No, pa je res snežilo. Še na topel in sončen velikonočni ponedeljek nisem verjela napovedim vremenoslovcev, da bo hitra izrazito hladna fronta že čez en dan prinesla sneg do nižin. Začelo se je z dežjem in s posameznimi snežinkami ter nadaljevalo v pravo zimo z debelimi snežnimi "kepami" z neba. Ob pogledu skozi okno sem se počutila kot januarja nekje v mojem otroštvu. 

Poleg otrok se je snega najbolj razveselil on. Namreč, Mija še vedno hodi spat samo z mano in skoraj vsak večer jo prepričujeva, da bi morda danes lahko zaspala z očkom. Ravno v nedeljo je prisegla na "mazinčkovi časti", da bo šla spat z njim, ko bo sneg. Zdaj me prav zanima, kakšen nov izgovor bo našla zvečer. Mogoče nekaj v smislu - ko bosta ob mavrici padali toča in sodra. Zabavno.

Sicer med koronavirusom večinoma uživamo. Veliko več kot prej se družimo. Raziskujemo naravo, kolesarimo, pečemo, kuhamo, sadimo, ustvarjamo, se igramo. Prejšnji, bolj umeten ritem hitenja v šolo, vrtec, službo, po opravkih sem in tja je zamenjala svojevrstna umirjenost. Naravni ritem. Najboljši primer upočasnitve v naši družini je zagotovo Matic, ki zdaj spi do 10., včasih 11. ure in nato potrebuje ogromno časa, da pride k sebi. Prej smo ga morali vedno zbujati za v vrtec in včasih - priznam - tudi oblačiti v postelji.

Res, kar naenkrat imamo vsi veliko več časa. Matevžu je denimo zmanjkalo idej za igranje in zanimalo ga je, kaj sva midva najraje počela v otroštvu. Odgovorila sem mu, da sem jaz najraje pospravljala, sesala in brisala prah. Ni mi verjel, čeprav sem skušala biti karseda prepričljiva. Nato sem mu po pravici povedala, da smo se pred blokom radi igrali "zemljo krast", gumitvist, med dvema ognjema, ristanc in popoldne smo tudi mi vsi kradli zemljo.

Vsak dan tudi opažam, kako hitro otroci odraščajo. Matevž zna recimo že sam narediti maso za palačinke in jih tudi speči, medtem ko se Matic sam od sebe (končno) uči velike pisane črke. Ugotovil je, da je fino znati brati in pisati, ker si lahko sam vtipka naslov igrice v računalnik ali poišče risanko na televiziji. Mija je pa tako ali tako skorajda že od nekdaj bolj samostojna kot oba fanta skupaj. Bojda, ker je punčka, so me podučili drugi.

Jaz imam na trenutke celo preveč časa in nekega popoldneva me je prijelo, da bi kaj spletla. Ko so mi uspele cele tri zanke, me je vprašal, kaj delam, in odgovorila sem mu, da šal zanj. Zanimalo ga je, koliko časa ga bom pletla, in priznala sem mu, da realno gledano približno pol leta. No, pri treh celih zankah sem končala in mogoče nadaljujem prihodnjo zimo. Lotila sem se delati droži, potem ko sem nekje slišala, da je terapevtsko, in sem celo spekla kruh. Dober je bil, ampak ker mi ni bilo zelo umirjeno delati sestavine za kruh več kot en teden, še vedno raje prisegam na neskončni kvas.

Na začetku vsakega novega tedna se tudi vedno znova odločim, da bom bolj zdravo jedla. "Trdne" odločitve se držim do srede, ko na spletu najdem najboljši recept za najboljše čokoladne mafine. Seveda moram preveriti, ali so res najboljši, in se hkrati tolažim, da bom lahko spet znova resno začela prihodnji ponedeljek. Sicer pa bojda letos itak ne bom potrebovala bikink. Živimo namreč v občini, kjer ni ne morja ne jezera.

Preostanek dneva smo izkoristili za resen pogovor o pravilih in za oblikovanje urnika. Za vsak slučaj smo najprej znova ponovili in zapisali pravila, da jih ne bi spet pozabili. Med njimi so "ne kriči", "ne tepi", "ne izzivaj bratca in sestrice", "ne trgaj igrač iz rok", "ne vstajaj od mize med jedjo", "pri jedi uporabljaj pribor", "ne odgovarjaj", "spoštuj drug drugega", "ne zavijaj z očmi", "ne govori grdih besed".

Določili smo tudi gospodinjska opravila, saj mi je bilo več kot dovolj celodnevnega pospravljanja za vsemi drugimi. Po novem imajo otroci vsak dan vsaj eno nalogo - sesanje, brisanje prahu, pospravljanje sobe, čiščenje kopalnice ... Zadnje se mi zdi sploh pomembno. Predvsem da lahko fanta končno vidita, zakaj mi gre tako zelo na živce, ko pozabita dvigniti pokrov in ko uspeta zadeti vse drugo samo straniščne školjke ne. In tudi, ko spregledata, da imamo ob straniščni školjki pisoar.

Ne bom skrivala, da grem nato tudi jaz pobrisat za njima. Ampak pomembno je, da vsaj približno vidita, da se stvari ne očistijo same od sebe. Jaz sem morala kot otrok veliko delati doma in moram reči, da se nisem dolgočasila. No, vsaj staršem nisem nikoli dejala, da mi je dolgčas, saj bi me hitro zaposlili.

Sicer pa imam srečo, da gre Matevžu šola kar dobro. Ampak nisem še ugotovila, kako bi ga denimo končno lahko prepričala, da je matematične izračune vedno dobro vsaj enkrat preveriti za sabo, da midva marsikaj veva, da sva že uspešno opravila drugi razred osnovne šole ... Skratka, da se mora on še ogromno naučiti.

Pri spoznavanju okolja je moral recimo posaditi fižol, da bi videl, kaj vse potrebujejo rastline za rast. Enemu je moral omogočiti optimalne pogoje, drugima dvema pa omejiti ali popolnoma odvzeti svetlobo. Prvega je postavil na okensko polico, drugega v škatlo z majhno luknjico, tretjega v temno v omaro. Vse je zalival in se z njimi tudi lepo pogovarjal. No, vsi trije so vzniknili in zdaj vsi trije rastejo v nebo. Vsi trije delajo bolje, kot so meni kdaj koli katere koli rože in šele film na Youtubu ga je "prepričal", da rastline za rast potrebujejo svetlobo, vodo in primerno temperaturo. Jaz ga nisem mogla.

Opažam pa tudi, da se vse več mamic sprašuje, kdaj se bodo znova odprle šole in vrtci. Mnogim je sicer prav všeč, ko so več skupaj, medtem ko je drugim zelo naporno. Namreč, po možnosti poleg šolanja otrok še hodijo v službo ali delajo doma, imajo dojenčka in dva šolarja, najhuje je staršem z več učenci in z otroki z učnimi težavami. Jaz imam srečo - največ problemov imam, ker je naš šolar na trenutke "pameten kot sto mater".