Očetje danes menjajo plenice, a "nevidno delo" še vedno opravijo mame

Naši pradedki so veljali za glavo družine, večino dni so preživeli pri delu na polju, v gozdu ali v službi, medtem ko so za otroke in dom skrbele ženske – mame, babice, tete in druge sorodnice, ki so pogosto živele v istem gospodinjstvu ali v neposredni bližini. Družine so živele v večjih skupnostih in pomoč je bila skoraj vedno pri roki.

Starejši še danes pripovedujejo, da nekateri očetje dojenčka niso niti vzeli v naročje, dokler ni bil star vsaj leto dni, saj je veljalo, da je skrb za majhnega otroka izključno žensko opravilo. Pozneje so se vloge začele počasi spreminjati. Tudi ženske so začele bolj množično odhajati na delo, očetje pa so postajali bolj prisotni v življenju otrok, vendar pogosto predvsem kot avtoriteta ali pomočniki.

Današnje družine živijo drugače kot nekoč. Manj je večgeneracijskih gospodinjstev; babice in dedki pogosto niso več na voljo kot vsakodnevna pomoč, prav tako upadata sosedska povezanost in spontano varstvo otrok med prijatelji. Zato je sodelovanje obeh staršev danes za številne družine nuja, ne le izbira.

Da je sodobno očetovstvo precej bolj prisotno kot nekoč, potrjuje 36-letni oče treh otrok – enoletne deklice in dveh fantov, starih osem in deset let. Na vprašanje, kako je pri njih doma razdeljena skrb za otroke, je v smehu odgovoril: "Kaj jaz ne počnem?"

"Poskrbim, da otroci niso lačni, da so pravočasno pripravljeni za v posteljo, v kopalnico ter za šolo in vrtec. Skrbim, da hodijo na treninge in tekme, se veselim z njimi ter plačujem položnice za šolo in druge dejavnosti. Zanje skrbim, ko so bolni, poskrbim za čiste plenice in obrazke. Z otroki se sprehajam, se igram na igrišču, skupaj beremo, se učimo, pripravljamo na preizkuse znanja ...," je opisal.

Pri vsakodnevnem usklajevanju družinskih obveznosti je po njegovih šaljivih besedah "največji izziv ohranjati zdrave živce". Največ veselja pa mu prinaša opazovanje otrok pri odraščanju: "V veselje mi je, ko otroci dosežejo zadane cilje in ko uspejo v šoli ali na tekmovanjih. Najbolj pa mi je v veselje, da odraščajo v poštene in skrbne osebe do sebe in tudi do drugih." Koristil je tudi očetovski dopust, pri čemer ni imel težav z delodajalcem. Kljub svoji vključenosti pa meni, da družba očetov še vedno ne vidi povsem kot enakovrednih skrbnikov otrok.

Drugačno družinsko dinamiko opisuje 46-letni oče, ki se vsakodnevno vozi na delo v Ljubljano, medtem ko njegova žena več dela od doma. Zato večji del vsakodnevne organizacije in skrbi za otroke med tednom prevzame ona. "Žena zagotovo prevzema več skrbi – logistike, organizacije in gospodinjskih opravil," je povedal. Sam se otrokom bolj posveča popoldne po prihodu iz službe in ob koncih tedna, ko so več skupaj, medtem ko predvsem finančno prispeva k družini. Njegova zgodba kaže, da so tradicionalne delitve vlog v številnih družinah še vedno prisotne, četudi pogosto ne namenoma. Nanje vplivajo službene obveznosti, delovni urniki, finančne razmere in vsakodnevna organizacija družinskega življenja.

Vloga očetov v Sloveniji se je v zadnjih desetletjih postopoma spreminjala, vendar ne tako izrazito, kot se pogosto zdi, je poudarila doc. dr. Ana Kralj s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Od tradicionalnega modela očeta, ki je skrbel predvsem za finančno varnost družine ter "moralno vzgojo" oziroma discipliniranje otrok, smo se premaknili k tako imenovanemu "novemu očetu", ki je bistveno bolj vključen v družinsko življenje ter v nego in skrb za otroke. A očetov, ki bi bili pri vseh vidikih starševstva resnično enakovredno vključeni, je po njenih navedbah še vedno malo.

Danes se več očetov z otroki ukvarja predvsem v prostem času, pri igri, športu in izletih, medtem ko "težji, napornejši del skrbi in tista bolj dolgočasna, rutinska opravila še zmeraj prepuščajo partnerkam oziroma materam". Tudi raziskave po njenih besedah ne potrjujejo, da bi bili očetje danes množično bolj vključeni v vsakodnevno skrb za otroke. 

