Kaj, če se v svojega novorojenčka ne zaljubiš takoj?

A strokovnjaki s področja pediatrije, psihologije in ginekologije že leta poudarjajo: takojšnja čustvena navezanost ni pravilo, temveč le ena izmed možnih izkušenj. Pri mnogih se vez z otrokom gradi postopoma – in to je povsem normalno.

Po porodu marsikdo pričakuje trenutek, ko bo ob pogledu na otroka preplavljen z občutki ljubezni, topline in navezanosti. V resničnem življenju pa se to pogosto ne zgodi. Namesto tega se lahko pojavijo občutki praznine, zmedenosti, celo odtujenosti.

Strokovne organizacije poudarjajo, da se vez z novorojenčkom pogosto oblikuje postopoma, v dneh, tednih ali celo mesecih po rojstvu. Takojšen "klik" ni zagotovilo za dobro starševstvo, prav tako pa njegova odsotnost ne pomeni, da bo odnos z otrokom slab.

Na to vpliva več dejavnikov:

- intenzivne hormonske spremembe po porodu,

- izčrpanost in pomanjkanje spanja,

- fizično okrevanje po porodu,

- pritisk okolice in idealizirane podobe materinstva ali očetovstva,

- t. i. baby blues ali poporodne duševne stiske.

V takšnem stanju je povsem razumljivo, da čustva ne sledijo pričakovanemu scenariju.

Mnogi starši se ustrašijo lastnih misli: Ne čutim, kar bi moral/a. Ali celo: Kaj če svojega otroka sploh ne maram?

Strokovnjaki so jasni: ti občutki ne opredeljujejo tvoje sposobnosti biti dober starš.

Ljubezen do otroka se pogosto ne pokaže kot nenaden val čustev, temveč kot:

- skrb,

- odgovornost,

- odzivanje na otrokove potrebe,

- vsakodnevna prisotnost.

Prav ti "nevidni" elementi so temelj varne navezanosti, ne pa intenzivna čustvena izkušnja v prvih urah po rojstvu.

Znanstvena literatura poudarja, da je navezanost dinamičen in postopen proces. Pri nekaterih starših se občutek povezanosti okrepi šele, ko otrok začne:

- vzpostavljati očesni stik,

- se nasmihati,

- prepoznavati glas starša,

- kazati odzive in osebnost.

Takrat odnos postane bolj dvosmeren, kar lahko sproži globlje čustvene odzive tudi pri starših, ki so se sprva počutili oddaljene.

V resničnem življenju se vez gradi skozi:

- ponavljajočo se nego,

- rutino,

- učenje otrokovega ritma in potreb,

- skupne drobne trenutke.

To je proces, ki zahteva čas – in to je povsem v redu.

Mit 1: Če ne čutim takojšnje ljubezni, je z mano nekaj narobe.

Resnica: Občutki po porodu so izjemno raznoliki in pogosto ne sledijo idealiziranim pričakovanjem.

Mit 2: Če se ne povežem takoj, se nikoli ne bom.

Resnica: Navezanost se lahko razvije kasneje in je lahko enako močna in varna.

Mit 3: Dober starš vedno čuti samo ljubezen.

Resnica: Starševstvo vključuje cel spekter čustev – tudi dvome, frustracije in utrujenost.

Takšni miti povečujejo pritisk in otežujejo, da bi starši poiskali pomoč, ko jo potrebujejo.

Če navezanosti še ne čutiš, strokovnjaki priporočajo majhne, a učinkovite korake:

Fizični stik – koža na kožo, držanje in nežni dotiki spodbujajo sproščanje oksitocina.

Odzivanje na otroka – govorjenje, petje, pomirjanje in opazovanje njegovih signalov.

Znižanje pričakovanj – ljubezen se pogosto razvije iz skrbi in ponavljanja, ne iz popolnega trenutka.

Pomembno je vedeti: tudi če trenutno čutiš predvsem odgovornost in ne ljubezen, si že na poti k vzpostavljanju vezi.

Če se občutki odtujenosti, žalosti, tesnobe ali jeze:

- stopnjujejo,

- trajajo dlje časa,

- vplivajo na tvoje vsakodnevno delovanje ali skrb za otroka,

je zelo pomembno poiskati pomoč. Poporodna depresija in poporodna anksioznost sta pogosti in ozdravljivi zdravstveni stanji. Pogovor s pediatrom, osebnim zdravnikom ali psihologom je lahko prvi korak k olajšanju.

Ni vsak starš zaljubljen v svojega novorojenčka na prvi pogled.

In to ne pomeni, da:

si slab starš,

da nekaj ni v redu s tabo,

ali da z otrokom nikoli ne boš vzpostavil/a globoke vezi.

Strokovnjaki soglasno poudarjajo: ljubezen do otroka je proces, ki se gradi skozi čas, skrb in prisotnost. In vsaka pot do nje je veljavna.

Viri: American College of Obstetricians and Gynecologists, WebMD, MedlinePlus, Cook Children's Health Care System