Pri motnjah senzorne integracije je otrok preveč občutljiv na določene dražljaje, se premalo odziva ali celo išče pretirane senzorne vložke, kar lahko pomembno vpliva na njegovo vsakodnevno delovanje, vključno z učenjem in vedenjem, motoričnimi veščinami, čustveno regulacijo in socialno interakcijo.
Kaj je senzorna integracija in kdaj govorimo o motnji?
Je sposobnost možganov, da informacije, ki jih prejme preko čutil, organizira in jih smiselno pretvori v odgovor (učenje, vedenje, motorika).
Pri tem je vključenih vseh sedem čutil in sistemov: tip, okus, vid, sluh, voh, vestibularni in proprioceptivni sistem. Ko senzorna integracija deluje dobro, se lahko otrok nemoteno uči, igra in komunicira. Če ne, se pojavijo raznovrstni izzivi, pri čemer govorimo o motnji senzorne integracije. V tem primeru možgani nepravilno ali neučinkovito predelujejo informacije, ki jih sprejmejo prek čutil. To se lahko konkretno kaže kot:
- izogibanje določenim dražljajem, senzornim izkušnjam ali po drugi strani iskanje intenzivnih čutnih izkušenj;
- lahko izražajo težave na področju fine in grobe motorike, se težje učijo, so nerodni;
- otrok lahko neuspeh kompenzira z izogibanjem, izmikanjem, zavračanjem sodelovanja pri različnih aktivnostih.
Motnja senzorne integracije se pri vsakem otroku manifestira drugače, kar je odvisno od njegovega edinstvenega senzornega profila.
- Prekomerna odzivnost: otrok je preobčutljiv na senzorne dražljaje, kar se kaže v izogibanju stimulacijam iz okolja. (npr. pokrivanje ušes zaradi glasnih zvokov, izogibanje določenim teksturam oblačil, vznemirjenost zaradi močnih luči, otroka motijo dotiki predmetov ali ljudi, lahko je občutljiv na določene vonje, izogiba se gibanju, teku, plezanju ...). Otrok je napet, pod stresom, tog, občutljiv in pogosto vznemirjen.
- Premajhna odzivnost: otrok premalo zaznava senzorne dražljaje, kar se kaže v tem, da potrebuje več časa, da sploh odzove na določen dražljaj. Takšen otrok išče več dražljajev. (npr. otrok se zaletava v ljudi ali predmete, udarja z nogo ob tla, žveči neužitne predmete, ima težave s sledenjem ustnim navodilom, ovohava hrano, predmete in ljudi, lahko se ne zaveda bolečine, temperature ali lastnosti predmetov na otip). Takšne otrok je težko pri miru, zato je v nenehnem gibanju, pogosto pa zaostaja pri govoru, branju in pisanju, kar se odraža v učnih in vedenjskih težavah.
Natančen vzrok še ni znan, domneva pa se, da motnja senzorne integracije izhaja iz kombinacije nevroloških, genetskih in okoljskih dejavnikov. Motnja senzorne integracije lahko vpliva na učno uspešnost (težave pri osredotočanju, z rokopisom ali izogibanje nalogam), razvoj socialnih veščin (težave pri interakciji z vrstniki zaradi senzorične prekomerne stimulacije), čustveno počutje (povečana frustracija, tesnoba ali jok, ko se sooča s čutnimi izzivi), družinsko dinamiko (starši se lahko počutijo preobremenjene zaradi otrokove občutljivosti in težko obvladujejo vsakodnevne rutine).
Kdaj poiskati strokovno pomoč? Če opažate vztrajne znake senzoričnih težav, ki ovirajo otrokovo vsakdanje življenje, je morda čas, da se posvetujete s strokovnjaki – pediatri, specialnimi pedagogi, delovnimi terapevti za senzorične ocene in terapevtske načrte, psihologi ali svetovalci za reševanje čustvenih in vedenjskih izzivov, povezanih z motnjami senzorne integracije.
Ključno je razumevanje edinstvenih čutnih potreb otroka
Motnja senzorne integracije lahko predstavlja izziv, vendar lahko z zgodnjim prepoznavanjem, strokovnim posredovanjem in podpornimi strategijami naredimo veliko. S spodbujanjem podpornega, potrpežljivega in informiranega okolja lahko svojega otroka opolnomočimo, da zgradi samozavest, čustveno odpornost in spretnosti, ki jih potrebuje.
Viri: Sensory Health / Child Mind Institute
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV