V drugem valu Matevž in Matic nista bila v šoli od 19. oktobra 2020 do 9. februarja 2021. Skupno torej skoraj tri mesece, kar v celoti nanese 15 tednov (zaradi židane volje dni raje nisem štela). "Dobre smo," je občutke večine mamic v SMS-sporočilu strnila dobra znanka, sicer mamica prvošolčka in štiriletnice.
Res. Dobre smo. Zadnjič sem srečala znanko, mamico tretješolke, ki me je z zaskrbljenim glasom vprašala, kako sem zmogla. Iskreno sem ji odgovorila: "Z nekaj manjšimi živčnimi zlomi vsak dan." Ne morem reči, da je bilo med šolanjem na daljavo zelo hudo, a vendarle priznam, da je bilo na trenutke zelo naporno. In napornih, stresnih, utrujajočih trenutkov se je kakšen naporen dan lahko kar precej nabralo. Nekaj smo jih rešili kolikor toliko umirjeno, nekaj se jih je končalo z glasnejšim pogovorom, nekaj z loputanjem vrat in polurno "tiho mašo". A zmogli smo.
Da smo lažje preživeli, smo vmes veliko pohajkovali po bližnjih hribih, gričih, dolinah, občudovali polja zvončkov in kronic, se poganjali na kolesih in skirojih ob sončnih dnevih s toplim jugom ter na vetrovno sončno soboto poskakovali ob domačem potoku, da bi se ogreli. Vmes sem se tudi en dan prepričala, da bi bilo dobro tudi notri malo telovaditi. V roke sem vzela športne copate in ... vezalke so bile zafecljane (sumim Matica, čeprav ne vem, kdaj, kako, zakaj). Ob pogledu nanje sem se začela glasno smejati in vadbo prestavila za nedoločen čas. Nisem imela druge izbire. Matica ni bilo v neposredni bližini in jaz ne znam razrešiti njegovih vozlov. Mogoče jih bo potihoma nekoč razvozlal. Poročam.

No, vrnimo se k pomembnejšim temam. Šolo smo neučakano pričakovali. Že v soboto smo imeli pripravljene šolske torbe, pa čeprav je bil v ponedeljek še šole prost praznični Prešernov dan. V torek – teden dni po učencih iz epidemiološko boljše obarvanih regij – sta Matevž in Matic vstala s posebnim žarom v očeh, se po hitrem postopku oblekla, si skrbno umila zobe ter zatem hihitaje stopicala pred vhodnimi vrati in nestrpno čakala čas za odhod. Po zraku se je vil svež občutek prvega šolskega dne. Po poljubčku in objemu (obvezno še v avtomobilu, da ne bi kdo od sošolcev slučajno videl), sta mi še zabičala, naj ju ne pridem prezgodaj iskat, in nato pogumno oddirjala proti na široko odprtim šolskim durim.
Na očetovo vprašanje, kaj sem si privoščila, ko sem bila spet bolj v miru doma, sem odgovorila, da v resnici nič kaj posebnega. Samo bolj zbrano sem lahko delala in oh, kako veliko, veliko sem naredila! Največ za službo, pa še marsikaj sem pospravila kar tako mimogrede. Vmes sem tudi pojedla kosilo v čisti tišini in niti enkrat nisem vstala od mize, ker je bil nekdo žejen, ker nekdo ni imel žlice, ker je nekdo nujno potreboval nov prtiček ...
No, zdaj so počitnice in smo znova spet vsi doma. Ampak potem bodo imeli predvidoma (in upam) znova pouk v šolah. Da, predvidoma in upam. Še vedno namreč nisem popolnoma prepričana, da smo na "zeleni veji". Sem optimistična, ampak obenem realistična. Močno, močno stiskam pesti, da bodo ostali v šolah in vrtcih. V bistvu do belih členkov tiščim pesti, da se bodo zadeve uredile, da se bo stopnja okužb umirila, da bomo znova vsaj približno lahko živeli, kot smo pred pojavom novega koronavirusa. Ker ... Dovolj je bilo.

Z zavestjo, da je dovolj res dovolj, smo se letos "lotili" tudi pusta. Če smo še lani zgolj preganjali zimo, letos po priporočilu prijateljice podimo stran vse slabo. Torej tudi novi koronavirus. In verjamem, da bomo uspešni. Ker ... Dovolj je bilo. Gremo naprej, v boljše, lepše čase.
Komentarji (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV