Realnost je udarila z vso silo. Namreč nekaj, kar se je zdelo še včeraj zelo oddaljeno, je bilo danes tukaj, je bilo danes moje, naše življenje. Imeti otroka doma, otroka s posebnimi potrebami, otroka, za katerega je bila prihodnost zelo negotova in razburkana. In te neznanke so me strašile. In tisti mesec v bolnišnici je pustil svojo ceno.
Seveda sem bila pri Erazmu vsak dan, skoraj vsako razpoložljivo minuto, ki je bila uradno odmerjena za obiske svojcev na intenzivnem oddelku, a kaj, ko je bilo teh ur tako zelo malo. Vse tiste, ki so ostajale v samoti mojih misli, pa so ostale nezapolnjene. Nezapolnjene z najino bližino, skupnimi dotiki, pletenjem tiste nevidne vezi, ki se naravno in neprisiljeno splete med mamo in otrokom v prvih dneh po rojstvu. To sem pogrešala in v meni je rastla jeza, da mi je bilo to odvzeto. Počutila sem se opeharjeno in oropano.
Če sem brutalno iskrena, je tisti mesec pustil med nama neko praznino, ki je niti 10 let ni povsem zapolnilo. Še sama ne znam povsem ubesediti teh občutkov, tega manka, ki je pri Erazmu ostal, medtem ko pri drugih dveh otrocih (ki postaneta del zgodbe nekoliko kasneje) tega ni bilo, je bila ta vez spletena, cela in polna.
Seveda do Erazma čutim enako ljubezen kot do drugih dveh otrok, kajti prava ljubezen je ena sama, ampak vez je pa drugačna. In jo imava, sva jo nekako zakrpala, na novo zgradila, drugače zavila in povila. Naučila sva se živeti s tem mankom in včasih je to tisto, kar naju še bolj povezuje. A v tistih prvih obdobjih našega skupnega življenja, sem se počutila tako hudičevo jezna, če že ne besna, da sem bila oropana te izkušnje, da sem na trenutke težko živela sama s seboj.
Tako se spomnim, sem na začetku težko gledala reklame, kjer so nastopali otroci ali so bile kakor koli povezane z otroki. Tam so bili zdravi, veseli in nasmejani, celo brezskrbni otroci, medtem ko jaz besede brezskrbnost sploh nisem več poznala, izbrisala sem jo iz besedišča. In vedno, ko si na kaj pozoren, se ti seveda zdi, da je samo še to na svetu. Meni se je zdelo, da se v tistem obdobju vrtijo le še reklame z dojenčki.
Razparano srce in cmok v grlu sta me vedno znova opominjala, da mi pa ne bomo imeli takšnega otroštva. Kot da so reklame resnične. A verjemite, da bi v tistih ranljivih trenutkih verjel tudi v najbolj neverjetne pravljice. Ker tako um deluje, želi si normale, želi si udobja, nikakor in nikdar si ne želi nelagodja in bolečine. Tega je pa na začetku, ko si v procesu sprejemanja drugačnosti stanja svojega otroka, ogromno in še več.
Niso bile samo reklame tiste, ki so mi dvigovale pokrov. Bolelo me je ob pogledu na nosečke, novopečene mame z zdravimi otroki v vozičku, na vse, kar je bilo povezano z rojstvom, otroki. Seveda je bilo tudi teh nepregledno veliko ravno v tistem obdobju, vsaj meni se je zdelo, da se je zgodil ogromen 'baby boom' in vse ravno v našem kraju, okoli naše hiše, če ne kar v naši dnevni sobi. A vem, da žal le v moji glavi.
Šlo je celo tako daleč, da sem vedno, ko sem izvedela za novo rojstvo, pomislila, da mogoče bo pa tako kot pri Erazmu. Pa ni bilo to iz žlehtnobe, da bi zares komu privoščila, da se mu kaj slabega zgodi, ampak enostavno hudo mi je bilo, ker sem se počutila samo na svetu, samo z vsemi temi prevelikimi čustvi, ki jih nisem znala in zmogla nikamor odložiti, razstaviti in se z njimi spoprijeti, ker so se vsak dan nalagala nova.
Vse je bilo tako neskončno nedoumljivo, da so se v meni rojevale jeza, upor in zamera do vsega, za kar se je meni takrat zdelo, da sem prikrajšana. In dolgo je trajalo, da sem lahko brez cmoka v grlu pogledala reklamo, kjer je bil otrok, da ni bila prva misel ob rojstvu otroka, da mogoče bo pa tako kot Erazem, da sem lahko pogledala v kakšen voziček in mi pri tem ni počilo srce.
In mogoče se zdi to surovo in brezsramno, ampak takšno je boleče srce. Ko te fizično boli, ker ti je tako hudo, lahko um splete marsikatero misel, ki je v nekem normalnem stanju ne bi nikdar ustvaril. Vse, da bi se zaščitila, vse, da bi bila enaka drugim, da ne bi izstopala, da ne bi rabila pojasnjevati, da moj otrok pa ni takšen kot vsi ostali. Da niti ne vem, kakšen naj bi bil in kakšen bo, vendar ne bo tak kot ostali.
In ko bi takrat vedela, kar vem sedaj, me to niti najmanj ne bi skrbelo, ampak danes vem to, kar vem ravno zaradi tistega obdobja takrat, ki je bil začetek moje notranje preobrazbe, začetek razširitve obzorja na nedoumljive širjave, začetek spremembe. Vsi pa vemo, da spremembe največkrat bolijo, ker so pot v neznano, ker gredo izven cone udobja in ker razbijajo, ukrivljajo in drobijo vse, kar si do takrat mislil, da veš.
A spremembe so dobrodošle in dobre. In nekje globoko v sebi sem vedela, da bo tudi na mojem temnem nebu, polnem težkih oblakov skrbi, strahu in stresa, prišel čas, ko bo posijalo sonce.
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV