Najstniška leta

Imela sem čudovito otroštvo, še najbolj se spominjam svoje none, h kateri me je dala mama, da nisem bila priča nenehnim prepirom med njo in očetom. Ko sem bila stara sedem let, se je mama ločila in se je tudi sama preselila na Primorsko. Žalostna zaradi razveze, si je poiskala partnerja in ustvarila novo družino. V majhnem stanovanju smo živeli urejeno družinsko življenje. Kmalu sem dobila sestrico, ki jo imam nadvse rada še danes. Prva prava ljubezen se mi je zgodila pri sedemnajstih letih. Takratni časi niso bili tako liberalistični kot danes in s fantom sva se dobivala na skrivaj. Enkrat pri meni, drugič pri njemu. Vedno sva se tihotapila v stanovanje enega ali drugega, da sva lahko noči preživljala skupaj. Začela se je porajati želja po družini. Kupovati sem začela oblačila za dojenčke. Nekoč me je mama pri tem zalotila in vprašala, kaj mi bodo vsa ta oblačila, plenice, otroški čeveljci ... Odgovorila sem ji, da vse to zbiram za svojega dojenčka. Vsa v strahu me je vprašala, ali sem morda noseča. "Ne, sem ji odgovorila, to so oblekice za dojenčka, ki ga bom nekoč imela." Seveda me ni razumela, saj je bila preveč obremenjena z družino, odraščajočo sestrico in naporno službo.

Bolj ko sem odraščala, bolj sem si želela otroka

Prva ljubezen se je nesrečno končala po petih letih in takrat sem se preselila v Ljubljano. Selitev v mesto je bila zame precej stresna. Prišla sem iz umirjenega, z naravo obdanega okolja v betonsko džunglo. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se privadila hitremu tempu življenja. Kmalu sem spoznala čudovitega fanta in se preselila k njemu. Imela sva zelo lep in harmoničen odnos. Pri petindvajsetih letih sem zanosila. Bila sem srečna, da bom končno imela pravo družino. Partner je bil tri leta mlajši od mene in ko sem mu sporočila novico, se je ustrašil. Odgovornosti in vsega, kar prava družina potegne za seboj. Mama je uredila, da sem splavila. Občutkov, ko sem šla na poseg, se z besedami ne da opisati. V meni se je vse podrlo. Vse spoštovanje in ljubezen do fanta sta se razblinili kot milni mehurček. Odselila sem se od njega, si kupila svoje stanovanje in iskala nekaj čistega, nekaj nepokvarjenega. Pri tridesetih sem se zaljubila v trinajst let mlajšega fanta. Ko sem ga spoznala, o letih sploh nisva govorila, ker sem bila prepričana, da je star vsaj petindvajset let. Ko pa mi je čez nekaj mesecev povedal, koliko je star, sem se zgrozila in ga napodila. Vseeno sva ostala skupaj in veza je trajala štiri leta. Vendar starejša kot sem postajala, vedno bolj sem ugotavljala, da to ni normalno in da bo potrebna odločitev in ločitev. Tako se je tudi zgodilo. Nekega dne sem pospravila vse njegove stvari in jih odnesla k njemu domov. Veza se je končala in odpotovala sem v Ameriko, da ga bi čimprej pozabila. Vendar takrat še nisem vedela, da rane celi čas in ne razdalja.

Ponovno v tujino in IVF postopki

Kmalu zatem sem spoznala človeka, ki je ustrezal mojim letom, kriterijem in intelektualnemu nivoju. Ker je živel v Franciji, sem prodala stanovanje v Ljubljani. Že po enem letu sem se preselila k njemu v Strassburg. Takoj na začetku veze sem mu povedala, da si želim pravo družinio z otroki vred. Temu ni nasprotoval, vendar ker je bil še poročen, sva najino vezo skrivala. Nisva se veliko pogovarjala o otrocih, vendar je moja biološka ura tiktakala iz dneva v dan. Ker sem bila stara že devetintrideset let, mi je moja ginekologinja svetovala IVF postopek, torej oploditev z biomedicinsko pomočjo. Jasno temu nisem nasprotovala, saj sem si otroka tako želela, da bi za to naredila prav vse. Po obisku v bolnišnici sem ugotovila, da sta moj partner in njegova žena prav tako iskala pomoč pri zanositvi. Ko sem ga vprašala, zakaj, mi je odgovoril, da je pozabil. Takrat so se v meni začeli porajati dvomi. Začela sem padati v depresijo, ker ga nikakor nisem mogla pripraviti do tega, da bi se o tem odkrito pogovorila. Živela sem v tujini in dela za svoj poklic nisem našla. Duševno in kreativno sem začela propadati. Končno sva se le odločila, da si poiščeva pomoč, saj njegova lena semena niso prodrla v moja jajčeca, zato je bil IVF neizogiben. Sam postopek je precej kompliciran, dolgotrajen in boleč. Hormoni, ki si jih vsakodnevno dvakrat vbrizgavaš v podkožno maščevje na stegnih, te popolnoma spremenijo. Že tako sem bila čustveno močno prizadeta in stres se je samo stopnjeval. Vsakič, ko sem prišla po zarodek, se je v meni prebudil strah, ali bo uspelo, ali se bo prijelo, ali bom končno mama. Moja največja življenjska želja. Žal se to dvakrat ni uresničilo. Medtem sva se preselila v Slovenijo in kupila hišo. Ko sem mu še zadnjič omenila, da bi šla v postopek, sem dobila zelo jasen odgovor, da noče več skozi vso kalvarijo, da se počuti prestarega in preveč izmučenega, da bi se še enkrat podal v tako bolečo avanturo. Sesul se mi je svet. Vse svoje premoženje sem vložila v hišo in bila praktično popolnoma odvisna od njega. Dograjevala sva hišo, sama sem koordinirala vsa dela, saj njega ni bilo veliko doma, ker je službeno potoval po svetu. Začela sem se vrteti v začaranem krogu. Moje misli so bile usmerjene samo še na otroka. Počutila sem se izigrano in osramočeno. Predvsem pa močno osamljeno, saj po mnogih letih bivanja v tujini nisem imela nikakršnih stikov s svojimi vrstniki.

Konec in tema

Ker nisem več zmogla psihičnega pritiska in ker sem imela pred očmi samo še črne scenarije, sem se odločila, da vsemu naredim konec. Na domače nisem mogla računati in jih tudi nisem želela obremenjevati s svojimi težavami. Prijatelji so bili razkropljeni po svetu in so imeli srečne ter zadovoljne družine. Tudi njim nisem govorila o svojih težavah. Kadar pa je bil partner doma, sva se samo še vljudno pozdravljala za dobro jutro in lahko noč. Ko se je zgodilo najhuje, je bil moj partner doma. Slučajno me je našel v kopalnici. Pravzaprav nisem želela umreti, ampak sem samo hotela opozoriti na to, da je nekaj hudo narobe. Želela sem se pogovoriti, vendar se je vsemu ponovno spretno izognil. V hiši, ki sva jo povečala zato, da bo v njej nekoč otroški smeh, nisem več zdržala. Preselila sem se k mami na Primorsko. Potrebovala sem precej časa, da sem se sprijaznila z dejstvom, da željene družine žal nikoli ne bom imela. Vsaj ne v pravem pomenu besede.

Preberite si še zgodbo mamice, ki je z močno voljo prišla do svojih otrok!