Dolgčas je priložnost za ustvarjalnost, inovativnost in rast

Dolgčas je duševno stanje neugodja in nezadovoljstva kot naraven odziv na pomanjkanje stimulacije in je lahko znak, da naše trenutno okolje ali dejavnost ne zadovoljuje naših kognitivnih ali čustvenih potreb.

Pri otrocih se ta pogosto kaže kot nejevolja, nemir ali iskanje pozornosti. A stanje dolgčasa je pomembno iz psihološkega vidika, saj otroku omogoča, da razvije notranje vire za zapolnjevanje časa in išče smisel v samostojni igri ali ustvarjanju.

Kljub temu se starši ob pogledu na zdolgočasenega otroka pogosto čutijo krive in hitro začnejo iskati rešitev, da otroka "zaposlijo oz. animirajo". Takrat otroku odvzamejo možnost, da se tega nauči sam. Tako kot igra, učenje in druženje tudi dolgčas sodi v zdravo otroštvo. Ni znak zanemarjenosti, temveč priložnost. Pomeni, da otrok ni ves čas pod pritiskom, ima čas za razmislek in razvija lastne interese.

Skušajte se spomniti vašega spomina na dolgčas v otroštvu. Ko ste imeli občutek, da ne morete storiti nič drugega kot čakati. In takrat ste bili zgroženi nad tem, kako dolgočasno se je dolgočasiti. A pogosto nas dolgčas s svojimi neprijetnimi občutki poziva k dejanju.

Ko na primer otrok preživlja počitnice na oddaljenih krajih brez vrstnikov, ob tem pa ni dostopa do zaslonov, ima izredno priložnost zgraditi dober odziv na dolgčas. Stopiti v stik s samim seboj, odkriti nove ustvarjalne možnosti, zdržati v tem trenutku s samim seboj – v trenutku nelagodja, občutkov osamljenosti in tesnobe. Če tega otrok ne zmore in išče animacijo zunaj sebe, mu lahko občutki nelagodja povzročijo vir stiske. Vedno bolj se kaže, da je odsotnost dolgčasa v otroštvu močno povezana s strategijo spoprijemanja z neprijetnim, s stresom in konflikti kasneje v mladosti in odraslosti.

Za osvoboditev od dolgčasa potrebujemo spodbujati lastne sposobnosti za samostojno delovanje. Otrok je v dolgčasu primoran, da ugotovi, kako bo premagal dolgčas. Kako se bo aktiviral z namenom, da se bo bolje počutil. Tehnologija, ki je danes najenostavnejši vir prekinitve dolgčasa, hitro preusmeri našo pozornost, a nas na koncu še vedno pusti nezadovoljne.

Dolgčas nam predstavlja izziv, da ugotovimo, kaj nam je v življenju smiselno in koristno. Omogoča nam, da iščemo nove in nove načine osebnostne rasti in vključitve v svet.

Vloga odraslih ni, da neprestano zabavajo otroke, temveč da ustvarijo okolje, kjer je dovolj časa in prostora za svobodno igro, raziskovanje in tudi – dolgčas. Otroci ne potrebujejo neprekinjene stimulacije, temveč priložnost, da se razvijajo skozi lastne izkušnje. Včasih je dovolj le spodbuda: Poglej okoli sebe. Kaj bi lahko počel?

Ko otrokom ni takoj ponujena igrača ali digitalna zabava, so prisiljeni uporabiti domišljijo. Ustvarijo si lastne igre, izumljajo zgodbe, gradijo domove iz odej ali rišejo fantazijske svetove. Dolgčas omogoča otroku, da spozna samega sebe – svoje interese, čustva in zmožnosti. Ko otrok sam poišče nekaj, kar ga veseli, se v njem prebudi notranja motivacija, ki je dolgoročno pomembnejša od zunanjih spodbud. Hkrati pa uči potrpežljivosti in samoregulacije, kar je ključno za duševno zdravje.

Dolgčasa ni treba izkoreniniti iz otroškega vsakdana

V trenutkih, ki se morda zdijo dolgočasni, prazni in nepotrebni, dobijo strategije in rešitve prostor, da oživijo. Uspešni pisatelji in izumitelji so poročali, da se jim najbolj ustvarjalne ideje porodijo, ko se iz dolgčasa lotijo opravil tukaj in zdaj – pospravljanja bivalnih prostorov, urejanja vrta ali skrbi za osebno higieno. Naučite otroka, da si zna poleg seznama, kaj mora narediti, ustvariti tudi seznam trenutkov zavestne prisotnosti v vsakem trenutku. Vadite globoko dihanje, opazovanje okolice z aktivacijo čutil (opazuj, kaj vidiš, slišiš, vonjaš, otipaš ...)

Dolgčas ni nekaj, kar bi morali izkoreniniti iz otroškega vsakdana. Prav nasprotno – predstavlja dragocen trenutek mirovanja, ki omogoča rast, zorenje in razvoj notranjega sveta. V svetu, ki hiti in polni urnike otrok od jutra do večera, je morda prav dolgčas tisto, kar jim najbolj manjka.