Kot otroci včasih opazujemo svoje starše, kako hitijo skozi življenje, kako nam dajejo in dajejo, le redkokdaj jemljejo. Svoj čas namenjajo delu, obveznostim, če ostane kaj prostega časa, pa se odpravijo na kakšen kratek izlet, dopust ali počitnice z nami. Sprašujemo se, zakaj imajo tako malo prijateljev? Zakaj se tako redko družijo z njimi? Kdaj je bila mama zadnjič s prijateljico v kinu? Očka na nogometni tekmi? 

V obdobju odraščanja nas večina zamenja kar nekaj sošolcev in sošolk, prijateljev, prijateljic in družbe. Če pa imamo srečo, se osnovna celica prijateljev, s katerimi smo se obdali v ranem otroštvu, krepi skozi življenje in ostaja z nami. Tako je bilo pri meni. Moram priznati, da sta starša vedno zadovoljno pripomnila, kako krasno družbo imam. Za razliko od sestre in brata, ki sta znala zaiti tudi v bolj 'slabo' družbo, ki vključuje razna odstopanja od družbenih normativov, sem sama imela to srečo, da je bila moja družba zdrava – v smislu, da nikdar nismo konzumirali droge, vse ostale najstniške norčije pa smo preizkušali v mejah normale. Seveda smo se zabavali, parčkali, tudi kdaj preveč spili, se skregali in spet imeli radi. Prišel je čas študija in počasi smo se poslovili, vsak se je odpravil na svoj konec, eni na Štajersko, drugi v osrčje Slovenije, tretji na Obalo, nekateri pa so ostali doma. 

Med vsemi sem bila zase prepričana, da se bom zadnja ustalila, saj mi sreča v ljubezni nekako ni in ni bila naklonjena, medtem ko so druge prijateljice v večini imele resne, nekajletne zveze, nekatere fante še iz srednje šole. Vendar se je zgodilo na fakulteti. Kar tako in precej na hitro. Tik preden sem diplomirala, sem spoznala fanta, s katerim sva se ujela in za katerega sem čutila, da bi bil lahko pravi za 'tek na dolge proge'. Leto in pol pozneje sva se poročila, dve leti za tem sva dobila prvega sina. Jaz sem postala mama, moje prijateljice pa so začele živeti nekoliko bolj pisana življenja, njihove zveze so se krhale, odpravljale so se na potovanja, raziskovale svetovne znamenitosti in lepe pokrajine, plesale in pile dolgo v noč, hodile na sprehode, pohode, kavice in razvajanja. Čedalje težje sem lovila njihov tempo. Čedalje bolj se je ta svet umikal od mene. Čutila sem močno stisko. Počutila sem se samo in izolirano. Večkrat sem si želela, da bi me bolj razumele. Da bi bile nežnejše do mene. Toplejše. Da bi sprejemale moj svet, kot sem se jaz še vedno trudila oklepati njihovega. Vedno, ko sem slišala Severinino pesem Prijateljice, sem se zjokala, saj sem pogrešala ta svet. Smeh, zabavo, trače in zaupanje.

Na začetku sem se trudila in z vozičkom ter dojenčkom, previjalno torbo in vsemi pripomočki hitela z njimi na kavo v mestni lokal, kamor smo rade zahajale skupaj. Saj ne, da bi jih kaj motilo, ker sem poleg pripeljala otroka, vendar se sama nisem počutila sproščeno. Vedno sem pogledovala k sinčku, če je okej, če ga kaj moti, če bi pil, če bi raje zaspal ipd., zato niti nisem vneto spremljala debate, ki se je odvijala za mizo, niti nisem bila skoncentrirana na njihove besede, pripetljaje in čustva. Nekateri pogovori so mi bili morda celo odveč, ko pa sem se sama spopadala z izraščanjem prvih zobkov, s pleničnim izpuščajem ali kakšno drugo 'dojenčkasto situacijo', o kateri niti nisem želela govoriti prijateljicam, niti jih nisem želela obremenjevati s tem, kako že nekaj časa nisem spala dve uri v kosu, kako je moj trebuh videti kot puding, moji hormoni divjajo kot zmešani, šivi na presredku pa me tako zategujejo, da bi najraje kar v lokal s seboj prinesla blazino za sedenje. Saj ne bi razumele, sem si mislila. Tudi vsi nasveti, kako bi se one z lahkoto spopadle z vsako izmed naštetih težav, me preprosto niso zanimali, ker sem globoko v sebi vedela, da jim niti zameriti ne smem takšnih pripomb, saj enostavno še niso izkusile ničesar podobnega. 

Bolj ko sem postajala dobra in skrbna mama, manj sem ostajala dobra in skrbna prijateljica. In zavedam se tega. Čeprav sem hrepenela po času zase, po razvajanju s prijateljicami, pristnem pogovoru brez vmesnih prekinitev zaradi otroškega joka – mi je hkrati več pomenilo, da sem ves svoj čas namenila dvema velikima očesoma, ki sta me vedno polni ljubezni opazovali in me potrebovali v popolnosti. 

Saj vem, da bi lahko prosila partnerja ali mamo, da naj ga čuva, pa bi sama ta čas preživela s prijateljicami. Vendar sem bila prepričana, da otroku brez mene ne bo tako lepo kot z menoj, da mu bo nekaj manjkalo. Zdaj vem, da je manjkal on meni. V vsakem trenutku. Bila sem enostavno tako zelo navezana na to malo bitje, da sem imela zaradi vsake minute, ki bi jo preživela s kom drugim, slabo vest. Šele kasneje sem se naučila nekoliko popuščati. Učila sem se tega, da si zaslužim tudi nekaj časa premora. Da bo otroku in meni dobro delo, če se bova oba nekoliko spočila drug od drugega. Da ne bo nič narobe, če ga za kratek čas zaupam komu od bližnjih. Kot sem omenila, imam glede prijateljic kar srečo. Počasi postajajo druga za drugo mame. In zdaj me razumejo. Tudi one so skrbne in ljubeče do svojih otrok. In večkrat od katere izmed njih slišim: "Ko pogledam nazaj in pomislim nate, moram priznati, da občudujem, kako si se spopadala z vlogo matere." In potem mi je toplo pri srcu. Mi veliko pomeni, čeprav je to priznanje prišlo nekoliko pozno. In zdaj jim lahko podelim tudi kakšen praktični nasvet. Kakšno materinsko modrost. Zdaj se lahko pogovarjamo in druga drugi rečemo "Ja. Popolnoma razumem."

Res je, da materinstvo od nas 24/7 zahteva nego in skrb za otroka. Res je tudi, da smo na začetku nekoliko izgubljene. Se iščemo. Trudimo stopati po pravi poti. Tipamo, kaj pomeni biti dobra mati, in nekoliko zapostavimo vse ostale vloge, ki smo jih imele prej v življenju. Kajti biti mati je najpomembnejša. In če ste obdani z dobrimi prijateljicami, bodo tudi to razumele, sprejele in počakale, da jih znova pokličete, ko boste ujeli ritem, zadihali in postali bolj suvereni. In takrat boste imeli občutek, da se med vami pravzaprav ni nič dosti spremenilo. Da so še vedno iste, norčave, prijazne, dobrosrčne, vendar nekoliko zrelejše in odgovornejše. In še vedno vas imajo enako rade.

Z ljubeznijo. Mojim prijateljicam.