Dojenčki imajo zelo mehke možgane in njihove krvne žile so krhke. Zlahka se poškodujejo in krvavijo. Prestrašimo se, ko otrok pade ali se poškoduje, a včasih niti ne slutimo, da otroku z lastnimi rokami lahko delamo še večjo škodo, včasih povsem nepopravljivo.
"Ko otroka tresemo, možgani udarjajo ob trdo kostno lobanjo. Krvne žile v možganih se raztrgajo in krvavijo, kot posledica pa nastanejo krvavitve, ki povzročajo poškodbo možganov. Posledice so lahko grozljive. Lahko povzročajo zapozneli fizični in mentalni razvoj otroka ter s tem povezane probleme, kot so slaba koordinacija, govorne in jezikovne okvare, učne težave in v najhujših primerih tudi paraliza in celo smrt otroka. Nekateri tudi radi mečejo otroke visoko v zrak, preden jih primejo, ali se z njim igrajo na tak način. Oboje je zelo nevarno. Veliko ljudi svoje ravnanje opravičuje tudi tako, da pravijo, da ni nič narobe, če otroka tresejo, namesto da bi ga udarili. Velika zmota. Ne udarite in ne tresite otroka. Za nobeno od teh ravnanj ni opravičila," pojasnjuje osebje Zdravstvenega doma Litija.
Žal pri nas ni evidence otrok, ki bi umrli zaradi sindroma pretresenega dojenčka, a podatki iz ZDA kažejo zastrašujoče rezultate. Tam naj bi približno dva tisoč otrok na leto, mlajših od enega leta, umrlo ravno zaradi pretiranega tresenja. Tudi v kanadski bolnišnici vsakoletno diagnosticirajo 30-40 primerov otrok, pri katerih so prisotni znaki Baby sindroma – tresenja. Skoraj 20 odstotkov otrok umre od dolgotrajnih posledic nasilnega tresenja.
Sindrom tresenja dojenčka je torej nasilno tresenje otroka. Starš poskuša z intenzivnim tresenjem umiriti jokajočega ali nervoznega otroka, pri tem pa se ne zaveda posledic, ki lahko sledijo. Zato pri nas že v porodnišnicah svetujejo mladim mamicam, da dojenčka pri uspavanju ali pri želji, da bi ga pomirili, nežno držimo v naročju, božamo, mu pojemo ali se povsem nežno pozibavamo z njim. Vsekakor pa odsvetujejo vsakršno tresenje ali naglo pozibavanje otroka, saj lahko to drastično vpliva na njegove še vedno precej občutljive možgane.
Sindrom ima tri prepoznavne značilnosti:
- možganske poškodbe, ki povzročajo otekanje možganov,
- sledovi krvavitve v zunanji plasti možganske ovojnice,
- poškodbe oči zaradi krvavitve mrežnice.
Strokovnjaki poudarjajo, da že nekajsekundno intenzivno tresenje otroka lahko povzroči sindrom. Med nevarno početje spada tudi naglo pozibavanje vozička, ko je v njem dojenček, rahel udarec po zatilju in celo metanje otroka navzgor. Zelo pogosto se sindrom lahko pojavi tudi, kadar je dojenček udeležen v prometni nesreči.
Da bi zdravniki pri sumu na sindrom tresenja otroka ugotovili morebitne poškodbe, morajo možgane pregledati z napravo CT oz. rentgentskimi posnetki. Ravno tako tudi magnetnoresonačno slikanje ali MRI pokažejo morebitne posledice na področju možganov. Hkrati zdravnik otroku tudi pregleda oči, da bi ugotovil, če so na tem predelu nastale morebitne poškodbe. Nekateri simptomi drugih bolezenskih stanj lahko posnemajo simptome sindroma pretresenega otroka, zato zdravniki praviloma naročijo še dodatne krvne preiskave, da bi lahko izključili druga bolezenska stanja pri otroku.
Zdravljenje je odvisno od poteka sindroma oz. poškodb. V nujnih primerih je potrebna operacija, nekateri otroci pa imajo žal vseživljenjske posledice. Da bi preprečili najhujše, je potrebno zavedanje vseh, ki se ukvarjajo z otrokom in skrbijo zanj, da vsakršno naglo tresenje lahko otroku škoduje in da otroci na začetku enostavno veliko jočejo. Namesto tresenja ga skušajte pomiriti z ljubečimi gibi, kot so božanje, držanje na prsih, nežno prepevanje ipd.
