Bibaleze.si

'Večkrat me je prešinila misel, da bi spakirala torbo in kar odšla'

Špela Munda

Blog

1
26. 07. 2023 05.00

Tisti grozni mesec na intenzivnem oddelku je končno dobival epilog. Naj pojasnim, da grozen predvsem zato, ker je otrok, ki bi moral že ves mesec ležati ob meni na postelji, se crkljati v mojem naročju in odkrivati svet, v katerega je prišel, ležal negiben na ogrevani mali posteljici in obdan s prepletom cevk ter piskajočih aparatov.

mama

Bil pa je tudi mesec toplih ljudi, tolažečih besed, prijaznih pogledov in iskrenih pogovorov. Tako z drugimi kot sama s seboj. Pogovori, ki sem jih imela sama s seboj, so ekshalirali v višave v tistem času. Kajti tako delujem,  stvari moram izreči na glas, da jih slišim in tako dobim neko novo perspektivo. 

Seveda sem se pogovarjala tudi z drugimi, predvsem z možem, družino in prijatelji. Pa vendar, dober in surovo iskren pogovor s seboj je vedno znova spodbudil mojo utrujeno srce, da se ni predalo, da ni obupalo in kar zbežalo. Kajti v tistem času, verjemite, me je večkrat prešinila misel, da bi spakirala eno torbo in kar odšla. In kolikor je bila ta misel mikavna, je bil vedno na drugi strani Erazem tisti, ki me je streznil in postavil nazaj na realna tla.

Beg namreč ne pripomore k ničemur. Lahko vse življenje bežiš, ampak pred seboj ne boš nikdar ušel. Prej ali slej boš vedno srečal samega sebe in se moral soočiti z vsem, kar te preganja. In še nadalje, več bežiš, več je teh stvari. Zatorej je bolje se sproti spoprijeti s problemi, težavami in izzivi, ki jih lahko z eno besedo imenujemo lekcije. 

Mogoče v tistem trenutku, ko se borimo, da splavamo, ne vemo, zakaj je neka lekcija potrebna in bi se raje želeli utopiti v razmišljanju, kako smo ubogi in zakaj se nekaj tako hudega dogaja ravno nam. Ampak pride trenutek v življenju, ko dojamemo, ko nam je namen same lekcije, borbe in dobljene bitke razkrit in takrat vemo, da je bilo vredno vztrajati in se boriti.

Enomesečni pogled na vse cevke in aparate, ki so bili priklopljeni na Erazma, pa občutka strahu absolutno ni omilil.
Enomesečni pogled na vse cevke in aparate, ki so bili priklopljeni na Erazma, pa občutka strahu absolutno ni omilil.FOTO: Adobe Stock

Tako je bilo tudi Erazmovo ponovno rojstvo borba. Na eni strani neizmerno veselje, na drugi ogromna panika, kako naprej. Po tistem čudežnem ponedeljku, ko je bila dobljena ena izmed večjih bitk, so nas prestavili na nevrološki oddelek Pediatrične klinike. 

Tam sem šele prvič dobila občutek, da je ta otrok moj, da ga lahko primem, kadar želim, ga pestujem, umijem, previjem in nahranim ter vse, kar spada zraven. Spomnim se, v kakšni paniki sem bila, ker mi ni bilo nič jasno, kaj in kako moram delovati. Oddelčne sestre so se potrudile po najboljših močeh, da so me nekako vpeljale v same osnove.

Mogoče se zdi smešno, nezrelo ali celo zrelo za obsojanje, vendar sem bila res nespretno prestrašena, kajti prej so vso nego opravljali drugi, potem pa sem bila iz enega v drug dan sama vržena v to in moja predstava, da se lahko otrok kar zlomi ali poškoduje že samo ob dotiku, se je le krepila. Enomesečni pogled na vse cevke in aparate, ki so bili priklopljeni na Erazma pa tega absolutno ni omilil.

Vseeno smo nekako skomunicirali in so me za silo uvedle v vlogo negovalke posebnega otroka. Kajti sedaj se je začela pisati zgodba našega posebnega, drugačnega načina življenja. Da, seveda me je grabila panika, kje sploh začeti, kako bom speljala vse skupaj, kaj sploh pomeni imeti doma otroka s posebnimi potrebami. 

Nekako sem se uspela pomiriti in sama s seboj skleniti, da bomo šli korak za korakom, dan za dnem in bomo sproti videli, kam nas reka življenja ponese in zanese. Takrat sem edino vedela, da želim čim prej domov. Da imam bolnišnic in vsega, kar paše zraven, že tako poln kufer, da mi je že zdavnaj prekipelo. 

In res so nas za vikend poskusno spustili domov, z vsemi navodili, kako odmerjati zdravila, kaj in kako mu dajati in z napotkom, da če kaj ne bi šlo, da pridemo takoj nazaj.
In res so nas za vikend poskusno spustili domov, z vsemi navodili, kako odmerjati zdravila, kaj in kako mu dajati in z napotkom, da če kaj ne bi šlo, da pridemo takoj nazaj.FOTO: Adobe Stock

Zatorej sem vztrajala in prosila, da nas čim prej spustijo domov in da bomo že vse uredili tako, kot je treba, čeprav nisem vedela, kaj to zares pomeni, a v srcu sem čutila, da ko bomo enkrat vsi skupaj doma, da bomo veliko bolj mirni, sproščeni in veseli.

In res so nas za vikend poskusno spustili domov, z vsemi navodili, kako odmerjati zdravila, kaj in kako mu dajati in z napotkom, da če kaj ne bi šlo, da pridemo takoj nazaj. Po vikendu pa se pridemo znova pokazat, in če bo vse v redu, bo Erazem končno odpuščen iz bolnišnice in predan v domačo oskrbo.

Neizmerno sem se veselila tega trenutka, da bomo končno skupaj, v domačem okolju, a hkrati me je bila groza, kajti ne glede na to, kako hladno okolje je institucija, še vedno imaš vso podporo, ki jo potrebuješ in veš, da če bo šlo kaj narobe, so oni tam. Sedaj bomo pa sami. Nekje vmes med pakiranjem sem si rekla, se bomo že znašli, pomembno je, da smo skupaj.

Takrat sva sicer najemala eno starejšo hiško v bližini Ivančne Gorice, a sva se odločila, da bomo vikend raje preživeli pri moji mami v Zasavju, kajti zelenca, kakršna sva bila, še nisva bila tako suverena, da bi takoj skočila v vodo in plavala s prvorojencem in še to posebnim, ki je bil opremljen s torbo zdravil in sondico v nosku za hranjenje. 

Končno je prišel čas, ko ostanemo samo mi trije in začenjamo na novo pisati zgodbo naše male družinice ...
Končno je prišel čas, ko ostanemo samo mi trije in začenjamo na novo pisati zgodbo naše male družinice ...FOTO: Shutterstock

Lahko bi rekli mehki prehod z obilo čustvene podpore, ki ti jo lahko da le mama. In tako je bil Erazem prvič zunaj, na svežem zraku, prvič je videl svet izza štirih sten bolnišnice, prvič spoznal nam drage ljudi in zadihal zares svobodno. In seveda mi vsi z njim. Res smo se potrudili, da smo sledili protokolu zdravljenja in ga lepo hranili, vsa družina je stopila skupaj, da bi v ponedeljek, ko smo se vračali na Pediatrično kliniko, dobili tisti pravi, zaresni blagoslov, da smo usposobljeni za skrb za otroka in gremo lahko domov.

Ves ta čas me je spremljal čustveni vrtiljak. Od veselja in neizmerne sreče, do najglobljih in težkih skrbi, strahu in stresa, kaj sledi. Z možem sva raziskovala dneve in noči, kaj vse se da storiti in seveda globoko v sebi, potiho, sva upala, da bo nekdo imel čarobno palico in se bo vse uredilo, kot je treba, da bo Erazem s pomočjo fizioterapije in ostalih terapij shodil, spregovoril in bil kar se da običajen otrok. 

Zares nerada uporabljam takšne besede, kot so poseben, normalen, običajen ... kajti vsak izmed nas je kdaj poseben in običajen. Vendar za razumevanje širše slike in razlik je treba nekako razložiti in slediti tistim besedam, ki so najboljši približek stanja otroka.

Veliko sva prebrala, veliko si zamislila in še več upala, a tok življenja vedno najde drugačno, svojevrstno in novo pot. Bili smo skupaj in to je bilo najbolj pomembno. 

In po vikendu je sledila končna odločitev zdravnikov, ki so nama dali žig, da sva dovolj sposobna skrbeti za Erazma, da je otrok v dobrem stanju in dovolj zdrav, da gre lahko v domačo oskrbo. Sreča in veselje. Končno je prišel čas, ko ostanemo samo mi trije in začenjamo na novo pisati zgodbo naše male družinice ...

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (1)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740