Skoraj s stoodstotno gotovostjo lahko zatrdim, da Matevž doma skuhane brokolijeve juhe ne bi niti poskusil. Mogoče bi na moje večminutno milo moledovanje in prigovarjanje z vidnim odporom v usta stlačil eno samo žlico in se ob goltanju seveda spakoval. Ampak prepričana sem, da ne bi pojedel celega krožnika, kaj šele prosil za repete, kot je denimo v šoli, kjer ni z velikim užitkom zmazal le ene, ampak kar dve porciji.
Podobna "scena" je bila zadnjič pri Miji, ki je po njenem opisu "šla kar štirikrat iskat juhico". Bila je namreč iz kolerabe, ki je jaz doma niti zase ne smem skuhati, "ker tako smrdi". Zanimivo se mi zdi tudi, da se nad hrano recimo zmrduje tudi Matic, ki se še ni odvadil vrtanja po nosu in ki seveda naskrivaj (ali pa tudi ne) poje tudi rumen in zelen smrkelj. Po njegovi "strokovni" oceni je njegov nosni izdelek najboljši, če je že izsušen in ga lahko oblikuje v kroglico, medtem ko je moja korenčkova juha "res čudna, ker sploh nima okusa po korenčku". Res čudno, saj sem vanjo dala veliiiko korenčka in malo krompirja, pa ščepec soli in čisto nič drugega. Res čudno, kam neki se je med kuho "skrivnostno odkradel" okus po korenčku. Res, res čudno.
No, kakor koli, kdor razume, naj se prosim javi.
Soseda, ki dela v kuhinji v šoli in v vrtcu, kamor hodijo naši trije, pa mi je medtem na mojo prošnjo že zaupala recepte. Brokoli in krompir popražiš na čebuli, skuhaš, zmiksaš, kuhaš približno 20 minut in na koncu dodaš kislo smetano. Na podoben način lahko pripraviš juhe iz različnih vrst zelenjave in po njenem nasvetu jih bodo otroci še raje jedli, če jim zraven ponudiš jušne kroglice. Priloge so enostavne – praviloma jih skuhaš v slani vodi –, sojine in zelenjavne polpete popečeš ali na ponvi ali v pečici. Ampak vseeno sva se smejoč strinjali, da je drugod seveda vse boljše – v šoli so bolj okusni tudi njoki, sojini ali zelenjavni polpeti, ribe in celo špageti. Najboljši od vsega pa je seveda "makaronflajš".
Vse našteto, z izjemo makaronovega mesa, ki je pri naši hiši v bistvu bolonjska omaka s testeninami, doma praviloma bolj z odporom pojedo. Njoki, ki jih skuham jaz ali očka, so namreč "drugačnega okusa", "nazobčani, medtem ko so v šoli gladki", "bolj temni" (priznam, doma so pogosto polnozrnati). Sojini polpeti so v šolski menzi "bolj hrustljavi in na splošno bolj okusni", zelenjavni polpeti "nimajo tako velikih in zelenih grahkov", ribe "so brez kosti" in špageti so bodisi "bolj tanki" bodisi "bolj debeli", pa "drugače skuhani, mogoče pečeni" in še bi lahko naštevala.
Pa ne bom.
Zdaj, ko se znova začenja šola na daljavo in se zapirajo vrtci, bom imela več priložnosti za izpopolnitev kuhe. Otrokom sem že napovedala, da bom skušala vsakodnevno ponuditi karseda raznolik jedilnik in da naj se nadejajo več zelenjave in drugih zdravih dobrot. Težko opišem odziv – mešanico začudenja, zgražanja, odpora, navideznega bljuvanja in seveda glasnega ponavljanja "bljek, bljek, bljek, fuj, fuj", ki ji je sledilo moje prigovarjanje, naj se ne norčujejo iz hrane, da so marsikje otroci lačni in da so lahko izjemno hvaležni, ker imajo vsega dovolj in še malo več.
Želim namreč, da vedo, da se zavedajo, da hodijo po svetu z odprtimi očmi in da imajo lep odnos do hrane. Ker ... tako, kot je govorila že moja mami (in to izredno modro poved večkrat ponovim tudi svojim otrokom): "Ko kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga."
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV