Bibaleze.si

MaMaMija: Že vem, kaj si bom zaželela za novo leto!

MaMaMija

Blog

1
11. 11. 2020 07.52

BLOG: Maticu so trojke končno vsaj približno uspele, ampak šele ko je v zvezek začel risati "ritke". Uf, ampak koliko potrpljenja in mirnih živcev je bilo potrebnih pri učenju trojic! On bi zvezek obrnil postrani ali na glavo, po zapisu ene same vrstice njegovih približkov trojk bi on premor, ker je "takoooo zeloooo utrujen" in "ker so trojke tako težke". Da sploh ne govorim o njegovem motoviljenju po stolu, stokanju in nešteto glasnih vzdihih "trooojke so reees težkeeeee". Uf!

Šolanje na daljavo

No, evo, ponavljam "vajo". Spet so vsi otroci doma. Otrokom je fino, čeprav pogrešajo sošolce, meni malo manj. Drugi val šolanja na domu je zame drugačen. 

Priznam ni enostavno pri treh otrocih prvošolcu, tretješolcu in triletnici in so trenutki, ko imam vsega dovolj. Med delom na domu mi miselni tok prepogosto presekajo stavki: "Ali mi lahko povečaš fotografijo?", "Kako naj odprem?", "Mami, pomagaš zdaj narediti slano testo?", "Zapleši z mano na Zajček Dolgoušček", "Ajde, mami, končal sem slovenščino, gremo na tek v gozd za športno vzgojo", pa "Je tukaj vejica?", "Kaj pomeni teater?" in "Kje imamo glasbila?".

Ravno včeraj je imel Matevž nenadoma izpad, potem ko so se mu izbrisale spletne naloge, ki jih je reševal "fuuuul dolgo časa". (Ja, celih 10 minut!) Razočaran, jezen in na robu joka je že skoraj obupal in do konca šolskega leta dvignil roke nad šolanjem na daljavo. Takrat sem mu predlagala premor in hitro pred njega postavila krožnik sveže pečenih "pohanih šnit" s čokoladnim namazom. Zadela sem v polno, saj se je tedaj na srečo pomiril. (Zanj (pa tudi zame) je ni dovolj hude težave, ki je nekaj čokolade ne bi moglo rešiti.)

Triletna Mija je veliko pri tašči in tastu, a še raje pa je pri naših šolarjih na daljavo. Pa ne da bi se tudi ona kaj naučila, temveč ker bi se rada igrala z njima. In večkrat razočarana, ker nimata časa zanjo, jima nagaja. Pritiska na računalniške tipke, riše po zvezkih, krade barvice in svinčnike ter se zraven glasno krohota. Takrat jo ali pošljemo k babici in dediju v "vrtec" ali Matevža prosim, naj ji prebere knjigico. In je praviloma znova mir ... za približno pet minut.

Vmes naredim veliko globokih vdihov in izdihov. Nisem učiteljica, niti pedagoginja in moji živci so pri mojih 40. letih precej bolj načeti kot pri denimo 20. Fanta sta moja otroka in ne moja učenca, česar se zelo dobro zavedata. V meni vidita mamico in ne učiteljice, zato se verjetno veliko bolj kot v razredu pritožujeta, jamrata, stokata. Opažam še eno težavo, in sicer  da je moja razlaga snovi pogosto morda preveč odrasla. Na primer: Matevž se je pri spoznavanju okolja učil o denarju. Nič mu ni bilo jasno, ko sem mu povedala, da je "denar sveta vladar, a da hkrati z denarjem ne moremo kupiti sreče, ljubezni in zdravja". Razlaga je bila dolga, zapletena ter na trenutke zame in zanj tudi mučna. Ampak je obrodila sadove; na koncu je bil modrejši in me je razumel. No, vsaj upam, da me je.

 

Maticu so trojke končno vsaj približno uspele, ampak šele, ko je v zvezek začel risati "ritke". Uf, ampak koliko potrpljenja in mirnih živcev je bilo potrebnih pri učenju trojic! On bi zvezek obrnil po strani ali na glavo, po zapisu ene same vrstice njegovih približkov trojk bi on premor, ker je "takoooo zeloooo utrujen" in "ker so trojke tako težke". Da sploh ne govorim o njegovem motoviljenju po stolu, stokanju in nešteto glasnih vzdihih "trooojke so reees težkeeeee". Uf!

Trojka na solni podlagi
Trojka na solni podlagiFOTO: osebni arhiv

Ampak šolanje na daljavo je lahko tudi zabavno. Smejali smo se, ko je Matic med čakanjem na novo učno nalogo "preskočil" tri razrede in naredil domače "šestilo". In posebno smešen izziv je bila športna vzgoja, ko je Matevž delal vaje. Skušajte si predstavljati smejočega, sopihajočega in ne preveč za šport nadarjenega osemletnika pri frcanju, hopsanju, skipingih in teku z odrivom ... v stanovanju, kjer je po tleh polno ovir (beri: igrač).

Da, polno igrač po tleh. Med šolanjem na daljavo, ko so otroci doma, je naše stanovanje precej bolj razmetano, in zato veliko več pospravljam(o). Ko so bili v šoli in vrtcu, je bilo lažje vzdrževati vsaj približni red. Pospravila sem, ko jih ni bilo doma ali ko so spali, in pospravljeno je bilo do njihovega prihoda iz šole in vrtca ali do njihovega prebujenja. Zdaj je stanovanje večino časa v razsulu in pospravljeno je za kakšne tri sekunde, ko ne morem več gledati nereda in ko zagrozim, da bo šlo v koš za smeti vse, kar se valja po tleh.

Matičevo domače "šestilo"
Matičevo domače "šestilo"FOTO: osebni arhiv

Zdaj tudi več kuham(o). Naši so v šoli in vrtcu dobili po štiri kakovostne in dobre obroke – zajtrk, sadno malico, kosilo in popoldansko malico. Vseeno so ob prihodu domov vsi nekaj malega pojedli, nato pa sem za večerjo pripravila kaj bolj enostavnega mlečni zdrob, mlečni riž, kruh in namaz, palačinke (ob posebnih priložnostih) in ocvrte kruhove rezine, ko sem morala porabiti star kruh. Zdaj jih je treba vsaj petkrat dnevno nahraniti in srečo imam, ker nam kosilo večkrat skuha tašča.

Zdaj smo tudi veliko več skupaj, kar je lepo. In zdaj še bolj kot prej vsak trenutek upamo, da bomo (ostali) zdravi.

Vem, da bomo zdaj pri nas uživali, se zabavali, se smejali in se imeli radi. Zagotovo pa mi bodo kdaj popustili živci, (pre)večkrat bom povzdignila glas in tudi kdaj po sili razmer spila močan gin tonik. A če potegnem črto, nam ni zelo zelo težko in nam v resnici nič ne manjka. Zato ker so na srečo in po prvih izkušnjah na naši šoli pametno zastavili šolanje na daljavo. Zato ker delam na domu in ker lahko vsak čas spustim službo iz rok (čeprav me seveda vse počaka). Zato ker se lahko posvetim otrokom več kot kdaj koli prej.

Težje je staršem, ki morajo fizično hoditi v službo, ki imajo otroke z učnimi težavami in/ali s posebnimi potrebami, ki so morda sami bolni, ki so v čustveni, socialni ali kakršni koli drugačni stiski. Ni jim lahko in upamo, da bo za vse kmalu bolje. Vmes pa srečno, starši, otroci in učitelji. Veliko bo lepega in hkrati bo naporno. A zmogli bomo. Kot je zapisala prijateljica na Facebooku še dva meseca nas ločita do leta 2021. Že zdaj vem, kaj si bom zaželela, ko bo odbila polnoč. Vmes pa vam vsem želim mirne živce in (na) zdravje!

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (1)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740