3 stvari, ki bi jih kot mama danes naredila popolnoma drugače

"Kdaj je pravi čas za otroke? To vprašanje nas je najbolj skrbelo, pa vendar nihče ni imel pravega odgovora. Če imaš otroke v dvajsetih, si s tem lahko zapreš vrata do začetka kariere. Če jih imaš v tridesetih, jih dobiš ravno takrat, ko kariera končno dobi zalet. Če postaneš mama v štiridesetih, pa zdravniki opozarjajo, da s tem prevzemaš večja zdravstvena tveganja – celo tveganje skorajšnje smrti," je za portal Your Tango napisala Kerala Goodkin.

Danes, ko je mama, pa si želi, da bi ji že prej kdo odkrito povedal nekaj pomembnih stvari.

"Če res razmišljaš o tem bolečem in preoblikujočem potovanju, potem ga moraš opraviti drugače. Popolnoma drugače. Nerada rečem, da 'moraš' – ker nočem zveneti pokroviteljsko ali obsojajoče – ampak glede tega mi preprosto moraš verjeti."

"Predvsem to, da se v ta korak podaš z veliko mero zavedanja in namere. Ne zanosi zgolj zato, ker je to naslednji logični korak – v razmerju, zakonu ali življenju. Ne domnevaj, da se bo vse uredilo samo od sebe (ker se zelo verjetno ne bo). In ne pričakuj, da ti bo partner nudil vso podporo, ki jo potrebuješ (ker ti je zagotovo ne bo mogel)," je še opozorila.

Imeti otroke 'drugače' pomeni, da se moraš najprej soočiti z nekaterimi neprijetnimi resnicami sodobnega starševstva:

- Jedrne družine so vse bolj izolirane.

- Kakovostno in dostopno varstvo otrok je težko najti – in še težje si ga privoščiti.

- Javnih prostorov, ki sprejemajo in razumejo potrebe otrok, je vedno manj.

- Podjetja, kjer preživimo večino budnega časa, se redko zanimajo za nas, kaj šele za naše starševske potrebe.

- Podporna infrastruktura za družine je katastrofalno pomanjkljiva – in najverjetneje se bo stanje še poslabšalo, preden (če sploh) se bo izboljšalo.

"Mnoge mlade ženske, ki razmišljajo o materinstvu, se počutijo ujete med dvema skrajnostma: bodisi postanejo mame, ki svoj stres blažijo z vinom, bodisi so popolne gospodinje z nenehnim nasmehom," dodaja.

"A kot sem rekla – mogoče je tudi drugače. Samo od sebe pa se ne to bo zgodilo. Potreben je velik začetni trud."

Nato je v svojem zapisu pojasnila, kaj bi danes – z vsem, kar ve kot mama – naredila drugače. In katere stvari bi svetovala vsem, ki razmišljajo o starševstvu.

Vloga matere in očeta pogosto ni dovolj.

Otroci namreč potrebujejo več odraslih oseb, ki v njihovem življenju igrajo pomembne, podporne vloge. Ti odrasli ne potrebujejo nujno živeti z njimi – pomembneje je, da so del varne, ljubeče in stabilne skupnosti, saj jedrna družina, prežeta s stresom in konflikti, pogosto ne zmore zadovoljiti vseh potreb otroka.

Avtorica besedila je po ločitvi ugotovila, kako izčrpavajoče in neučinkovito je poskušati vzgajati otroke skupaj z nekom, ki je socializiran v patriarhalni vzorec, kjer se od ženske pričakuje prevzem večine gospodinjskega bremena in igranje več hkrati zahtevnih vlog.

"Če bi se danes znova odločala za otroka," pravi, "bi si ga želela z nekom, ki v odnos ne prinaša patriarhalnih vzorcev in vsakodnevnih konfliktov. Z nekom, ki si resnično želi otrok – a brez dodatnih pričakovanj."

Tudi če je partner naravnan k družinskemu življenju, jedrna družina pogosto ni dovolj.

Avtorica je ugotovila, da izoliran družinski model – v katerem živijo le starša in otroci – pogosto pušča mater brez zadostne podpore. Evolucijska antropologinja dr. Rebecca Sear poudarja, da so novorojenčki izjemno odvisna bitja in potrebujejo obsežno podporo. Človeška družba je bila skozi zgodovino zasnovana tako, da otroci ne odraščajo le ob materi in očetu, temveč tudi ob babicah, starejših sorojencih, bližnjih sorodnikih ali družinskih prijateljih.

Čeprav pogosto slišimo pregovor za vzgojo otroka je potrebna cela vas, so te vasi v sodobnem svetu pogosto mrtve – socialno in praktično.

Zato avtorica svetuje oblikovanje zavestnega, lokalnega kroga skrbnih ljudi – takšnih, ki ne rečejo zgolj 'javi, če boš kdaj kaj potrebovala', temveč dejansko prevzamejo del odgovornosti za otroke in sodelujejo pri njihovi vzgoji na praktičen, iskren in zanesljiv način.

Njeno življenje je zaznamovalo veliko sprememb – selitve, začasna bivanja v tujini, ločitev, izguba dohodka, več zaposlitev ... A nobena od teh izkušenj ni bila tako intenzivna kot rojstvo prvega otroka.

Ta prelomni trenutek je bil, kot pravi, hkrati fizično izčrpavajoč in čustveno surov. Sprožil je najosnovnejše instinkte in izbrisal vse predstave, ki jih je imela o sebi – vse, za kar je mislila, da že ve, je bilo postavljeno pod vprašaj.

Vir: story.hr