"O vključenosti očetov se več govori in seveda obstajajo očetje, ki so čisto zares polno vključeni, zato so tudi bolj vidni. Očetje, ki znajo odlično previti dojenčka ali dobro poskrbeti za bolnega otroka, so zelo opazni prav zato, ker so tako redki. Še pred nekaj desetletji bi bili nedvomno predmet posmeha, najbrž vseh, tudi žensk. Sprememb na tem področju, ki bi bile empirično zelo opazne, torej ni, je pa vključeni oče vsaj bolj normaliziran in ne več tako zelo izjemen," je razložila sogovornica.

Raziskave o očetovstvu v Sloveniji, ki jih izvajajo od leta 2000, kažejo predvsem premik od tradicionalnega očeta k tako imenovanemu "podpornemu očetu". Očetje so sicer bolj prisotni v družinskem življenju, vendar pogosto predvsem v vlogi podpore in pomočnika partnerki, kar se kaže tudi v pogostih izjavah, kot sta "Saj ji pomagam" ali "Saj mi pomaga". "To kaže, da tako v javnosti kot tudi intimno še vedno prevladuje prepričanje, da je materinska vloga bolj pomembna, temeljna, tako rekoč "naravna", medtem ko je očetovanje neke vrste dopolnilna dejavnost," je izpostavila.

Največje razlike med materami in očeti ostajajo pri tako imenovanem nevidnem delu – organizaciji družinskega življenja, čustvenem delu ter vsakodnevni skrbi za dom in otroke. Prav ta, "še zmeraj izrazito ženska opravila" so v resnici pogosto najtežja in najbolj nujna, a hkrati največkrat spregledana, kot bi šlo za samoumevna ženska dela, je opozorila dr. Ana Kralj. "Poznam kar nekaj očetov, ki so bili – po lastni izbiri ali zaradi spleta okoliščin – primorani za nekaj časa sami poskrbeti za vse, in takrat so bili domala šokirani nad tem, koliko in kako napornega dela je treba, da se odvija čisto navadno vsakdanje družinsko življenje," je dodala.

Na stopnjo vključenosti očetov vplivajo številni dejavniki: delovno okolje, družbeni vzorci, zakonodaja, pa tudi odnos v partnerstvu. Sogovornica je posebej poudarila vlogo partnerke oziroma matere: "Če ta ne zna ali noče zahtevati bolj enakomerne in enakovredne starševske skrbi in dela, potem se tradicija neenakosti ne bo lomila."

 Opozorila je tudi na "skrb vzbujajoče trende med mladimi". Raziskave doma in v tujini namreč kažejo, da se generacija Z znova nagiba k bolj tradicionalnim spolnim vlogam. Raziskava Ipsos, izvedena v 29 državah, je pokazala, da skoraj tretjina mladih moških, rojenih med letoma 1997 in 2012, meni, da bi morala žena vedno ubogati moža; med mladimi ženskami je takih 18 odstotkov. Tretjina moških verjame, da bi moral imeti moški zadnjo besedo pri pomembnih družinskih odločitvah, 21 odstotkov pa jih meni, da so moški, ki aktivno negujejo in skrbijo za otroke, "manj moški".

Podobne trende kaže tudi Mednarodna raziskava državljanske vzgoje in izobraževanja iz leta 2022, ki jo je med slovenskimi osmošolkami in osmošolci izvedel Pedagoški inštitut. Raziskava je pokazala, da so učenke in učenci v Sloveniji manj naklonjeni enakosti spolov, kot so bili leta 2009 in 2016. Raziskava med srednješolsko populacijo, izvedena v okviru projekta EMPATH, pa je pokazala, da so anketirane srednješolke in predvsem srednješolci pogosto prepričani, da je naloga moškega finančno poskrbeti za družino, ob omembah feminizma in prizadevanjih za enakost spolov pa mnogi čutijo nelagodje, strah ali celo odpor.

Podatki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kažejo, da slovenski očetje danes v precejšnji meri koristijo 15-dnevni očetovski dopust in 60 dni neprenosljivega dela starševskega dopusta.

Kot pomembno zakonodajno spremembo so na ministrstvu izpostavili novelo zakona iz leta 2022, ki velja za starše otrok, rojenih po 1. aprilu 2023. Uvedla je 60 dni neprenosljivega starševskega dopusta za vsakega od staršev in skupni starševski dopust podaljšala z 260 na 320 dni s 100-odstotnim nadomestilom plače. Zvišana je bila tudi zgornja meja očetovskega in starševskega nadomestila; krajši delovni čas zaradi nege in varstva najmanj dveh otrok je podaljšan do osmega leta starosti najmlajšega otroka, lahko pa ga hkrati koristita oba starša, skupaj največ 20 ur tedensko. Na ministrstvu ocenjujejo, da gre za ukrepe, ki pomembno prispevajo k lažjemu usklajevanju poklicnega in družinskega življenja ter omogočajo večjo kakovost življenja družin.

Na ministrstvu ocenjujejo, da je "usklajevanje poklicnega in družinskega življenja na institucionalni ravni zgledno urejeno", vendar ga otežuje dejstvo, da ženske še vedno opravijo bistveno več neplačanega dela kot moški. "Čeprav so ženske v Sloveniji na trgu dela prisotne skoraj v enaki meri kot moški in večinoma delajo s polnim delovnim časom, opravljajo večino skrbstvenega dela – skrbi za gospodinjstvo, otroke, ostarele in bolne," so pojasnili. Dodali so, da so se razlike med pandemijo še povečale, čeprav mlajše generacije moških bolj sodelujejo pri skrbi za otroke in gospodinjstvo. Ključni izziv po njihovem mnenju ostajata spodbujanje večje vloge očetov in ustvarjanje podpornega delovnega okolja, ki omogoča družini prijazne politike.

Raziskave kažejo, poudarjajo tudi na ministrstvu, da večja vključenost očetov pozitivno vpliva na otroke, moške kot očete in ženske kot matere. "Vez med otrokom in očetom bo močnejša, če se vzpostavi že v prvih dneh otrokovega življenja," zato "Slovenija stremi k družinski politiki, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogoča bolj enakovredno starševstvo".

Kakšne so številke? (vir: MDDSZ) Podatki za obdobje med letoma 2023 in 2025 kažejo, da se število mater, ki koristijo starševski dopust, ohranja na podobni ravni, medtem ko se pri očetih povečuje uporaba neprenosljivega dela dopusta. Leta 2023 je starševski dopust koristilo približno 23.000 mater in 850 očetov v prenosljivem delu dopusta, ki si ga starša lahko delita oziroma se dogovorita, kdo ga bo izrabil. Ta del dopusta v praksi še vedno pretežno koristijo matere. Ob tem je 3.980 očetov koristilo neprenosljivi del starševskega dopusta. 

Leta 2024 se je število mater rahlo znižalo na 22.789, število očetov na prenosljivem delu na 716, medtem ko je neprenosljivi del koristilo 10.719 očetov. Leta 2025 je bilo mater 22.726, očetov na prenosljivem delu 696, neprenosljivi del pa je koristilo 14.457 očetov. Pri očetovskem dopustu, ki ga lahko koristi le oče, se medtem kaže postopno zmanjševanje. Prvi del je leta 2023 koristilo 16.402 očetov, leta 2024 15.153, leta 2025 pa 15.075. Drugi del pa se je znižal z 9.023 v letu 2023 na 7.657 v letu 2024 in 6.502 v letu 2025, kar je povezano z zakonodajno spremembo za otroke, rojene po 1. aprilu 2023. 

Podatki za obdobje med letoma 2016 in 2025 še vedno kažejo izrazit razkorak med materami in očeti pri koriščenju pravice do krajšega delovnega časa. Število mater, ki delajo krajši delovni čas zaradi starševstva, je v zadnjih letih v stalnem porastu: leta 2016 jih je bilo 17.550, leta 2023 že 20.447, leta 2024 21.365, leta 2025 pa 22.141. Pri očetih je trend drugačen. Leta 2016 je krajši delovni čas koristilo 2.612 očetov, nato pa je število skozi leta vztrajno upadalo. Leta 2023 jih je bilo 415, leta 2024 428, leta 2025 pa 463. To kaže na rahlo stabilizacijo po dolgotrajnem padanju, vendar ostaja število očetov na skrajšanem delovnem času še vedno bistveno nižje kot pred desetletjem.

Današnji očetje so nedvomno drugačni kot generacije pred njimi. Bolj so prisotni pri vzgoji, skrbi in negi ter aktivneje vključeni v vsakdanje življenje otrok. Vseeno pa še ne moremo govoriti o popolni enakovrednosti starševstva, saj velik del organizacije družinskega življenja, usklajevanja urnikov in tako imenovanega nevidnega dela še vedno v veliki meri ostaja na materah.

Po drugi strani številne družine že dokazujejo, da je starševske in gospodinjske obveznosti mogoče razporediti bistveno bolj enakomerno. Vprašanje sodobnega očeta zato ni več zgolj, ali je prisoten pri negi in skrbi za otroka, temveč tudi, v kolikšni meri enakovredno sodeluje pri vseh vidikih družinskega življenja – tudi pri manj opaznem, a ključnem organizacijskem delu, ki pogosto določa vsakdanji ritem družine.