Tako je približno našo tipično jutro pred njihovim odhodom v vrtec in šolo. Matevž praviloma vstane pred 6. uro, se obleče in si umije zobe, mogoče kaj prebere, zatem pa nestrpno čaka in priganja vse po vrsti (priznam, da tudi mene), naj vendarle pohitimo. Mija vstane okoli 7. ure, ko se pretegne, pogleda naokoli in se pod toplo odejo še rada malce "postiska", bodisi z mano bodisi z očkom. Ja, res je – spi še med nama ... ker je tako najbolj enostavno, ker se tako vsi vsaj približno dobro naspimo brez pretiranih nočnih bujenj in ker sem še vedno gluha za samooklicane dobronamerne nasvete predvsem starejših, da tako razvajaš otroka ter da bi pri štirih pa res že morala spati sama in celo noč. Matic ... Oh, Matic ... On bi pa spal. Med šolanjem na daljavo si privošči spanec vsaj nekje do 9. ure, k računalniku se končno urejen primaje okoli 10. ure. Med poukom dejansko v šoli pa ima dvakrat tedensko preduro "že" ob 7.30 in praviloma ga kar popoldne začnem pripravljati, da bo moral jutri zjutraj vstati vsaj pol ure prej.
Med vikendi je seveda drugače. V petek zvečer imamo običajno kino večer s kokicami in čipsom ob gledanju daljšega animiranega filma, pred koncem katerega pogosto zaspijo in jih nato že speče preneseva v postelje. V soboto in v nedeljo zgodaj zjutraj pa ni treba nikogar buditi; dostikrat so vsi trije že okoli 6. ure znova na kavču pred televizorjem, kjer vsi veseli, razčuti in z na široko odprtimi očmi iščejo odsek, pri katerem so ostali oziroma pri katerem je prvega "zmanjkalo". Takrat lahko še nekaj minut v polsnu ležim v postelji, a kaj, ko kmalu postanejo lačni in treba je pripraviti zajtrk, kar seveda pomeni budnico za enega od naju. In moram hvaležno priznati, da večinoma vstane on in da me večkrat pustijo pospati ... ponavadi nekje do 7. ure, kar je za starše vsaj po mojih izkušnjah prestiž in hudo doooolg lepotni spanec.
Poleg juter je pri nas v večini primerov zanimiv in pester tudi večer, ko fanta pogosto nočeta in nočeta zaspati. Ko je čas za odhod v posteljo, je vse drugo bolj zanimivo kot spanje. "Nujno" mi morata recimo povedati, kaj se jima je zgodilo v šoli in kaj so jima zaupali sošolci (čeprav sem ju seveda popoldne večkrat vprašala, a največkrat naletela na molk ali na "ah, nič posebnega", če me je doletela čast odgovora). V posteljo se začneta odpravljati ob recimo 20. uri, realno gledano spita okoli 21. ure. Vmes se pogovarjata, šepetata, hihitata, si umivata zobe, ker sta o, joj, prejoj, res čisto pozabila ... Včasih se tudi spreta. Recimo prejšnji četrtek, ko je bilo nekako tako: Matevž je imel celo roko na Matičevi postelji (v resnici je v Matičev osebni prostor posegel s komolcem, saj si je z roko podpiral glavo), Matic pa je k Matevžu rinil svoj vzglavnik, ki ga je motil, saj je očitno čez noč postal prevelik. Opisano je bilo dovolj, da sta se začela prerivati in obtožujoče klicati na "pomoč" z besedami: "Mami, Matic me je ..." in "Mami, Matevž me je ...".
Uf. Res se mi ne ljubi še zvečer preganjati, pregovarjati, prositi. Zvečer imam rada mir, želim si preživeti čas samo z njim, leže, na kavču, včasih v objemu, ob dobrem filmu, seriji, knjigi ali v čem še bolj prijetnejšem in intimnem. Zato resnično nerada, a vseeno – ker nimam izbire – prekinem "najin čas" in grem mirit strasti med fantoma. Največkrat sem hitro zelo uspešna, včasih moram nekajkrat (po potrebi tudi glasno) posredovati za vnovični mir v otroški sobi. Vem, da bo tako še neštetokrat, zavedam se, da ni prvič in ne zadnjič. A tudi vem, da je jutri nov dan. Dan za nove načrte. Dan, ko bom Matica zbudila pol ure prej, da se bo lahko v miru uredil, dan, ko bova z Mijo že zvečer pripravili oblačila, ki so "primerna za vrtec", dan, ko bo Matevž zjutraj skuhal kavico, da bi njegov čas hitreje minil. Ja, če verjamete. Jutri je nov dan, ki se bo verjetno začel s približno podobnim jutrom ... Z našim jutrom, ki ga ne bi zamenjala za čisto nič na svetu.
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV