Če sem se česa naučila v devetih letih materinstva, vem, da ni mogoče ničesar načrtovati in da me lahko vsak trenutek doleti popolnoma nepredvidljiva situacija, ki jo bom rešila "z levo roko in v smehu" ali pa pač ne tako zelo umirjeno. Ničesar si ne upam vnaprej napovedati in predvideti in včasih imam tudi občutek, da kot mamica nimam pojma, kaj počnem. Predvsem takrat, ko sem vržena v dogajanje, ki je edinstveno in ki ga ni mogoče opisati v nobenem strokovnem članku ali doktorski dizertaciji.
Naj vam ponazorim za lažje razumevanje – ne vem, če bi mi znal kdo samozavestno in stoodstotno svetovati, kako bi lahko hitro, umirjeno in učinkovito razrešila situacijo, ko sta se fanta sprla in stepla za eno od 100.000 kock, ki jih imata, medtem ko sem po njunem prihodu iz šole in vrtca dojila tedaj enomesečno Mijo. (Če se motim in je na svetu tak strokovnjak, se mu iskreno opravičujem in ga lepo, lepo prosim, naj se mi javi.) Jaz priznam, da takrat nisem zmogla drugače, kot da sem (po sicer nekajkratnem umirjenem prigovarjanju in moledovanju) zavpila, oba za kazen poslala sedet na stolček in za nameček za nedoločen čas odvzela jabolko spora. Odzvala sem se po svojih najboljših močeh, z znanjem in razpoloženjem, ki sem ga tedaj premogla, in sem v relativno kratkem času dosegla, da se je Mija do konca podojila in na koncu zadovoljna zaspala ter da sta se fanta nato nekaj časa lepo igrala.
Mamice se trudimo na vsakem koraku. Po porodu smo najprej v posebnem stanju. Rojstvo nas omili, vse bi naredile za svojega otroka, brezmejno ga ljubimo in bojimo se, da se mu ne bi kaj zgodilo. Svoje naredijo hormoni, sprememba razpoloženj, utrujenost, prepogosta popolna izčrpanost, neprespanost, dojenje, jok, menjavanje plenic, pranje perila, kuhanje kašic, razdajanje, pomanjkanje časa.
K temu lahko prištejemo samoiniciativna mnenja, nasvete in priporočila okolice, od katere poslušamo, kako je dojenček preveč ali premalo oblečen, kako je prevelik ali premajhen oziroma presuh ali predebel, kako bi morali zdaj pa res izgubiti nosečniške kilograme, kako bi morali vsak večer brati pravljice, kako bi pa ja morale polno dojiti in nič dodajati, kako moramo paziti na simptome nevarnih bolezni, kako bi ga morale cepiti in kako ga nikar ne cepimo, kako duda ni dobra za zobke ... Pozneje, ko so malce starejši, nas okolica spet sama od sebe poduči, kako gleda preveč televizije in prepogosto uporablja telefon, računalnik, tablico, kako njegovi obroki niso dovolj zdravi in raznoliki, kako je treba vzgajati, kako ne smete povzdigniti glasu, kako ne zna biti pri miru, kako bi moral pri štirih letih že lepše jesti ...
Obenem dvomimo vase in se sprašujemo, ali delamo prav. Po prvem porodu sem se sama prve mesece neprestano spraševala, kako se znajdem v novi vlogi mamice in – čeprav nerada priznam – tudi, kako me vidi okolica. Sama sem imela po rojstvu prvega sina občutek, da moram za vse poskrbeti sama, ker zmorem in ker moram. Odgovornost je bila na trenutke velikanska, včasih je bilo res vsega preveč in dvomila sem vase in v svoje sposobnosti, saj se mi je na trenutke zdelo, da mi stvari polzijo iz rok. Kar precej časa sem potrebovala za spoznanje, da je pametno, priporočljivo in dobro prositi za pomoč. Seveda, če le imamo možnost, in upam, da jo vi imate.
