Odkar imam otroke - tri mimogrede - sem neznansko hvaležna za časovni zamik pri gledanju televizijskih programov. Film si po krajših ali daljših izsekih pogledam običajno v treh, štirih dneh, del serije mi ponavadi uspe nekaj minut po kosilu, malo zvečer in nato isto ponovim še naslednji dan (če imam srečo). In včasih vmes pozabim, kaj sem gledala, tako da minejo dnevi in tedni, ko ne poznam konca in se zato tudi nič kaj preveč ne sekiram. Namreč - kar ne veš, ne boli.
Popolnoma drugačna scena se odvija, ko oni gledajo risanko. Oni lahko v miru sedijo na kavču kot prikovani, z na široko odprtimi očmi in na trenutke tudi z odprtimi usti. Niti pod razno se je dajo motiti in v resnici jih tudi ne, ker je takrat praviloma vsaj nekaj minut mir pri hiši. Če moram slučajno mimo televizijskega ekrana, mi nemudoma glasno dajo vedeti, da jim zakrivam sliko "ravno v najbolj zanimivem trenutku". Če jih kaj vprašam, ne dobim odgovora (razen, če jim ponudim sladoled ali liziko). Ko je čas za spat, po krajšem ali daljšem pregovarjanju (odvisno od dneva) Matevž skrbno pritisne na gumb za premor in v istem hipu zapove: "Mami in oči, pazita, katere tipke pritiskata na daljincu. Ker točno vemo, kje smo ostali, in ker bomo jutri ob prvi priložnosti gledali naprej."
Ja, oni imajo lahko mir oziroma ga MORAJO imeti, jaz pa ... No, jaz pa ne vem, v čem je finta, da me otroci - praviloma vsi trije naenkrat - potrebujejo "nujno", "ta trenutek", "zdaj takoj", ko končno najdem čas za kratek počitek na kavču. Ravno takrat na primer Matevž potrebuje sestavljanko z najvišje police, Matic bi "jabolček, olupljen in narezan na rezine, ker je fuuuul lačen", Mija pa se s straniščne školjke dere: "Sem že kakala! Sem že kakala!" Ali pa jim je "najbolj na celem svetu in planetu doooolgčaaas" ... ker "Matevž noče tekmovati z vrtavkami" in "se Matic spet ne želi igrati s kartami". Mija bi se medtem sicer z "največjim veseljem" zabavala z njijma, ampak trenutno res nima časa, ker mora poskrbeti za svojo četico! ŠESTERIH! dojenčkov. Ko jih vse petkrat preobleče, dvakrat podoji, trikrat nahrani in končno zloži po velikosti, si najde drugo zabavo - skakanje po kavču čez mojo glavo. Res super, vam povem.
Ker ... vsi, ampak resnično vsi bi se takooo zeloooo radi igrali z mano, v trenutku, ko se uležem na kavč. Seveda vsak posebej, vsak na svojem koncu stanovanja in vsak svojo igro. Poznate pesem Barbare Gregorič, v kateri bratec Jakec cepeta: "Ne dam mamice na pol! Mamica je samo zame!"? No, jaz bi se morala včasih dati na več delov, da bi bili vsi vsaj približno zadovoljni. Da, res. Včasih celo razmišljam, kako bi bilo življenje enostavno, če bi imela še nekaj klonov. Vsaj pet. Tri za vsakega otroka posebej in malo še zraven za očka, enega za službo, enega za pospravljanje, čiščenje, kuhanje ..., enega za urejanje vseh mogočih zadev in do nadaljnjega še enega za šolanje na daljavo. Ne vem, nisem štela, ampak mogoče bi me moralo biti več kot pet, morda 10 ali 11. Uf.

Potem pa pridejo trenutki, ko se vsi trije naenkrat v sobi lepo in v miru skupaj igrajo ... dokler se fanta ne stepeta zaradi odvzete karte pri partiji, pri kateri sproti določata pravila in ki je živ bog ne razume. Pridejo trenutki, ko v miru jemo kosilo za družinsko mizo ... dokler se Mija in Matic ne spreta, ker ima drug lepši prtiček (čeprav so vsi enaki). Pridejo trenutki, ko razposajeno pojemo otroške pesmi ... dokler se vsi trije ne zavlečejo vsak v svoj kot, ker se ne zmorejo zediniti, katera pesmica bo naslednja. A vendar nato pridejo večeri, ko se zvečer vsi skupaj stiskamo pod toplo debelo puhasto odejo na veliki postelji v spalnici ... Ko Mija nežno mrmra "mmmm", ko mi Matevž s toplo dlanjo išče dlan in ko me Matic mehko boža po licu. Takrat se zavem, da živimo čudovito neprecenljivo zgodbo, ki jo je tudi v najlepšem filmu nemogoče prikazati.
Ker je preveč popolna in ker je samo naša.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV