Britanski par je svoja otroka vzel iz šole in odpeljal na pot okoli sveta. Namesto učilnic so ju čakali tropski otoki, gore, življenje v naravi in celo sedemdnevno bivanje na navpični steni. Starša pravita, da je bila to najboljša odločitev, saj se otroci včasih največ naučijo prav zunaj šolskih klopi. Kaj menite vi?
Kdaj je otrok dovolj star, da lahko ostane sam doma, in kdaj še potrebuje varstvo odrasle osebe? To je vprašanje, s katerim se srečujejo številni starši, zlasti med šolskimi počitnicami, ko je treba uskladiti službene obveznosti in družinsko življenje.
Ko imaš enega otroka, se lahko cel dan vrtiš okoli njega. Ko pride drugi, se moraš naučiti deliti čas. Pri treh že ugotoviš, da popolnega urnika verjetno ne bo nikoli. Pri petih ali več pa se zgodi nekaj zanimivega: ne spremeni se samo vsakdan. Spremeni se tudi pogled na starševstvo.
Prihod otroka partnerski odnos skoraj neizogibno spremeni. Časa v dvoje je manj, vsakdan postane bolj organizacijsko zahteven, utrujenost večja, pozornost pa je predvsem v prvih letih razumljivo usmerjena k otroku. Zato obdobja, ko je partnerstvo nekoliko v ozadju, sama po sebi niso znak, da je z odnosom nekaj narobe ...
Šola, šport, glasba, jeziki, tekmovanja ... Starši želimo otrokom omogočiti čim več priložnosti za razvoj talentov, toda kdaj postane vsega preveč? Kako prepoznati razliko med spodbujanjem in pritiskom? Klinični psiholog za otroke dr. Tristan Rigler pojasnjuje, kako otroku pomagati razvijati njegove sposobnosti, ne da bi ga spremenili v "projekt".
Odrasli otroci pogosto opozorijo na težave v odnosu z enostavnim, a spregledanim sporočilom: 'Ti se sploh ne trudiš, da bi me razumel'. Ta fraza signalizira pomanjkanje razumevanja, ki, če se ne odpravi, neizogibno vodi v prekinitev stikov, opozarja Jeffrey Bernstein.
Odnos med babicami in vnuki je pogosto opisan kot poseben, topel in brezpogojno ljubeč. Mnogi celo opažajo, da so babice z vnuki včasih bolj povezane kot s svojimi lastnimi otroki. A zakaj prihaja do tega? Odgovor ponujajo tako psihološke razlage kot tudi raziskave.
Počitnice ob morju so za otroke eden najbolj pričakovanih delov leta: kopanje, igre v vodi, gradnja gradov iz peska in dolgi dnevi na plaži. A strokovnjaki opozarjajo, da lahko prav sproščeno poletno vzdušje starše hitro zavede v lažen občutek varnosti.
V družinah, kjer eden od otrok živi s kronično boleznijo, invalidnostjo ali posebnimi potrebami, se življenje pogosto vrti okoli zdravljenja, pregledov, terapij in številnih odločitev. Vsakdan je pogosto prilagojen potrebam otroka, ki potrebuje več podpore, zato časa, energije in pozornosti ni vedno mogoče razporediti tako, kot bi si starši želeli. Starši se po svojih najboljših močeh trudijo poskrbeti za vse otroke, vendar jih okoliščine pogosto postavijo pred težke izbire. Nekdo potrebuje več časa, več pomoči, več prisotnosti ...
Očka čaka v avtu, otroci se prepirajo in se jim nikamor ne mudi, mamica prosi in priganja ... Še preden se družina odpravi na dopust, je vzdušje že napeto. A kar se v idealnem svetu zdi kot "katastrofa", je po pojasnilih družinske terapevtke dr. Petje Kovačevič pravzaprav nekaj povsem normalnega in celo dragocenega.
Kaj se zgodi, ko starši začnejo vsako otrokovo stisko doživljati kot svoj neuspeh?
Izračunajte, kako velik bo vaš otrok, ko odraste.
Upoštevajte, da je izračun velikosti le približen.
Izračunajte, kdaj so vaši plodni dnevi in kdaj imate predvideni datum poroda.
Upoštevajte, da je izračunan datum poroda le približen.
