Bibaleze.si

"Imam pet hrušk. Koliko jih imam, če dam eno Matevžu in eno Miji?" – "Pet!"

MaMaMija

Blog

0
06. 01. 2021 08.00

Učenje matematike na daljavo: "Matic, imam pet hrušk. Eno dam Matevžu in eno Miji. Koliko hrušk mi ostane?" – "Pet." – "Ne, Matic. Imam pet hrušk. Koliko mi jih ostane, če dam eno Matevžu in eno Miji?" – "Pet." – "Ne, Matic. Vzemi leseno računalo, da ti bo lažje. Poglej. Imam pet hrušk. Zelenih. Eno dam Matevžu in eno Miji. Koliko hrušk imam?" – "Pet." – "Ne, Matic!" – "Ja, mami. Matevž ne mara hrušk, sploh pa ne zelenih, in Mija ni lačna. Ostane ti pet hrušk!"

Leseno računalo

Pred leti sem se pogovarjala z učiteljico smučanja. Realno in brez pretiranih zadržkov je priznala, da svojih dveh sinov ni bila zmožna sama naučiti smučati. Ob primerni starosti so ju "vzeli v roke" njeni smučarski kolegi. "Prepričana sem, da ne bi poslušala mojih navodil ... ker sem njuna mamica. Res. Že vnaprej sem predvidela, da ne bom zmogla, in sem učenje raje prepustila drugim. V nasprotnem primeru bi bile zagotovo težave, še preden bi si nadela smučke. Bila bi žejna, lačna ... Močno bi se jima mudilo lulat, kakat ali kar oboje naenkrat ... Pancerji bi ju tiščali, smučarske rokavice bi ju motile, čelada bi jima bila odveč, grozno bi ju zeblo ... Tako bi bilo pri meni, medtem ko sta pri mojem kolegu smučala brez težav, javkanja in pritoževanja," je opisala.

Govorila je iz izkušenj in danes smo vsi mi ona. Starši se danes še predobro zavedamo, da je vse drugače, ko je učiteljica mamica (ali je učitelj očka). No, morda ne čisto povsod, ampak pri nas je že tako. Meni si denimo kot "učiteljici" upajo reči, da nečesa ne bodo naredili, medtem ko si tega pri učiteljici v šoli ne bi drznili. Da, kot "mamica učiteljica" moram marsikaj prenesti in požreti.

Danes govorim iz izkušenj. Ravno zjutraj je bila na primer scena približno taka: "Matic, vidim, da si se potrudil. Fino, bravo. Zdaj pa popravi površno zapisane in v napačno smer obrnjene šestice," sem mu naročila. Njegov odziv je bil buren, takojšen (in v bistvu pričakovan): "Ne! Ne bom! Ne bom! ... Zakaj pa Matevžu ni treba?!" je glasno zavpil, preden je še glasneje zaloputnil z vrati otroške sobe. Uf, uf. Vdih, izdih, vdih, izdih, globok vdih, globok izdih ... Skušala sem ostati kar se da mirna in ni bilo enostavno. Ker vem, da bo na koncu vseeno popravil napake, in ker obenem tudi vem, da si ne bi drznil tako pogovarjati z učiteljico v šoli. Doma pa ... Doma je druga zgodba. Naj ponovim – doma je učiteljica mamica. In mamica mora marsikaj prenesti in požreti.

Mineva že 10. teden šolanja na daljavo in nihče si ne upa napovedati (čeprav mnogi neprestano ugibajo), kdaj se bodo otroci znova vrnili v šolske klopi. V redu, naj bodo doma, če bodo zato ostali zdravi. A skrbi me kakovost naučenega. Malo je utrjevanja. Ne vem, ali znam dobro obrazložiti dodatno snov, in včasih imam pomisleke, ali ni razlaga preveč "odrasla". Hkrati opažam padec motivacije pri obeh – tako pri Maticu kot pri Matevžu. Matevž zjutraj sicer zgodaj vstane, po navadi okoli 6. ure. Takoj se zagnano loti šole, a ima po približno uri že dovolj. Ne da se mu več, bolijo ga roke od pisanja, rad bi se igral z Mijo, ker ga je tako lepo prosila ... In takoooo je utrujen, da bi šel kar nazaj spat ... ob 8.33! Matic se medtem po navadi skobaca iz postelje med 9. in 10. uro. Sicer imam občutek, da se običajno že prej zbudi in da se ob mojem vstopu v otroško sobico pretvarja, da še spi. Da bi ga še malo pustila pri miru. In ga kar dolgo pustim, a vseeno mora (revež) najpozneje do 10.30 pojesti zajtrk in začeti s šolo.

