Če ste starš, ste jih verjetno že slišali. Nekatere so zabavne, druge presenetljivo prepričljive, tretje pa tako pogoste, da bi si zaslužile mesto v priročniku otroštva. Čeprav nas lahko spravijo ob živce, je laganje pri otrocih pogosto normalen del razvoja in ne nujno znak težav v vedenju. Otroci se tako učijo razumeti odzive drugih ljudi, preizkušajo meje in razvijajo socialne spretnosti.
Večina staršev se prej ali slej znajde v trenutku, ko jih otrok vidi jokati. Morda zaradi izgube bližnje osebe, napornega življenjskega obdobja, bolezni, razočaranja, preobremenjenosti ali preprosto zaradi dneva, ko postane vsega preveč. Za nekatere odrasle je to neprijeten trenutek, ki je pogosto povezan z občutkom krivde in vprašanji: Ali sem ga prestrašil? Bi moral biti močnejši? Ali sem pokazal preveč?
Biti starš ni preprosto. Ko pa je vsa odgovornost za vzgojo, organizacijo vsakdana, skrb za otroka in sprejemanje odločitev na ramenih ene same osebe, postanejo izzivi še toliko večji.
Še pred nekaj leti je komaj čakala na družinski dopust, pakirala kovček, navdušeno izbirala kopalke in spraševala, koliko dni je še do odhoda. Danes pa najstnica ob omembi skupnih počitnic zavije z očmi in reče: "Res moram iti?"
Obstajajo trenutki iz otroštva, ki ostanejo v spominu še dolgo potem, ko pozabimo podrobnosti zgodb, ki smo jih poslušali. Vonj po knjigi, toplina odeje, očetov glas, ki pripoveduje o zmajih, raziskovalcih, pogumnih junakih ali čarobnih svetovih. Prav ti majhni trenutki pogosto postanejo najlepši spomini, ki jih otrok nosi s seboj tudi v odraslost.
V družinah, kjer eden od otrok živi s kronično boleznijo, invalidnostjo ali posebnimi potrebami, se življenje pogosto vrti okoli zdravljenja, pregledov, terapij in številnih odločitev. Vsakdan je pogosto prilagojen potrebam otroka, ki potrebuje več podpore, zato časa, energije in pozornosti ni vedno mogoče razporediti tako, kot bi si starši želeli. Starši se po svojih najboljših močeh trudijo poskrbeti za vse otroke, vendar jih okoliščine pogosto postavijo pred težke izbire. Nekdo potrebuje več časa, več pomoči, več prisotnosti ...
Starševstvo ni le naslednji korak v zvezi – je življenjska odgovornost. Čeprav si številni pari predstavljajo skupno družino kot logično nadaljevanje ljubezni, lahko odločitev, da imate otroke z napačno osebo, prinese veliko več bolečine kot sreče.
Otroška igra velja za eno najpomembnejših dejavnosti v razvoju. Skozi igro otrok raziskuje svet, razvija ustvarjalnost, predeluje izkušnje in gradi odnose. Toda medtem ko veliko pozornosti namenjamo temu, kaj igra pomeni za otroka, se redkeje vprašamo, kaj pomeni za starša. Zakaj nekateri odrasli ob igri z otrokom uživajo, drugi pa ob njej občutijo utrujenost, nemir ali celo odpor.
V sodobnem starševstvu se vse pogosteje odpira vprašanje, kako besede, ki jih uporabljamo pri vzgoji otrok, vplivajo na njihovo samopodobo. Ena izmed bolj zanimivih in hkrati kontroverznih idej je pristop staršev, ki se zavestno odločijo, da svojim otrokom ne bodo pogosto govorili, da so lepi.
Strokovnjaki za odnose opozarjajo, da družinski vzorci, ki jih posamezniki prinesejo v partnersko zvezo, pogosto močno vplivajo na njeno stabilnost. Včasih celo bolj, kot se pari zavedajo.
Eden je tih, previden in obožuje knjige. Drugi je glasen, družaben in ne zdrži pri miru niti pet minut. Starši se ob tem pogosto sprašujejo: Kako je mogoče, da sta si otroka, ki odraščata v isti družini, tako različna?
Izračunajte, kako velik bo vaš otrok, ko odraste.
Upoštevajte, da je izračun velikosti le približen.
Izračunajte, kdaj so vaši plodni dnevi in kdaj imate predvideni datum poroda.
Upoštevajte, da je izračunan datum poroda le približen.
