Samohranilke se poleg vsakodnevnih obveznosti pogosto soočajo tudi z nerazumevanjem okolice in komentarji, ki so morda izrečeni dobronamerno, a lahko močno zaboli.
Po podatkih organizacije One Family številne samohranilke poročajo, da jih najbolj prizadenejo ravno predsodki in občutek, da jih ljudje ne razumejo. Podobno opozarjajo tudi pri britanski organizaciji Gingerbread, ki že vrsto let nudi podporo enostarševskim družinam. Takšne družine se pogosto srečujejo s stereotipi, ki ne odražajo njihove resničnosti.
'Saj si si sama izbrala takšno življenje.'
Morda je to eden najbolj krutih stavkov, ki jih lahko izrečemo. Vsi samohranilski starši niso postali samohranilci zaradi lastne odločitve. Razlogi so lahko ločitev, smrt partnerja, nasilje v družini ali druge življenjske okoliščine.
Takšen komentar zmanjšuje težo njihove izkušnje in namiguje, da si za težave krivijo sami. Pri organizaciji Gingerbread opozarjajo, da prav tovrstni stereotipi povečujejo občutke osamljenosti in stigmatizacije med samohranimi starši.
'Kako pa sploh zmoreš? Jaz ne bi mogla.'
Na prvi pogled zveni kot kompliment, vendar ga mnoge mame doživljajo drugače. Pogosto namreč sporoča, da je njihovo življenje nekaj nepredstavljivo težkega ali celo nenormalnega.
Resnica je veliko bolj preprosta. Večina samohranilk vsak dan vstane, pelje otroka v vrtec ali šolo, gre v službo, skuha kosilo, plača račune in poskrbi za družino. Ne zato, ker bi bile nadljudje, temveč zato, ker nimajo druge možnosti.
'Otrok zagotovo pogreša očeta.'
Vsak otrok potrebuje ljubezen, varnost in stabilne odnose. To pa še ne pomeni, da je vsaka družina sestavljena na enak način.
Ameriško psihološko združenje (APA) poudarja, da na otrokov razvoj bistveno bolj kot družinska struktura vplivajo kakovost odnosov, občutek varnosti in čustvena podpora. Otrok lahko odrašča srečno in zdravo tudi v enostarševski družini, če so njegove potrebe ustrezno zadovoljene.
Zato je sklepanje o otrokovem počutju zgolj na podlagi tega, da živi z enim staršem, pogosto krivično.
'Kdaj si boš pa našla novega partnerja?'
Takšno vprašanje samohranilke poslušajo presenetljivo pogosto.
Mnogi ljudje predpostavljajo, da je samska mama nujno v iskanju nove zveze. Toda številne matere so v določenem obdobju povsem osredotočene na otroke, delo in vzpostavljanje novega ravnovesja v življenju. Nova zveza ni vedno prioriteta, prav tako ni pogoj za srečo ali uspešno družinsko življenje.
'Otroci potrebujejo popolno družino.'
Kaj sploh pomeni popolna družina?
Strokovnjaki že dolgo poudarjajo, da popolne družine ne obstajajo. Obstajajo pa družine, v katerih se otroci počutijo sprejete, ljubljene in varne. Raziskave Ameriške akademije za pediatrijo kažejo, da so za dobrobit otrok ključni predvsem varni odnosi in podpora odraslih oseb, ne pa določena oblika družine.
Včasih je lahko miren dom z enim staršem za otroka veliko boljše okolje kot dom, poln konfliktov, napetosti ali nespoštovanja.
Kaj reči namesto tega?
Če želite pokazati podporo, ni treba iskati popolnih besed. Pogosto zadošča že preprost stavek:
- 'Če kaj potrebuješ, sem tukaj.'
- 'Odlično ti gre.'
- 'Verjamem, da ni vedno lahko.'
- 'Kako si ti?'
- 'Lahko kako pomagam?'
Včasih ljudje ne potrebujejo nasvetov, temveč občutek, da jih nekdo vidi, razume in ne obsoja.
Vsaka družina ima svojo zgodbo
Za vsako samohranilko se skriva drugačna življenjska pot. Nekatere so se za samostojno starševstvo odločile same, druge so v to prisilile okoliščine. A skupno jim je nekaj pomembnega: vsak dan se trudijo ustvariti varen, ljubeč in stabilen dom za svoje otroke.
Zato je vredno premisliti, preden izrečemo komentar, ki se nam zdi nedolžen. Besede imajo namreč večjo težo, kot si pogosto predstavljamo.
Viri: Gingerbread (UK), One Family (Ireland), American Psychological Association (APA), American Academy of Pediatrics.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV