Čustvena pismenost je veščina, ki se je otrok uči skozi odnose

Ko se z otrokom pogovarjamo o čustvih, mu pomagamo vzpostaviti most med notranjim doživljanjem in razumevanjem tega, kar se dogaja v njem. Prav ta proces predstavlja osnovo čustvene pismenosti – sposobnosti, da otrok sčasoma prepozna, razume, izrazi in uravnava svoja čustva na zdrav način.

Čustvena pismenost ni prirojena, temveč je veščina, ki se je otrok uči skozi odnose. Prav odnos s starši, skrbniki, pomembnimi odraslimi določa, ali se bo otrok naučil zaupati svojim občutkom ali jih bo doživljal kot nekaj, kar mora skrivati in nadzorovati.

Čustvena pismenost je proces, ki poteka v varnem in odzivnem odnosu s staršem. Kadar otrok čuti, da ga starši slišijo, razumejo in poimenujejo, kar čuti, v njegovih možganih nastajajo nove povezave med čustvenimi in kognitivnimi centri. Daniel Siegel, nevropsihiater, pojasnjuje, da se otrokove nevronske poti za samoregulacijo razvijajo skozi koregulacijo – to je, da odrasli zmore z mirnostjo in empatijo držati otrokovo čustveno doživljanje. Ko smo mi pomirjeni, tudi otrok čuti, da je svet varen. Ko ga poslušamo, ko ga ne hitimo spreminjati ali popravljati, ampak zmoremo prenesti njegovo jezo, žalost ali strah, mu nezavedno sporočamo: Tvoje čustvo ima prostor. V redu si, tudi če si jezen, žalosten ... Takšna sporočila so temelj varne navezanosti – občutka notranje varnosti, ki ga otrok kasneje nosi v vse odnose, od prijateljstev do partnerstva.

Otrok, ki večkrat sliši ne bodi žalosten, saj ni nič, ne jezi se, se nauči, da določena čustva niso zaželena, da narobe čuti ali da ne sme čutiti, kar čuti. A čustva ne izginejo samodejno, le vtisnejo se globlje v telo. Kasneje se lahko izrazijo kot napetost, tesnoba, izbruhi ali odtujenost. Če čustva niso prepoznana in ovrednotena, otrok izgubi stik s sabo, s tem pa se pogosto izgubi tudi občutek avtentičnosti – sposobnosti, da stoji za tem, kar v resnici doživlja.

Otrok, ki se nauči, da čustva pridejo in gredo, da so sporočila in ne grožnje, bo kot odrasel znal ostati miren tudi v nepredvidljivih situacijah.

Začnemo pri sebi

Čustveno zreli starši niso tisti, ki so vedno mirni, temveč tisti, ki znajo prepoznati in odgovorno nositi lastna čustva. Ko si priznamo: Zdaj sem razdražena, potrebujem nekaj minut tišine, otroku pokažemo, da so čustva naraven del življenja in ne nekaj, česar se je treba sramovati.

Otrok nas ne posluša le z ušesi, ampak s celotnim telesom. Če smo mi v stiku s sabo, se tudi on počuti varno, da razišče svoj notranji svet.

Pomagajmo poimenovati čustva

Majhen otrok še ne ve, kaj čuti. Starš je njegov prevajalec čustvenih stanj.

Vidim, da si žalosten, ker je tvoj prijatelj danes odšel brez slovesa. Zdi se mi, da si jezen, ker sem rekla ne. Razumem te.

Pomembno je tudi, da čustva natančno poimenujemo. Npr. ni vse jeza – včasih je to razočaranje, prizadetost, občutek nemoči. Otroci, ki imajo bogatejši čustveni besednjak, se dokazano bolje znajdejo v medosebnih odnosih in so redkeje impulzivni. To je temelj čustvene pismenosti.

Poslušajmo, ne popravljajmo

Pogovor o čustvih ni trenutek za moraliziranje, ampak za bivanje ob otroku. Otrok v stiski ne potrebuje razlage ali rešitve, temveč občutek, da nekdo zmore prenesti njegovo bolečino. Vidim, da te to zelo boli. Tukaj sem. Ko se čustvo umiri, lahko pride prostor za pogovor, meje, razlago. A v trenutku čustvene aktivacije otrok najprej potrebuje povezavo, ne lekcije.

Vrednotenje: potrditi, ne odobriti

Vrednotenje pomeni: Razumem, da se tako počutiš. Ne pomeni pa nujno, da se s tem strinjamo.

Vidim, da si jezen, ker ti nisem dovolila gledati risanke zvečer. Res je težko, ko moramo končati nekaj prijetnega. Šele ko se otrok počuti slišanega, se lahko nauči sprejeti meje. Vrednotenje pomirja živčni sistem in sporoča: Nisi sam v tem, kar čutiš.

Uporabimo igro, risanje, zgodbe

Otrokov naravni jezik ni pogovor, temveč igra in simbolika. Risanje, igra z lutkami ali pravljice omogočajo, da otrok izrazi tisto, česar še ne zna ubesediti. Če bi tvoja žalost imela barvo, katera bi bila? Kaj bi tvoj pogum povedal, če bi imel glas? S pomočjo iger in ustvarjalnih aktivnosti se otrok uči, da so čustva nekaj, kar lahko opazuje, prepoznava in izrazi na varen način.

Ko ostanemo mirni ob otrokovem joku, izbruhu ali razočaranju, mu nezavedno sporočamo: Tole zmoreva. Naš mir ne pomeni, da nas čustva ne dosežejo, pomeni pa, da zmoremo z njimi zdržati.

Starši bomo kdaj kričali, se zaprli vase ali rekli nekaj, česar nismo mislili. Cilj ni popolnost. Ključno je, da znamo popraviti odnos oziroma zopet vzpostaviti stik z otrokom: Žal mi je, da sem se razjezila. Nisi bil ti kriv, samo jaz sem bila preveč utrujena. S tem otroku pokažemo, da napake ne pomenijo konec bližine in da se odnos lahko popravi. To je ena najlepših lekcij čustvene odpornosti, ki jo lahko otrok dobi.

Vsak pogovor o čustvih je priložnost, da tudi sami ozdravimo tiste dele, ki v otroštvu niso bili slišani. Ko otroku rečemo: Razumem te, pogosto prvič zares slišimo tudi sebe. To je tihi, a mogočen krog čustvene dediščine, ki zdravi generacije: iz prenosa bolečine v prenos povezanosti. Naj bo vsak pogovor o čustvih povabilo k prisotnosti, ker prav tam otrok najde občutek varnosti, ki ga bo spremljal vse življenje.

Viri: Raising an Emotionally Intelligent Child, Gottman