Počasi se nam iztekajo družinske počitnice na morju. Občutki so veselo bridki. Po eni strani se veselim vrnitve domov, po drugi strani bi še malo ostala. Utrujena pa sem ... uf ... kot da bi vsak dan odgarala 72-urni delovnik. Pred tednom dni je šel namreč on v službo in jaz sem ostala sama z otroki. S tremi zahtevnimi otroki, ki so pod zgolj mojim varstvom postali precej manj zahtevni.
Sprva so zjutraj pričakovali zajtrk vsaj približno kot v hotelu, vendar so se sčasoma sprijaznili, da bodo dobili "samo" mlečni zdrob s čokoladnim posipom ali brez. Drugi dan so bila jajčka na oko, tretji marmelado in maslo na kruhu. Pa koruzni kosmiči, jogurt z otrobi in enkrat celo palačinke. Nato je že spet prišel on in zajtrki so lahko postali bolj "mešani".

Lepo se imamo. Čeprav na trenutke, ki so v resnici precej pogosti, pomislim, kako enostavni otroci smo bili mi. S sestro sva poletja preživljali pri babici na morju v leseni hiški v hrvaški Istri. Spominjam se, kako smo otroci z morske ulice cele dneve preživljali sami v morju, ob morju, na skalah, na obali. Nihče se ni preveč ukvarjal z nami. Nihče nas ni vprašal, ali imamo brisačo in suhe kopalke, ali smo dovolj pili, ali smo lačni, ali imamo masko in plavutke ali vedro z vso potrebno opremo.
Nihče se ni pretirano sekiral, če nismo bili od glave do peta zaščiteni z oblačili proti ultravijoličnim žarkom in s sončno kremo najmanj s faktorjem 50 plus. Babica naju je zjutraj in zvečer namazala z domačim šentjanževim oljem. Zjutraj kot zaščito pred soncem in zvečer za nahranitev kože.
Mamica sosedovih fantov nam je na plažo v loncu prinesla kosilo, največkrat makarone brez ali s paradižnikovo omako, zvečer sva s sestro jedli kruh z mlekom ali šli na ribji piknik k sosedovemu pilotu Egonu, če je imel srečo pri lovu s harpuno. Na sladoled smo šli vsi skupaj z ulice enkrat tedensko v bližnjo vas in kepica vanilijevega je bila vedno znova daleč najboljša na svetu. Nismo imeli televizije, telefona, spleta. Tuširali se nismo, umilo (in razkužilo) nas je morje.
Moja otroška poletja so bila čudovita.
Moji otroci zdaj na morju jedo sladoled skoraj vsak dan ter med počitkom v hišici gledajo risanke in družinske filme na Voyo.si. Matevž in Matic že dobro plavata. Naučila sta se skakati s pomola in najbolj zabavna jima je "bombica na rit". Hud zakon je tudi šnorkljanje in opazovanje rib, ježkov, školjk. Mija z rokavčki samozavestno sama odkoraka v morje. Čeprav so včasih valovi. Še prejšnje leto so vsi trije raje uživali v bazenu, jaz pa sem bila "tečna mama", ki sem vztrajala, da vsaj dopoldne plavajo v morju, v "živi vodi".

Moje "teženje" je očitno letos obrodilo sadove. Vsi trije so v dlaneh gostili morskega ježka, tudi globokomorskega, rdečo bodičastega so ga poimenovali. Božali so rakovico, vozili pedalin, barvali plažne kamenčke in tudi sami sebe z vodenkami. Skakali so po napihljivih igralih, lovili rakce, nabirali školjke, sipine kosti in plavajoče kamenčke, lepili kolaž, jedli pico na plaži, gradili peščene gradove, prežali na gusarski zaklad, se šli kopat zvečer ob polni luni.
Včasih so tudi preganjali doooolgčaaas in čeprav neznansko utrujeni na smrt NIKOLI niso zaspali na plažici. "Ker je spanje podnevi dolgočasno." In čeprav je na plaži nekdo nekoč obesil napis "Slušaj tišinu" (Poslušaj tišino, op. a.). Niso se pustili prepričati. Jaz pa bi z veseljem poslušala tišino ... Čeprav se zgolj bežno spominjam, kaj to sploh je.

Smo na istem hrvaškem otoku, samo preselili smo se v hiško k družini moje sestre. Oni so odšli domov pred nekaj dnevi, mi ostajamo še nekaj dni. Preživeli smo nekajdnevni vročinski val in morje temperature 26 stopinj Celzija. V nekaj minutah se je ohladilo in skrajni čas je za odhod domov.
In še nekaj – danes sem izvedela najboljšo novico na svetu. Svak in svakinja konec januarja pričakujeta novega, četrtega dojenčka! Obožujem in občudujem velike družine. Komaj čakam, da spoznam novega nečaka. Vesela sem do Lune in nazaj.
Aja, še dodatek prejšnjega bloga. Ker vem, da vas zanima – dobro smo jedli in s sestro sva vsaka spili tri gin tonike. Vsakič znova sva nazdravili na vse, ki jih poznava. Domov sta vozila očka.
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV