Bibaleze.si

"Mami, si ti po poklicu dežurna težakinja?"

MaMaMija

Blog

0
25. 11. 2020 07.57

Najhuje je, ko imam v službi naporen dan, nabit s premnogimi obveznostmi. Takrat sem živčna in so posledično živčni tudi otroci. In najbolj so seveda glasni, razgrajaški in se po možnosti še stepejo med seboj, ko jim rečem: "Zdaj imam pomemben službeni telefonski klic in morate biti res tiho."

Delo na domu

Matevž je imel navodilo, naj v delovnem zvezku naredi nalogo šest. Cela drama je nastala, ko je uvidel, da jo že ima rešeno. Ko sva se končno sporazumela, da naj pač ponovi snov in naj razmišlja še o drugih poklicih, si je raje najprej zaželel zajtrk. Vmes je modroval ... "Mami, kaj si ti po poklicu?" Mu povem. "Aha, ha, ha. Sem mislil, da si dežurna težakinja!" Hitro sem se znašla in mu odgovorila, da bi bila raje "dežurna veseljakinja" in da je veliko odvisno tudi od njega.

Res.

Ob treh otrocih – triletnici, prvošolcu in tretješolcu – ter službah (moja je na srečo na domu in si jo lahko časovno večinoma samostojno prilagajam) imam veliko dela. Veliko srečo imam, da kosilo večinoma kuha tašča in da je Mija veliko pri babici in dediju v spodnjem nadstropju hiše. Nimam se kaj pritoževati in pogosto kar dobro krmarimo vse skupaj. Fanta šolo praviloma naredita dopoldne, razen morda športne vzgoje in ustvarjanja, ki ju včasih naredita tudi popoldne. Sproti se prilagajam, pomembnejše odločitve sprejemam zjutraj in vsak dan je drugačen. 

 

In priznam – občasno imam vsega dovolj. Denimo, ko imata fanta oba isti trenutek "najbolj nujno vprašanje na svetu, na katerega je treba odgovoriti zdaj, takoj, v tem trenutku". Med najbolj nujna vprašanja v njunih glavicah spadajo recimo: "Kje je tisti mini, mini delček od vrtavke, ki sem ga zadnjič imel, zdaj ga pa nikjer ni?" ali "Kje je karta z rumenookim zmajem, kdo mi jo je skril?" ali "Zakaj Matevžu ni treba pisati številk, jaz jih pa moram?" in podobne nujne dileme. Jaz medtem globoko diham in štejem sekunde do pomembnega službenega klica.

Za nameček ravno takrat pride še Mija, ki bi se rada "preoblekla ... zdaj, takoj, v tem trenutku". A njena najljubša rumena oblekica se ravno centrifugira v pralnem stroju in skušajte si predstavljati triletnico v stanju, ko noben pameten pogovor ne zaleže. Ne, ne, kje pa! Nikakor se ne more se sprijazniti s "svetovno krivico" (ki se dogaja samo njej), ker imamo ravno mi najbolj počasen in najbolj nesposoben in najbolj zloben pralni stroj. Zato pol ure kriči, joka, cepeta in se valja po tleh.

Najhuje je, ko imam v službi naporen dan, nabit s premnogimi obveznostmi. Takrat sem živčna in so posledično živčni tudi otroci. In najbolj so seveda glasni, razgrajaški in se po možnosti še stepejo med seboj, ko jim rečem: "Zdaj imam pomemben službeni telefonski klic in morate biti res tiho."

Ampak trudim se in verjamem, da se vsi trudimo biti karseda najboljši starši. Zdaj, ko smo hkrati mamice, učiteljice, vzgojiteljice, nosečnice, dojilje, psihologinje, psihiatrinje, snažilke, kuharice, frizerke, negovalke ... in praviloma obenem tudi opravljamo delo na domu ali celo fizično hodimo v službo. Naporno je vse usklajevati. Pogosto so dnevi prekratki in žal imam jaz na trenutke tudi premalo dobrih živcev.

Priznam.

Naše situacije so različne in ne poznamo ozadja drugih družin. Zadnjič sem na Facebooku denimo prebrala zapis mamice, ki preživlja težke čase in je v stiski. Doma ima tri otroke, dva se šolata na daljavo, eden je dojenček. Lahko se poistovetim z njo in jo razumem, da ji ni enostavno. Sočustvujem z njo in ponudila bi ji pomoč, če bi ji lahko. Ampak ji je ne morem, ker so taki čudni časi, da si mamice zdaj niti ne smemo pomagati vsaj pri občasnem čuvanju otrok.

Ko so otroci najbolj neukrotljivi, se mi odpravimo v gozd.
Ko so otroci najbolj neukrotljivi, se mi odpravimo v gozd.FOTO: osebni arhiv

Pod njenim zapisom je bilo veliko komentarjev sočutja, razumevanja, podpore, a hkrati na mojo veliko žalost tudi obsojanja. "Ne razumem mam, ki ne marajo svojih otrok.", "Kako ti je tako težko biti mama?", "A zdaj, ko mora biti pa mama 24 ur dnevno, ji je pa težko?! Prej pa se je verjetno cele dneve na široko ogibala svoji družini!"

Resno? Zakaj?

Mamice, če smo iskrene (predvsem do same sebe), si znamo odkrito priznati, da niso vsi dnevi lepi. Vemo, da je včasih naporno in utrujajoče, lahko tudi ves dan. A hkrati se je treba zavedati, da se sleherne dni, ure, minute, trenutke trudimo po svojih najboljših močeh. Mogoče nismo po vašem okusu, a naši načini so različni, tako kot smo različni ljudje in naše edinstvene zgodbe. Ne primerjajmo se med seboj in ne kažimo s prstom. Raje si pomagajmo.

Jaz svoje otroke učim, naj spregovorijo, če imajo kaj pozitivnega in lepega za povedati, sicer naj raje modro molčijo in kaj zadržijo zase. Naj pomagajo, podpirajo, razumejo, sprejemajo in ne obsojajo, moralizirajo, zmerjajo, zavidajo. Naj nikomur in nikoli ne privoščijo slabo.

Svet je zdaj res do marsikoga neprijazen in čudni časi so. Ali ne bi bilo bolje, da bi mamico, ki je zgoraj potarnala, pohvalili, kako močna in sposobna je, da zmore? Ali ne bi bilo bolje, če bi ji sporočili, da jo razumemo, da ni enostavno? In da bo kmalu bolje, da bo zmogla, da bo tudi to enkrat minilo?

Vsem bi bilo lepše, če bi si pomagali, se podpirali, bili prijazni drug do drugega, namesto da se nekritično in vsepovprek obsoja. Svet bi bil prijaznejši in prijetnejši – tako za podpornike kot tudi za (samoklicane) kritike. Za vse.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740