10 najbolj pogostih laži, ki jih boste slišali od svojega otroka

Predstavljamo 10 klasičnih otroških laži, ki jih pozna skoraj vsaka družina.

Čeprav je po steni narisan svež flomaster in v sobi ni nikogar drugega, otrok vztraja pri svoji zgodbi.

Po mnenju strokovnjakov iz Child Mind Institute je izogibanje posledicam eden najpogostejših razlogov za otroške laži. Otroci pogosto upajo, da jih bo zanikanje rešilo neprijetnega pogovora ali kazni.

Ta stavek je star skoraj toliko kot šola sama.

Otroci včasih lažejo preprosto zato, ker se želijo izogniti nečemu neprijetnemu ali dolgočasnemu. Psihologi poudarjajo, da je takšno vedenje pogosto povezano z željo po takojšnjem ugodju, ne pa z resno neposlušnostjo.

Še posebej zanimiv stavek, kadar kasneje odkrijete fižol za kavčem ali brokoli pod mizo.

Otroci včasih prikrojijo resnico, kadar vedo, kaj starši pričakujejo od njih, hkrati pa teh pričakovanj ne želijo ali ne zmorejo izpolniti.

Kozarec se je razbil. Igrača se je pokvarila. Sok se je razlil. Nihče ne ve, kako.

Pri mlajših otrocih takšni odgovori pogosto niso zlonamerni. Otroci šele razvijajo sposobnost prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja in razumevanje posledic.

Mokra zobna ščetka naj bi bila dovolj močan dokaz.

Otroci hitro ugotovijo, da odrasli pogosto preverjajo zgolj rezultat in ne procesa. Zato lahko poskusijo ustvariti vtis, da so nalogo opravili, čeprav je niso.

Ko otrok želi nov telefon, ostati dlje pokonci ali dobiti še en sladoled, se pogosto sklicuje na skrivnostno množico 'vseh drugih'.

Po navedbah strokovnjakov otroci včasih pretiravajo ali si izmislijo dejstva, da bi si izboljšali možnosti za dosego želenega cilja.

Ko starši pogledajo na zaslon, številke včasih razkrijejo precej drugačno zgodbo. Otroci časa pogosto ne doživljajo tako kot odrasli. Poleg tega lahko zmanjšujejo obseg svojega vedenja, kadar slutijo, da starši z njim ne bodo zadovoljni.

Stavek, ki ga pogosto izreče otrok med zehanjem, drgnjenjem oči in ležanjem na kavču. Mlajši otroci pogosto težko prepoznajo lastno utrujenost ali pa se preprosto nočejo sprijazniti, da se zabavni del dneva bliža koncu.

Gre za eno najbolj univerzalnih otroških obramb.

Psihologi pojasnjujejo, da otroci pogosto preusmerijo pozornost nase neprijetne situacije na drugega človeka, saj želijo zaščititi svojo podobo ali se izogniti posledicam.

Beseda 'takoj' ima v otroškem svetu nekoliko drugačen pomen. Otroci pogosto precenijo svojo pripravljenost za sodelovanje ali pa preprosto povedo tisto, za kar mislijo, da si starši želijo slišati.

Kot pojasnjuje Child Mind Institute, otroci ne lažejo vedno zato, ker bi želeli zavestno zavajati. Pogosto želijo preprečiti neprijetne posledice, pritegniti pozornost, narediti vtis na druge ali preprosto preveriti, kaj se bo zgodilo. Pri mlajših otrocih je laganje celo povezano s kognitivnim razvojem, saj morajo za uspešno laž razumeti, da drugi ljudje ne vedo vsega, kar vedo sami.

Psychology Today navaja, da so prve laži mogoče že okoli drugega ali tretjega leta starosti, njihova pogostost pa se z leti povečuje. To ne pomeni, da otrok postaja nepošten, temveč da razvija vedno bolj zapletene miselne in socialne sposobnosti.

Strokovnjaki svetujejo, da na laž ne odgovorimo z izbruhom jeze. Bolj učinkovito je, da skušamo razumeti razlog za njo. Otrok, ki se boji pretirane kazni, bo pogosto naslednjič lagal še bolj prepričljivo. Veliko boljši pristop je ustvariti okolje, v katerem otrok ve, da bo za iskrenost deležen poštenega in mirnega odziva.

Pomembno je tudi, da otroka ne označujemo za 'lažnivca'. Takšna etiketa lahko naredi več škode kot koristi. Namesto tega se osredotočimo na konkretno vedenje in pohvalimo trenutke, ko pove resnico, tudi če je ta neprijetna.

Viri: Child Mind Institute, Psychology Today