Matic je imel v ponedeljek sistematski pregled pred vstopom v šolo. Čudno je bilo. V zdravstveni dom sva se odpravila z zaščitnimi maskami. Pred vstopom so naju poiskali na seznamu naročenih in nama naročili, naj si razkuživa roke. V čakalnici sva bila sama, na voljo sta bila samo dva stola, preostali so bili zaščiteni s trakom. Pregled je bil hiter, malce se je zgolj "zapletlo" z masko ob pregledu grla. No, ob koncu je Matic prejel dve "pikici" in zdravstveni dom sva zapustila v pol ure. Dobil je potrdilo pred vstopom v šolo.

Septembra bo prvič sedel v šolske klopi. No, verjetno in predvidoma. Vse je odvisno od razmer, od takratne situacije z novim koronavirusom. A kot vse kaže, verjetno ne bo imel sprejema na prvi šolski dan. Žal. Spominjam se, kako lepo so pred dvema letoma sprejeli prvošolčka Matevža. S spodbudnimi besedami so jih pozdravili ravnatelj in nove učiteljice, devetošolci so jim podelili rumene rutice, za piko na i se jim je pridružil še maček Muri.

Rokovali in objemali so se, se fotografirali, se veselili. Se dotikali in družili. Počeli so, kar danes ni dovoljeno.

Priznam, pred odprtjem šol in vrtcev sem nemirna. Malo me skrbi nov domnevno strašno nalezljiv koronavirus, še bolj pa me zanima, kako bo vse skupaj potekalo. V uvod naj povem, da Mija in Matic vsaj do konca vrtčevskega leta ne bosta šla v vrtec, ker lahko na svojo veliko srečo delam doma, ker sta v spodnjem nadstropju tašča in tast, ker si niti pretirano ne želita, "saj je lepše doma", in ker ju bodo lahko tako ali tako doma obiskali prijatelji iz vrtca.

Zmogli bomo.

Za drugarčka Matevža je šola obvezna, je sporočila šolska ministrica. Veseli se, da bo znova videl sošolce in da bo končno tudi v živo spoznal novo učiteljico, ki je prevzela "posle", potem ko je prejšnja ob ukrepih za zajezitev epidemije odšla na "predčasni" porodniški dopust. Šola se bo znova začela ravno na njegov rojstni dan, vendar mu ne bodo smeli seči v roko, ga objeti, mu čestitati na običajen način.

Čudno.

Ampak ni tako zelo hudo. "Vsaj ne poka nam nad glavami," je denimo dejala starejša soseda, ki je med drugo svetovno vojno izgubila dva brata. Vojna leta je preživela v strahu in še danes čuti posledice. Jaz si kot mama trudim zagotoviti, da moji otroci ne bi živeli v strahu. Odkar smo izvedeli, da se znova odpirajo šole in vrtci, doma še bolj pozorno izbiramo besede med pogovorom o covid-19. Ne pogovarjamo se o smrtnih žrtvah, o številu obolelih, o bolnikih v bolnišnici. Raje poudarjamo pomembnost vzdrževanja higiene in razdalje.

Ne vem, čudno bo. Dvomim, da se otroci v šoli in vrtcu ne bodo družili med seboj, saj jih vse življenje učimo ravno nasprotno. Spodbujamo jih k druženju, deljenju, sobivanju, medsebojnemu razumevanju. Našteto so poistovetili in se veselijo ravno tovrstnih stikov. "Najboljše v šoli je odmor," je na poti domov z zdravstvenega doma na glas razmišljal Matic. "Takrat se lahko igraš, pogovarjaš, družiš," je dodal. Ampak vprašanje, kako se bodo v prihodnje lahko družili, igrali, se pogovarjali. Danes berem neživljenjska navodila, da otroci ne bodo smeli na igrala, da si ne bodo smeli izmenjavati igrač, da bodo morali držati razdaljo.

Čudno in si ne predstavljam.

Sem pa med koronakaranteno opazila ogromno neobremenjenih nasmehov na obrazih in večkrat poslušala razposajeni otroški smeh, ki je odmeval naokoli. Mnogi so prikimali ob mojem priznanju, da mi vse skupaj v resnici paše. Da mi prija, da se je svet ustavil. Uživali smo. Sama sem postrigla Matica, drugi mi niso dovolj zaupali. Spekla sem slanike, tiste prave kot iz pekarne na morju. Nabrali smo smrekove vršičke in zdaj na okenski polici nastaja sirup. V lončke smo posadili limone, pomaranče, lubenico, melono. Podili smo se po visoki travi, srečali prečudovitega zelenca in iz drevesnih vejic naredili hiško za škrate. Bosonogi smo plezali na češnjo. Sladkali smo se s prvimi domačimi jagodami in s sibirskimi borovnicami. Prečkali smo predor pod avtocesto.

Končno smo se obiskali – po dveh mesecih sem znova videla nečake, sestro in očeta. Nečakinja mi je skočila v objem, še preden bi lahko izrekel "keks". Močno močno sem jo stisnila k sebi in je še dolgo nisem spustila.