Vmes oba delava. On gre dvakrat ali trikrat tedensko v pisarno v Ljubljano, jaz sem na srečo doma. Večinoma za računalnikom, imam pa tudi telefonske klice in videokonference. Skušam zelo zbrano delati, medtem ko Matevž že pol ure neprestano hopsa po stanovanju, z visokim glasom vzklikajoč "hopsasa, hopsasa, hopsasa", medtem ko bi Matic rad naredil snežaka iz rolic straniščnega papirja in bo "počakal, ko bom imela čas" (nato pa vsakih 20 milijardink sekunde vpraša, ali sem zdaj že prosta), in medtem ko bi se Mija igrala, "da si ti babica, jaz pa mamica, ki sem ravnokar rodila dojenčka". Kot po navadi vsi trije naenkrat, "takoj, zdaj in v tem trenutku".

In ko jaz obelodanim, da imam čez pet minut videokonferenčni klic, med katerim potrebujem tišino, se seveda vmes petkrat sprejo in dvakrat zravsajo, kričijo, skačejo, ropotajo, razbijajo ... Jaz medtem trdno držim zaprta vrata spalnice, ki je edina soba, v kateri imam pri treh otrocih čez dan vsaj malo zasebnosti in miru, in se skušam pred sogovornikom na drugi strani delati karseda "kul" in brezskrbno. Verjetno vam ni treba podrobno razlagati, kako vzkipljivo rjovem in pozabim na izbiro besed po končanem klicu. Popolnoma drugače je, ko imajo oni videokonferenco ... Matevž pet minut pred začetkom zahteva čisto tišino, da se "osredotoči in v miru pripravi". Po stanovanju je treba hoditi po prstih, šepetati, še bolje, da se sploh ne premikaš ne dihaš preveč na glas. Ker njegova videokonferenca je pa za šolo, je pomembna, je "učiteljica rekla, da moramo biti kulturni kot v šoli". Ja, ja, a moja, med katero služim kruh, da imajo oni sploh lahko videokonferenco, pa ni pomembna?!

Čarovnija – pri nas je Božiček pustil stopinje.
Čarovnija – pri nas je Božiček pustil stopinje.FOTO: MaMaMija

No, kakor koli že, preživeli bomo in večinoma v resnici uživamo. Med počitnicami smo neštetokrat igrali vse možne družabne igre, ki jih imamo doma (in se med igranjem tudi večkrat skujali). Izdelovali in pošiljali smo novoletne voščilnice, telovadili, držali "desko", delali sklece, mostove, stoje, trebušnjake. Prehodili smo več deset kilometrov in našli dve petperesni deteljici. Ogledali smo si ogromno božičnih risank in družinskih filmov, pekli medenjake in čokoladne razpokančke za Božička in dedka Mraza ter pripravili božično travo za jelenčka Rudolfa.

V ponedeljek, 4. januarja, sem šla na popraznično dieto brez sladkarij, bele moke in gin tonika, pri kateri bom vztrajala verjetno do četrtka ali morda ob zares jekleni volji celo do petka. Aja, pa letos ne bomo pospravili novoletne jelke. Sredi stanovanja bo ponosno stala vse leto. Zdi se mi tak lep okrasek. In še ... kaj pa vem ... Mogoče pa bo v tem "na glavo obrnjenem svetu" dedek Mraz spet hodil julija. Upam, da ga bomo zamudili, ker bomo takrat čofotali v morju. Močno, močno stiskam pesti za vse nas.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740