vse, kar otroci potrebujejo. Želijo, da smo skupaj in da se igramo. Sicer pa se tudi v deževnem vremenu odpravimo ven. Nadenemo si dežna oblačila in obutev ter gremo skakat po lužah. Tudi ob vremensko manj ugodnih dneh včasih zunaj preživimo celo popoldne – ni slabega vremena, je samo slaba oprema. Je pa še nekaj res: vedro vode pri otrocih vselej naredi čudež.

Kako ste preživljali čas med pandemijo?

Otrokom je bilo pogosto dolgčas in priznam, da nisem zmogla vsega. Ana hodi v prvi razred in sem ji morala veliko pomagati, saj ni znala niti brati niti delati z računalnikom. Četrtošolka Klara je bila dokaj samostojna, a velik izziv je bil zagotoviti mir med videokonferencami ... Težko je bilo usklajevati delo za šolo in skrbeti še za vrtčevske otroke. Bilo je naporno in upam, da se ne bo več ponovilo.

Verjamem. Verjetno večina staršev tudi upa, da bodo otroci ostali v šolah in vrtcih, ker lahko morda vsaj takrat kaj v miru postorijo, pospravijo, uredijo. Kako je pri vas s pospravljanjem?

Na tabli imamo razpored opravil, ki jih načrtujemo tedensko. Tako je točno določeno, kdo pripravi, pospravi in pobriše mizo, kdo posesa, kdo zlaga v pomivalni stroj in iz njega itd. Dokler nismo imeli table, so otroci stalno jamrali: "Zakaj moram spet jaz sesati?", "Zakaj moram spet jaz pospravljati?" in tako naprej. Odkar imamo razpored, pa točno vedo, kaj in kdaj mora kdo narediti, in nihče se ne pritožuje. 

Pohvalno, da otroci pomagajo. Ampak vseeno –  ni treba poskrbeti za enega, dva ali tri, temveč za sedem otrok. Skuhati, oprati, pospraviti ... Kako?

Preprosto. Če primerjam sebe z mamico z manj otroki ... Ne vem, mogoče sem se naučila stvari jemati preprosteje in manj zapletati, lahko da so se otroci navadili, da jih je več, ne vem. Pri nas je tako – če rečemo, da gremo, gremo. Se uredimo, oblečemo in gremo. Kombi nas čaka v garaži in gremo, nikogar ne čakamo.

Ste kdaj mogoče pozabili katerega od otrok?

Bila je "dogodivščina" po koncu nedeljske maše. Ana se je s sošolko igrala pri vodnjaku, medtem ko smo se mi s kombijem odpravili domov. Pet minut po našem prihodu domov so Ano pripeljali sošolkini starši, ki so vprašali, ali smo koga pozabili, in šele takrat smo ugotovili, da ni prišla z nami. Ampak Ana nas ni slišala, ko smo pozivali k odhodu, zato je ostala za nami. Smo se pa po tem dogodku naučili, da vedno preverimo, ali so vsi otroci na mestu.

Štejete?

Ja, štejemo.

Veliko vas je, res. Se kdaj morda zmotiš v imenih, pozabiš na rojstni dan?

Ne, to imam kar urejeno. Kot otrok sem pri rojstnem dnevu pogosto "izvisela", zato sem se že po rojstvu prvega otroka odločila, da bodo imeli lepe rojstne dneve, in jih tudi imajo. V imenih zamenjujem samo Saro in Ano, drugih pa ne, medtem ko se možu zgodi, da ne loči dvojčkov. Takrat mu z otroci pomagamo ... Sicer se včasih nasmejemo, ker sta dvojčka že navihana in se tudi onadva kdaj pošalita z očkom, ko se pretvarjata.

Kako pa sicer vzgajata vajine otroke? Kaj se vama zdi pomembno pri vzgoji, v kakšne ljudi želita, da odrastejo?

Od vrednot sta nama najpomembnejša spoštovanje do sebe in do drugih ter zmožnost imeti rad sebe in druge. V šoli dobijo določeno znanje, ključno pa se mi zdi pri njih razvijati socialne veščine. Če bova tukaj zgrešila, če jih ne bova naučila lepih vrednot, spoštovanja in poštenosti, sva zgrešila pot, ker jih je le veliko. Zato skrbiva, da se že med seboj učijo spoštovanja, ki ga bodo – upam – znali ponesti v svet. 

Da, samo lepi odnosi vodijo v lepe odnose in treba jih je negovati. Kako najdeta čas zase, za vaju?

Čas zase in za naju imava zvečer, ko gredo otroci spat. Večeri so bodisi za dodatno pospravljanje, bodisi za naju, bodisi zame, zanj, ko sva vsak zase ali pa skupaj. Privoščiva si romantično večerjo, sprehod, tudi sama grem kam s prijateljicami.

Imata kakšno pomoč, vama kdo pomaga, kdaj čuva otroke?

V resnici za varstvo prosim res v sili. Težko mi je namreč pustiti toliko otrok nekomu tretjemu. Sicer imam okoli sebe ljudi, ki bi jih radi in z veseljem varovali, ampak v bistvu jih je meni težko prepustiti. Sama pri sebi imam grenak priokus, ker je vendarle veliko otrok. Za nekoga, ki jih ni navajen toliko, to pomeni toliko več dela. Zato varstvo izkoristim le, če je res nujno. Pa tudi z možem se zavedava, da bodo otroci vedno z nama, česar koli se bova lotila, in temu se prilagajamo.

Vmes sta zgradila tudi hišo, kar je velik podvig za vsakogar, sploh pa za starše z veliko majhnimi otroki. Kot mamica sedmih otrok si verjetno zelo zaposlena in predstavljam si, da delu nikoli ni videti konca.

Dela je veliko, ampak se znam organizirati. Lahko imam ali prosto dopoldne ali pa polno dela. Medtem ko so otroci v vrtcu in šoli, zanje vedno pripravim popoldansko kosilo ali malico, stvari za popoldanske dejavnosti, pospravljam, precej je za postoriti pri hiši, pomagam možu pri njegovem delu ... Nikoli mi ni dolgčas.

Kaj bi sporočila mamicam, ki si želijo veliko družino?

Veliko lažje je imeti pet ali sedem otrok kot enega ali dva.

Zakaj?

Zato, ker starši in otroci ne zapletamo več stvari, ne razvajamo jih toliko z materialnimi stvarmi, ampak resnično damo celega sebe otrokom in otroci tako veliko vrnejo nazaj. Da, vredno je imeti več otrok in mamici, ki si želi imeti veliko otrok, želim samo veliko poguma. Zmogla bo!