V nedeljo – vsega teden dni po zimskih počitnicah in vnovični šoli in vrtcu – se je počasi začelo. Najprej je Matevž v noči na soboto kihal in smrkal, zjutraj mu je sledila Mija, približno dve uri zatem Matic in zgodaj popoldne še jaz. "Zakaj pa oči ni bolan?" je zanimalo Mijo. "Ker mora biti eden od staršev vedno zdrav, da lahko neguje in poskrbi za preostale," sem ji odgovorila. "Lani približno tak čas sem bila zdrava jaz, letos je zdrav oči," sem dodala.
Da, vse leto smo zdržali brez bolezni, za kar sem izjemno hvaležna. Zdaj pa se smrkavi znova šolamo na daljavo in ponavljamo zgodbo vsakdanjika, ko so bile zaradi rdeče obarvane države dolgo, dolgo tesno zaprte šolske duri. Matic vsako jutro (no, ponavadi se mu okoli 10.30 končno uspe urediti in pripraviti) začne z besedami: "Upam, da imam danes malo, samo dve nalogici, in da se bom učil eno lahko črko." Matevž je takrat praviloma že proti koncu šolskih obveznosti, kar mu tudi vselej naglas in ponosno pove. Matic pa mu odgovori: "Ja, pa kaj potem? To ne pomeni, da si bolj pameten od mene!"
Njegova (pretirana) samozavest mu ne pomaga kaj prida, ko se mu ne ljubi, ko je tako "veliiiiko" snovi, ko ima slab dan, ko je na vrsti "pretežka črka". Včasih svoje nezadovoljstvo in "preobremenjenost" tudi glasno izrazi. Ravno pred nekaj minutami je denimo v kričečem joku odvihral v otroško sobo, ker je učiteljica sporočila, da so jemali črko "S" ter da naj v zvezek zapiše po dve vrstici in izreže sličice predmetov, ki vsebujejo glas "S". Pustila sem mu nekaj časa za pomiritev, zatem pa sem ga uspešno pregovorila z besedami, da mu bo šlo, naj vendarle poskusi, da je zelo sposoben in da bo nalogo naredil "en, dva, tri". Ob prihodu iz sobe pa mi je obelodanil: "Mami, veš pod katerim pogojem bom delal? Če se mi ne bo treba zelo potruditi." No, zdaj pa pametno odgovori, če zmoreš. Jaz sem se domislila izreči, da je trudi zase in ne zame ali za druge. In je malo razmislil (ali pa se je pretvarjal, da razmišlja).
No, zdaj čakamo na testiranje za morebitno okužbo z novim koronavirusom. Po obvestilu, da so otroci nahodni, mi je namreč pediatrinja razložila, da je to načeloma morda dobro preveriti pred vnovičnim odhodom v šolo in vrtec za vsak slučaj, da ne bi nevede širili virusa. Dogovorjen termin za testiranje imamo jutri in upam, da so zgolj prehlajeni, da bo kmalu bolje in da vmes ne bo preveč hudo. Zavedam se, da nismo edini. Nekaj razredov je v karanteni zaradi potrjenih okužb, nekaj pa je zgolj prehladov, zaradi katerih bi v običajnih časih vsaj šolski otroci načeloma šli v šole. A med epidemijo je drugače, že ob prvih znakih bolezni naj bodo doma, pozivajo z vseh strani.

Sicer sem vesela, da se življenje počasi vrača v vsaj približne stare tirnice. Če ne zaradi drugega, opažam znova neizmerno veselje ob izreku stavka: "Še malo, pa bo vikend!" In močno, močno si želim, da bo ostalo tako. Da bodo otroci hodili v šole in vrtce, da bodo prehodne vsaj občinske in regijske meje, da se bo morda še kaj odprlo. Denimo gostinski lokali, da bi lahko spili kavico in sok na sončni terasi ter da bi lahko znova naročili družinsko pico po poldnevnem pohajkovanju po naravi. Prihaja pomlad in vleče me ven, na plano, na izlete. Lepi sončni dnevi me mamijo v Portorož na kavo, a trenutno žal ne smem. Zadnjič pa sem bila neizmerno navdušena – opazila sem prve štorklje, ki mi vlivajo dodatno upanje, simbolično prinašajo novo življenje. Lepo jih je bilo videti ...
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV