5 nevidnih pritiskov in izzivov, s katerimi se sooča najstarejši otrok v družini

Najstarejši otrok ima v družini posebno mesto – pogosto je prvi, ki odpre vrata starševstvu, preizkuša meje in doživlja izkušnje, ki jih starši z mlajšimi otroki običajno že bolje razumejo in obvladajo.

A prav najstarejši otrok je pogosto tisti, ki nosi največ nevidnih pritiskov, odgovornosti in pričakovanj. Čeprav starši tega ne počnejo namenoma, najstarejši pogosto prevzame vlogo malega odraslega, ki mora biti zrel, razumen in zgled mlajšim.

Spodaj razkrivamo pet najpogostejših pritiskov, s katerimi se ti otroci soočajo – pogosto tiho in neopaženo.

Najstarejši otrok je v številnih družinah mali pomočnik staršev. Pogosto mu zaupajo skrb za mlajše brate in sestre – naj jih pazi, pomaga pri domačih nalogah ali posreduje pri prepirih.

Čeprav to spodbuja odgovornost in empatijo, lahko prinese tudi prezgodnje prevzemanje odraslih vlog. Najstarejši otrok se tako hitro nauči, da mora biti močan in obvladovati svoja čustva, kar vodi v povečano tesnobo in občutek, da ne sme pokazati šibkosti.

Sčasoma to lahko vpliva na njegov odnos do drugih – bodisi postane pretirano odgovoren za vse okoli sebe bodisi se boji razočarati tiste, ki jih ima rad.

Ko pride do spora med sorojenci, starši pogosto samodejno pogledajo k najstarejšemu: Ti si starejši, bodi pametnejši.

Čeprav takšna pričakovanja spodbujajo potrpežljivost in zrelost, najstarejši otrok pogosto postane posrednik – tisti, ki mora ohranjati mir, ne glede na to, kako se počuti sam.

Takšna vloga lahko vodi v občutek, da njihova čustva niso pomembna, saj so vedno tisti, ki se morajo prilagoditi. Posledično se najstarejši otroci pogosto naučijo potlačiti svoje potrebe, da bi se izognili konfliktom – kar lahko v odraslosti privede do težav pri postavljanju meja.

Najstarejši otrok je tisti, na katerem starši pogosto vadijo starševstvo.

Zato so pričakovanja visoka – pogosto nenamerno. Starši želijo, da je odgovoren, dober učenec, vzoren brat ali sestra in da je dober zgled.

Toda ravno ta pričakovanja lahko povzročijo perfekcionizem in občutek, da nikoli ne zadošča. Najstarejši otrok se lahko počuti, kot da mora vedno biti najboljši, kar vodi do pretiranega samokritičnega razmišljanja in občutka krivde, če kaj ne gre po načrtu. 

Dolgotrajno to pritiska na njihovo samozavest – in namesto da bi uživali v svojih uspehih, jih dojemajo kot dolžnost, ne kot dosežek.

Pred prihodom bratov in sester ima najstarejši otrok vso pozornost staršev.

Ko pa pride nov družinski član, se svet nenadoma spremeni – pozornost se razdeli, v ospredje pride dojenček, medtem ko starejši otrok prvič občuti pomanjkanje izključne ljubezni.

Zraven pride še pričakovanje, da mora biti velik in razumeti, zakaj starši zdaj več časa posvečajo mlajšemu. To obdobje lahko prinese občutke zamere, ljubosumja ali negotovosti, ki jih mnogi starši spregledajo, saj predpostavljajo, da starejši že razume.

Poleg tega se mora naučiti deliti igrače, prostor in pozornost – kar je proces, ki zahteva čas in razumevanje, ne le opozoril, naj lepo deli.

V večini družin se od najstarejših pričakuje, da bodo zgled - da bodo vstali pravočasno, se sami pripravili, pomagali mlajšim in jim pokazali, kako se to dela.

Res je, da se mlajši veliko naučijo od starejših, vendar se ob tem pogosto pozablja, da tudi najstarejši potrebuje prostor, da dela napake, se uči in ostaja otrok.

Prevelika pričakovanja lahko vodijo do občutka utrujenosti in odgovornosti, ki presega njihovo starost. Zato je ključno, da starši najstarejšim otrokom omogočijo, da včasih preprosto ... bodo otroci.

Najstarejši otrok pogosto deluje samozavestno, zrelo in odgovorno – a pod to podobo se pogosto skriva otrok, ki si želi biti viden, slišan in osvobojen bremena popolnosti.

Namesto dodatnih pričakovanj potrebuje predvsem potrditev, nežnost in dovoljenje, da ni vedno popoln.

Ko starši to razumejo, lahko okrepijo odnos z vsemi svojimi otroki – in najstarejšim omogočijo, da odrastejo brez tihega bremena, ki ga nosijo na svojih majhnih, a močnih ramenih.