Po porodu se vam življenje popolnoma spremeni, na prvo mesto postavite dojenčka, vse se vrti okoli njega in kar nekaj mesecev praktično nimate skorajda nič časa zase. Sama se spominjam, kako sem po prvem porodu pogosto nestrpno pričakovala njega, da je prišel domov iz službe in da sem mu lahko kar že na vratih podala Matevža v naročje, rekoč, da se grem stuširat in da bom vmes zaprla vrata kopalnice. Sčasoma so tuširanja prešla v polurne sprehode v naravi, spoznala sem, da mi ni treba biti 24 ur na dan z dojenčkom, četudi dojim, ter da očka in sin brez mene preživljata nepozabne in čudovite trenutke.
Starševstvo je lepo, a hkrati naporno in nihče vas niti s še tako izjemno podrobnim opisom ne more pripraviti nanj in na vsakdanje ali celo vsakourne, minutne izzive, ki jih prinaša. Spremembe so ogromne in resnično se vam življenje postavi na glavo. A vsak dan je lažje in jaz pravim, da smo mi že na "zeleni veji", kar zame pomeni, da znajo otroci povedati, kaj bi radi in kaj jim manjka, da se sami stuširajo in si umijejo zobe, da samostojno uporabijo stranišče, da pojedo in včasih celo pripravijo obrok, da si natočijo kozarec vode, ko so žejni, in da tudi že pomagajo pri gospodinjskih opravilih. Našteto pomeni ogromno in ključno je tudi zavedanje, da niste edini, da niste sami in da vam ni treba imeti slabe vesti, če ob vsem naporu razmišljate kaj "neprimernega".

Tudi mamice se namreč lahko kdaj pa kdaj zalotimo, kako (sicer z občutkom krivde, a vendarle) pogrešamo "staro sebe" in nekdanje brezskrbno življenje praktično brez prilagajanj. V vsej skrbi, vzgoji, negi, kuhanju, pospravljanju ... se lahko izgubimo, a – verjemite – se znova najdemo čez nekaj let, ko so otroci že malo starejši. Vmes pa nikoli ne pozabite, da niste samo mamica, temveč ste veliko več – čudovita in sposobna ženska, partnerica, prijateljica, umetnica, športnica, lepotica ... Jaz sem se recimo v zadnjem letu znova "odkrila" v branju knjig, zmerni telovadbi, sprehodih po gozdu, sproščanju in čvekih s prijateljicami. Zdaj imam vse več časa in zdaj čedalje bolj jasno in bližje vidim prihodnost, ko bodo še prehitro zrasli in odrasli ter ko bodo le še bežna preteklost neprespane noči in naporni dnevi, ko ne bo časa za tuš, za sedeči obrok in za globok "vdih – izdih".
Če še niste tam, boste. Vmes pa vedite, da ste doslej v bistvu vedno zmogli rešiti situacijo in jo boste tudi v prihodnje. Da sposobni in zmožni ste, čeprav starševstvo prinaša izzive in preizkušnje in ni niti enostavno niti lahko. Ko je najbolj hudo, se osredotočite na pozitivno, stvari jemljite karseda zlahka in neobremenjeno. Veliko se smejte, ne ozirajte se na morebitne kritike, obsojanja, očitke, nasvete, za katere niste prosili, in prisluhnite pohvalam, spodbudam, podpori. Počnite, kar se VAM zdi najbolje za vašo družino in seveda tudi za vas.
Bodite prijazne do sebe in imejte se rade. Niste slaba mama, če znorite. Niste slaba mama, če se milo zjočete za zaprtimi vrati na tleh kopalnice, medtem ko v posteljici v sobi joče dojenček, ki ga niste znali potolažiti. Niste slaba mama, če si brez slabe vesti vzamete čas zase. Niste slaba mama, če včasih z nostalgijo razmišljate o svojem starem življenju. Niste slaba mama, če se ne postavite vedno na zadnje mesto in če kdaj pa kdaj prvenstveno naredite kaj samo zase. Niste slaba mama, če počivate, medtem ko je še 100 stvari za postoriti. Ker obenem globoko v sebi veste, da ničesar ne obžalujete, da ne bi zamenjale z nikomer na svetu, da bi za družino naredile vse in še več in da brezpogojno ljubite. Odlično vam gre in za svoje otroke ste najboljša mama na svetu!
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV