Veliko parov in mladih družin, ki se odločijo za posvojitev psa, kmalu ali kasneje uvidi, da gre za zahtevno nalogo. Psu je treba nuditi zatočišče, oskrbo, hrano in zadostno mero ljubezni ter pozornosti. Odločitve, ki jih sprejemajo, prav gotovo niso lahke, pa vendar jih je včasih treba sprejeti. Celotna družina se mora prilagajati vsem članom, tako človeškim kot živalskim. Včasih pa ne gre vse po načrtih.
Levi je bil najboljši prijatelj mlade družine. Ko pa je mati postala v drugo noseča, sta se skupaj z možem strinjala, da je prav, da kužku poiščejo nov dom, kjer bo deležen več pozornosti in ljubezni, pišejo na portalu Miss7mama, kjer so predstavili njihovo zgodbo, ki gre takole ...
»Imeli smo ga radi. Preden sva dobila sina in še preden sva se poročila, smo bili skupaj z Levijem družina. Vsak večer smo načrtovali, kaj bomo počeli naslednji dan, v kateri park bomo šli, na kateri izlet ... Njegove skodelice so bile polne najboljše in najbolj kvalitetne hrane. Njegove fotografije so dominirale na najinih družbenih omrežjih. Bil je najin najboljši prijatelj.
Ko sem zanosila s prvim otrokom, Levija nismo dojemali zgolj kot člana družine, temveč kot starejšega brata najinemu prvorojencu. Ko pa sva pripeljala najinega sina iz porodnišnice, so se najine oči napolnile s solzami, medtem ko sva opazovala 60-kilogramsko 'mrcino', kako ovohava najinega dojenčka in polaga svojo ogromno glavo poleg uspavanega dojenčka. Vsakršni dvomi, ki so naju obhajali, ko sva razmišljala o tem, da bova svojo družino iz treh članov povečala na štiri, so se v tistih trenutkih razblinili.
Ta mirna, idilična scena je trajala vse do prve zime našega sina. Ko se je zamrznjena in neprivlačna zemlja odmrznila v pomlad, je Levi nadaljeval s svojo vlogo dobrega starejšega brata, polnega ljubezni. Nadaljeval je s tem, da je bil tudi nama še naprej najboljši prijatelj. Vendar se je hkrati postopoma spreminjal. Levi ni več kazal znakov vznemirjenja, ko sva ga peljala v avto, saj je vedel, da ne gremo v park za pse. Ni naju spremljal v drugo sobo, ko sva vstala s kavča, saj se je zavedal, da so najine roke zdaj namenjene otroku. Opazovala sva lahko, kako je počasi zabavna razigranost zapuščala njegovega duha. In vedela sva, da je to najina krivda. Ta predan in ljubljen kuža je vse svoje potrebe pometal pod preprogo, zaradi nas, svoje družine.
Medtem ko sva Levija še vedno ljubila kot člana družine, ga hranila z najkvalitetnejšo hrano in delila njegove skupne fotografije z najinim sinom, nisva več načrtovala skupnih vikendov z njim. Vsi najini načrti so namreč temeljili na potrebah najinega dojenčka. Potem pa sva sprejela odločitev, ki ga ni vključevala in je pod vprašaj postavila najino sposobnost, da mu še naprej nudiva življenje, ki si ga je zaslužil.
Odločila sva se, da bova imela še enega otroka.
Ne glede na to, kako močno sva imela rada Levija, nisva mogla več žrtvovati njegove sreče. Ta predani in ljubljeni pes bi namreč z lahkoto še naprej svoje potrebe potiskal na stran, za nas, svojo družino. Vendar mu tega nisva mogla dopustiti. Po nekaj mučnih mesecih neuspešnega usklajevanja urnika, da bi mu vsaj poskusila nuditi enako raven pozornosti, ki sva mu jo nudila v obdobju, preden sva postala starša, sva sprejela eno najtežjih odločitev v življenju, ki pa je Leviju dala možnost za boljše življenje. Poiskala sva mu nov dom.

Ne glede na to, kako močno naju še vedno boli, da najin kuža ni več z nami, ne obžalujeva odločitve. V prvem letu starševstva je bilo veliko trenutkov, ki so mi vzbujali občutek krivde in neuspeha, malo pa je bilo surovih trenutkov, kot je bil ta. Ne le, da sem izgubila svojega najboljšega prijatelja, čutila sem tudi, da sem razočarala enega izmed svojih otrok. Obsojala sem vse starše, ki so se odrekli hišnemu ljubljenčku, ko so postali starši. Trdila sem, da sama tega nikoli ne bi storila. Ne svojemu Leviju, on je bil naš družinski član.
Vendar sem se na koncu morala sprijazniti, da ne morem biti vsem vse. Življenje se mi je obrnilo za 180 stopinj in to novo življenje je postavilo mojega sina nad vse, moje potrebe pa pod tiste, ki sem jih ljubila. To je vključevalo tudi Levija. Zato sem morala sprejeti dejstvo, da bosta žalost in krivda del paketa, ki bo izboljšal kvaliteto življenja Leviju.
Četudi me izjemno boli, da z nami ni več našega psa, ne obžalujem te odločitve. Ena izmed čudovitih lastnosti, ki si jo Levi lasti, je zmožnost brezpogojne ljubezni, zato naju ne skrbi, da se ne bi navezal na svojo novo družino. Veva, da je vanje prav tako zaljubljen, kot je bil v nas. Zame osebno pa je dovolj zavedanje, da je Levi zdaj spet srečen.
Ena izmed najtežjih odločitev, ki sem jo sprejela v življenju, je bila tako tudi ena izmed najboljših.
Komentarji (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV