Že od nekdaj se izjemno rada objemam, ljubkujem in božam, odkar sem postala mamica, pa neznansko uživam v vseh možnih izrazih ljubezni, ki jih lahko namenim svojim trem in ki mi jih oni tudi vračajo. Največ časa za crkljanje imamo zvečer, ko se pogosto stiskamo na kavču med gledanjem risank ali na postelji ob branju pravljic. Večinoma je tedaj umirjeno, ljubeče ozračje, kot v lepem družinskem filmu, čeprav spokojnost občasno pretrga prepir, ker meni "zmanjka rok". Tedaj se želijo vsi trije naenkrat stiskati k meni in seveda nasloniti glavo na mojo roko, kar pa pač ni možno, saj imam samo dve roki in ne treh.

Takrat jim vedno znova povem, da imam vse enako in zelo močno, močno rada, da imam ljubezni dovolj za vse in da bodo vsi slej ko prej prišli na vrsto. Včasih mi jih uspe pregovoriti brez večjih pretresov, včasih pa se hudo sprejo. Takrat po največ treh opozorilih ugasnemo televizijo oziroma nehamo brati pravljico in pošljem vsakega na svoj konec, da si ne gremo brez potrebe še bolj na živce. Redko, a čedalje pogosteje (kar očitno pride z leti), pa se najstarejši Matevž umakne "zaradi ljubega miru" in na moje veliko olajšanje prepusti prednost mlajšima. 

Res, hecen je, tale naš Matic. Saj nič ne rečem ... Zna tudi on objeti in priznati, da nas ima rad, ampak na resnično poseben, svojevrsten način. Zadnjič mu je recimo Matevž podaril paketek kock in Matic je v navalu navdušenja vzkliknil: "Matevž, skoraj te imam rad!" Z Matevžem sva se spogledala in od vsega presenečenja, da je Matic izjavil kaj takega, nenadzorovano bruhnila v smeh. In še preden je Matevž lahko do konca izrekel: "Hvala, bratec, tudi jaz imam tebe rad!" je Matic v krohotu že dodal: "Ampak, ne pozabi, rekel sem skoraj!"

No, veselje, sreča in neizmerna bratovska ljubezen so bili v zraku kakšnih 28 minut. Približno toliko je trajalo, da sem iz sobe zaslišala: "Pusti! To je moj zlati meč! Daj mi ga!" (Na tem mestu se mi zdi prav razčistiti nekaj, kar je po mojem mnenju pomembno, da slučajno ne bo pomote. Spor med bratoma je bil za mini meč nindže, ki se z njim v svojem mini svetu bori proti zlu. "Pravih igrač" v naravni velikosti v obliki mečev, pištol, pušk in drugih orožij pri naši hiši ni, ker se mi zdijo neprimerne in ker ne želim, da bi imela fanta pred nosom predmete, ki kar sami od sebe pozivajo k ravsanju.)

"Prikrajšani" so torej za nekatere igrače, a nikoli in nikdar jim ne odrekam ljubezni in lepih besed. Še preden jih zvečer poljubim za lahko noč, jim v uho vedno zašepetam: "Rada te imam, nikomur te ne dam. Lepo spi in mirne sanje." Vsem pogosto poudarjam, da so pametni in sposobni, spodbujam jih, naj verjamejo vase, naj vedo, da jim bo zagotovo uspelo. Obenem jim zaupam, da lahko kdaj pa kdaj kaj tudi spodleti, da so razočaranja del življenja, da je vedno mogoče vse popraviti in da uspeh praviloma sledi trdemu delu in trudu, a žal ne vedno. Tako jih skušam pripraviti na življenje, ki je sicer lepo, a tudi nepredvidljivo, zato je lahko kdaj pa kdaj zelo kruto.

Večkrat jih pohvalim, da jim gre super, odlično, čedalje bolje, medtem ko večinoma raje skoparim s pripombami in opazkami na njihovo ravnanje. Po mojem mnenju v času odraščanja namreč resnično potrebujejo predvsem iskreno pohvalo in priznanje ter veliko manj kritik, ki naj bodo, če so že nujne, vsaj konstruktivne. Stremim k temu, da bi odrasli v samozavestne ljudi s ponotranjenim občutkom, da so vredni dobrega, pozitivnega, lepega ... Da bi se tudi sami zavedali, da so sposobni in pametni ter da lahko dosežejo zadane cilje. Hkrati jim dam vedeti, da jim ni treba biti najboljši, da je pomembnejše, da so srečni in zadovoljni ter prijazni in spoštljivi do sebe in seveda do drugih.

Vselej znova tudi poudarjam, da so zame v vsakem pogledu vrhunski, odlični, zmagovalci, izvrstni, fantastični, oh in sploh ter da bom vedno tukaj zanje. Predvsem zato, da na vsakem koraku vedo, da sta na svetu vsaj dva – njihova mamica in očka – ki brezpogojno verjameta vanje in na katera se lahko vedno zanesejo. Ne glede na vse.