Matic se uči brati in učiteljica je naročila, da mora vsak dan vsaj trikrat prebrati bralni list oziroma skupno najmanj 10 minut. Brez izjeme, tudi med vikendom, počitnicami, četudi imamo obiske, gremo na izlet ... Vsak dan toliko in pika.
Torej – jaz njeno navodilo razumem, da mora Matic najmanj trikrat prebrati bralni list, pa čeprav ga bere več kot 10 minut (kar ponavadi ga, saj vmes nekajkrat pade s stola, se zvija, se upogiba, razteguje, preteguje, jamra, stoka, sopiha, vzdihuje, moleduje, razlaga, kaj vse je dobrega pojedel, sprašuje, koliko je prebral Matevž ...). On po drugi strani trdi, da vsakodnevno branje ni obvezno, da lahko bere, če želi, da učenje branja ni domača naloga in da je vsak dan ogromno bral že med poukom, pa da ga bolijo rama, popek, noht na levem mezincu, dlaka v nosnici, možgani in največkrat vse našteto skupaj.

Skratka, razglabljal in delal bi vse drugo (tudi sesal in brisal prah), samo bral ne bi. Razumem ga in v uteho mu zaupam, da so vsi začetki težki. Nadaljujem, da vaja dela mojstra, da lahko bere, kar koli želi, samo da bere, in da bo z veseljem prebiral zapisano, ko bo usvojil veščino branja. Matevž ob vsem prikimava in ga spodbuja, rekoč, da je branje super, da bo lahko bral njegove Pasje može, Ariele, knjige o živalih, vesolju, gusarjih, dinozavrih. Jaz dodam, da bo lahko prebral tudi vsa ljubezenska pisma zaljubljenih sošolk in ... vse v trenutku pokvarim.
"Punce so zlobna ekipa, one samo nekaj fante lovijo in se smejejo!" me resno poduči. "OK, potem pa boš bral obvestila sošolcev, kdaj bo naslednji nogometni turnir," mu odgovorim in na svojo gromozansko srečo že v prvo naletim naletim na plodna tla. Začne znova. "NO-VO ... VON!" In me vprašujoče pogleda. - "Ne, Matic, ne ugibaj, poglej, kaj piše. Preberi z lista. Poskusi še enkrat". - "NO-VO ... NOV! ... NOVA!" - "Ne, Matic, poglej, kaj piše. Ne ugibaj. Še enkrat." - "NO-VO ... NOVO!!!" - "Ja, super, bravo. Preberi naslednjo besedo."
"O-T-O-N ... TONE! Dedi Tone?" - "Ne, Matic, zberi se. Preberi še enkrat." - "O-T-O-N ... TONO!" - "Ne, ni Tono. Še enkrat." - "Pa, joj, zakaj še enkrat? Tako je težko! ... O-T-O-N ... OTON!" - "Ja, bravo, Matic. Vidiš, da ti gre. Naprej." Takrat se začne zvijati na stolu, stol se prevrne, on z njim. "Matic, si v redu? Ne zvijaj se na stolu, vidiš, kaj se je zgodilo. Lepo se usedi in nadaljuj." - "Pa, joj, udaril sem se. Komolec me boli." - "No, pokaži." Pregledam, pobožam, popiham. "Je bolje?" Pokima. "Nadaljuj."
Matevž takrat zmagoslavno prikoraka iz sobe, obelodani, da je že prebral celo knjigo, se postavi dva milimetra stran od Matičeve leve rame in mu diha za ovratnik. "Matevž! Preblizu si! Ne morem tako brati! Nehaj, preveč naglas dihaš!" - "Matevž, pojdi drugam. Pripravi si šolsko torbo za jutri in pospravi mizo v sobi." - "Pa zakaj? Kdaj jo bo pa Matic?" - "Ko konča z branjem." - "Ojoj, še to?! Cele dneve samo delam, berem, se učim, pospravljam! Cele dneveeee!" Vdih, izdih, vdih, izdih ... - "Matic, prosim, nadaljuj."
"A-V-I-O-N ... AVJON! AVJON! AVJON!" - "Ne, Matic, beseda "avjon" ne obstaja. Preberi še enkrat, bodi pozoren in osredotoči se." - "Mami, veš kaj sem jaz razmišljal? Danes smo imeli v šoli ful dobro meso, take mesne ploščice. Kaj, če bi jih ti enkrat naredila, da bi jih jedli doma?" Pogledam na spletno stran šole tedenski jedilnik in ugotovim, da so imeli za kosilo sojine polpete. "Prav, se bomo dogovorili, bom enkrat pripravila. Beri dalje." - "V-I-N ..." - "Ne, Matic, tukaj si ostal." - "Aja ... A-V-I-O-N ... AVJON!" - "Ne, Matic ..." - "AVION, AVION, AVION je!" - "Ja, super, vidiš, da ti gre čedalje bolje. Bravo, beri dalje." - "Ajoj, še kar moram? Ni že minilo 10 minut? To je tako doooolgooo!" In znova pade s stola, tokrat se udari v desni palec.
Nekako tako je videti, ko Matic bere. 10 minut se podaljša, ker se mu vmes nekajkrat kar sam od sebe spodmakne stol, ker prenaglas dihamo, ker parkrat izjemno podrobno opiše, kaj vse izjemno okusnega je pojedel v šoli, ker ga zanima, zakaj s teleskopom ne sme gledati naravnost v sonce in zakaj so dinozavri izumrli, če pa so bili tako veliki, da bi lahko vse premagali. Ko končno konča po približno pol ure in po mojih uničenih tistih še nekaj dragocenih živcev, ki jih še premorem, ga prosim, naj pospravi mizo in knjige. Po daljšem pregovarjanju in teženju se končno vda in gre. Čez nekaj minut iz sobe zaslišim: "Mami, mami! Poglej, stolp iz knjig! Pa še anteno ima na vrhu! Pridi pogledat!" Preneham zlagati perilo in pogledam. Spodaj lahko vidite, kako "lep" knjižni stolp je naredil, ker ... to je treba videti, z besedami je težko opisati "ta podvig".

Ja, tako pestro, zabavno in hkrati naporno je učenje branja. Ampak, tudi Matic se bo naučil brati, tako dobro kot se je Matevž, pa je bilo pri njem podobno. Na začetku je veliko bral slikanice in nikoli ne bom pozabila njegovih vprašujočih oči, ko se je pretvarjal, da bere, v resnici pa je ugibal besede s pomočjo slikic. Danes bere vse živo, najraje stripe in leksikone o živalih. In upam, da mu bo Matic sledil in da bo sčasoma užival v branju. Ker ... branje je pomembno, knjige odpirajo obzorja, prinašajo širino. Branje je pomembno in knjige so dragocene. Tako in pika.
Aja ... za sobotno kosilo sem pripravila sojine polpete. Jedla sem jih samo jaz, "ker so v šoli ful boljši." Tokrat so bili vsi trije soglasni. Itak.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV