Vso noč nismo spali. Spet. Najprej sta Matevž in Matic klepetala v sobici najmanj do 22. ure. No, ne ravno klepetala, ker je v glavnem samo en govoril. Matic se je pretihotapil na Matevževo posteljo ter mu na dolgo in široko razlagal vse živo, Matevž pa je na vsake toliko napol v zehanju dahnil "Ja, in?". Ko sva jima izmenjaje "grozila", naj končno zaspita, je Matevž odvrnil, da ne more zaspati zaradi Matica, Matic pa, da mu mora "samo še tole povedati". "Argument", ob katerem ne moreš zmagati.

Seveda sem na kavču pred televizijo zaspala pred njima. Zbudilo me je klicanje Mije, da jo lulat. Po prihodu v spalnico sem ugotovila, da ji je že malo "ušlo". Sledilo je preoblačenje vsega v kolikor toliko vidnem polju. Najprej Mijina pižamica in "ne, nočem te, hočem to", nato postelje - rjuha dol, podloga, rjuha gor, prevleka za pokrivalo dol, gor, pralni prašek, mehčalec, pralni stroj na 65 stopinj Celzija ...

Ko sem končno znova zaspala z Mijo, naslonjeno na mojo roko, je Matevž prišel v spalnico naznanit, da je žejen. Razložila sem mu, naj si pač vzame kozarec, vanj natoči vodo in pije. Ko mu je to uspelo, je prišel povedat, da gre zdaj še lulat. Ko mu je še to uspelo, je prišel v najino posteljo v spalnico. Logično, ker na svoji postelji ni imel prostora, saj se je na njej razkomotil Matic.

Še preden sem znova zaspala, je v spalnico pritaval Matic. "Zakaj je Matevž tukaj?" ga je zanimalo. "Pač prišel je," sem mu odgovorila v polsnu. Še preden sem dokončala stavek, pa se je že vrgel na posteljo in tudi on zaspal. Oči je vstal in se preselil na kavč. Do jutra je morala Mija še enkrat lulat in pit, v sanjah se je glasno kregala s sestrično Lano za igračo, za dobro jutro okoli 6. ure pa je skočila name in se z glasom ušesa parajočega visokega C, kot ga pač premorejo otroci okoli tretjega leta starosti, zadrla: "Mami, lačna! Polento in mleko bi jedla!"

Fino, res.

Ne bom razlagala, kako zjutraj ob primerni uri nismo mogli zbuditi Matevža za v šolo, potem pa je vstal v zadnjem trenutku in si pred odhodom zaželel "samo eno kratko risanko". Nato je Matic spal do 10. ure. In zagotovo bi še dlje poležaval na postelji, če ga ne bi zbudila. Da, prav ste prebrali, zbudila sem otroka. Zato, da bo zvečer prej zaspal (upam) in ker ima zdaj, ko ne hodi v vrtec, doma "opravila". Po stanovanju mora postoriti, kar je pač potrebno, in uči se pisati črke.

Vem, da stroka načeloma ne priporoča učenja črk doma pred vstopom v šolo. Ampak jaz ga učim, da ima vsaj neko dolžnost in nekakšne poučne vsebine. Namreč, Matevž je imel prej šolanje na daljavo, zdaj že tudi fizično hodi v razred, medtem ko je Matic prve dni koronakarantene užival v popolnem brezdelju. In ko je Maticu dolgčas, je prej ko slej "štala". Predvsem v smislu sprovociranja Matevža do zgornje mere, kar se ponavadi konča s fizičnim obračunom in mojim kričanjem, naj se takoj nehata pretepati.

Vrnimo se k Maticu in njegovemu učenju črk. Prepričana sem bila, da se zelo trudi, čeprav bi mu po moji oceni lahko šlo vsaj malce bolje. "Ah, saj bo. Majhen je še, pa še fant," sem se tolažila. Vsak dan sem mu napisala nekaj črk, številk, znakov in besed, on pa je zapisano prepisal v zvezek s primernimi razmaki med znaki. Nekega dne pa je prosil, če mu lahko črke napiše babica. Ko mi je prinesel pokazat zapisano, nisem mogla verjeti, da je pisal sam in brez pomoči. Veliko lepše, čitljivo, z občutkom.

Ponosna sem bila do neba. Vse dokler nisem izvedela, da mu je babica za zapis obljubila pet evrov! Da, pisal je za denar! Ne vem, niti nočem vedeti, kako sta se dogovorila za denarno nagrado, ampak sta se. Seveda sem protestirala in z babico smo se dogovorili, da ne bo več dajala podkupnin. Matic pa mora črke odslej pisati pri meni in zelo, zelo se mora potruditi. Ne bo on mene ...

Res. Ko že misliš, da te pri treh otrocih nič več ne more presenetiti ...

Ampak seveda me marsikaj preseneti. V bistvu me presenečajo vsak dan. Največkrat pozitivno z lepimi občutki, včasih pa ... O moj bog! (Pa nisem verna.) Pridejo trenutki, ko bi se najraje vdrla v zemljo. Priznam in ne tajim - pride dan, ko bi sredi joka, kričanja, izsiljevanja, nerganja najraje odšla čez vrata. V naravo, za kakšne tri ure ... ali za tri dni ... ali včasih za nedoločen čas. Pride tudi dan, ko bi to naredila večkrat na dan.

Če me fanta denimo prepričujeta, da bosta pospravila, ko se bosta nehala igrati v sobi, kjer zaradi kupa igrač, na pol popisanih listov, ovitkov od bonbonov in še česa drugega sploh več ne vem, kako je videti parket in kakšne barve mizo imata. Ali ko se recimo Mija "razpoči", ker bi v svoji najlepši oblekici tik pred odhodom na družinsko kosilo barvala s čopiči. Ko se dve sekundi zatem Matevž upre, da ne bo obul črnih nogavic, ampak raje bele na črne čevlje. Ko se vmes Matic, ki se je sicer čudežno že oblekel in obul pred vsemi nami, cel polije s kakavom, ki si ga je "čisto sam naredil". "Ups, polil sem se," je njegov komentar. "Globok vdih, globok izdih, globok vdih, globok izdih, ..." je pa moj, če se mi slučajno takrat posreči, da ne "padem ven".

Naj vam zaupam, da opisani situaciji še zdaleč nista najhujši, ki sta se nam pripetili dosedaj. Nekaj jih raje ne bi omenjala, nekaj sem jih potlačila v podzavest. Ampak, kot rečeno, večina je lepih doživetij. Neznansko smo na primer uživali, ko smo šli lahko končno na izlet na morje. Spet sem se zvečer dobila z "mojimi mamami", na sprehodu sva z Matevžem našla šestperesno deteljico in pikapolonici naročila, "naj zleti v nebo in nama prinese zlato kolo". Nabirali smo češnje in jih hrustali do slabosti, črvičenja in neskončnega sedenja na stranišču. Miji sem prvič nalakirala nohtke in ji spletla francosko kitko. Veselo se je opazovala v ogledalu, vse dokler ni mimo prišel Matic. Najprej ji je povedal, da je čudna, nato jo je še malce po bratovsko boksnil in spotaknil. Mija pa seveda v jok: "Mami! Matic mi je rekel, da sem čudna! Pa boksnil me je! Mami! Mamiii! Mamiiiiiii!"

No, takrat bi se jaz najraje pogreznila v zemljo ali kar odšla čez vrata za nedoločen čas. Ampak ne morem, ne smem. Nimam izbire, soočiti se moram in čim prej umiriti situacijo. Kdo pa bo, če ne mama? Ampak, preden ukrepam, ponavadi petkrat globoko zadiham. Dihalne vaje pomagajo, da se vsaj delno pomirim. Poskusite, deluje. Verjemite mi, večkrat preizkušeno.