Dojenje v Sloveniji: večina mam začne, potem pa se zgodba pogosto spremeni

Ob Tednu dojenja, ki ga v Sloveniji obeležujemo od 1. do 7. oktobra, je tako vredno pogledati, kakšna je zgodba dojenja pri nas in zakaj je včasih veliko težja, kot je videti od zunaj.

Slovenske številke na prvi pogled kažejo spodbudno sliko. Po podatkih raziskave SI.Menu 2017/18 je bilo v prvih dneh oziroma tednih življenja dojenih 90,2 odstotka dojenčkov. Več kot polovica, 54,6 odstotka šestmesečnih dojenčkov, je bila še vedno dojena, pri 12 mesecih pa je bilo dojenih 22,3 odstotka otrok.

A pomemben podatek se skriva med temi številkami: izključno dojenih šestmesečnih dojenčkov je bilo le 5,5 odstotka. To pomeni, da večina otrok, ki so pri šestih mesecih še dojeni, poleg materinega mleka že prejema tudi drugo hrano oziroma tekočino.

Po podatkih iste raziskave matere v Sloveniji svoje otroke v povprečju dojijo približno sedem mesecev, najdaljše zabeleženo obdobje dojenja pa je bilo 26 mesecev.

Ko mama z novorojenčkom zapusti porodnišnico, se začne povsem novo obdobje. Doma ni več babice, ki bi lahko pomagala pri pristavljanju, ni zdravstvenega osebja, ki bi odgovorilo na vsako vprašanje in ni vedno jasno, ali otrok popije dovolj mleka.

Prav zato NIJZ letos poudarja, da uspešen začetek dojenja ni odvisen samo od matere. Pomembni so spoštljiva obporodna oskrba, bližina matere in otroka ter pravočasna strokovna pomoč.

Prve ure po rojstvu so lahko pri tem zelo pomembne. Če sta mati in otrok zdravstveno stabilna ter si mati tega želi, NIJZ priporoča čimprejšnji stik kože na kožo in zgodnji prvi podoj. Takšna bližina se lahko nadaljuje tudi po carskem rezu, če zdravstveno stanje to omogoča.

Toda tudi če začetek ni popoln, to še ne pomeni, da je zgodbe o dojenju konec.

Dojenje ni nekaj popolnoma nespremenljivega. Materino mleko se skozi obdobje dojenja spreminja in se prilagaja otrokovim potrebam.

NIJZ poudarja, da je materino mleko v prvih šestih mesecih za zdravega dojenčka vir energije, hranil in tekočine. SZO priporoča izključno dojenje prvih šest mesecev, nato pa uvajanje dopolnilne hrane ob nadaljevanju dojenja.

In še nekaj, kar lahko pomiri marsikatero mamo: dojenje po prvem letu ni nič nenavadnega ali napačnega. Če mati in otrok želita nadaljevati, lahko dojenje traja tudi po prvem rojstnem dnevu. NIJZ je v svojih vsebinah opozoril tudi na predsodke, ki spremljajo dojenje starejših otrok, denimo idejo, da je otrok, ki že hodi, za dojenje "prevelik".

Dojenje se pogosto prikazuje kot nekaj povsem naravnega, kar bo preprosto steklo samo od sebe. Toda realnost je lahko precej drugačna.

Nekatere mame se srečajo z bolečimi ali poškodovanimi bradavicami, težavami pri pristavljanju, občutkom, da nimajo dovolj mleka, zastajanjem mleka ali drugimi težavami. Pri nekaterih se pojavijo zdravstvene okoliščine, zaradi katerih je dojenje oteženo ali začasno ni mogoče.

Posebno podporo lahko potrebujejo tudi mame po carskem rezu, mame dvojčkov ali trojčkov ter matere prezgodaj rojenih ali bolnih otrok. NIJZ poudarja, da mora biti pomoč prilagojena posamezni ženski, strokovna, vendar hkrati spoštljiva in brez pritiska.

Pomembno je tudi, da pomoč ne pomeni zgolj navodila, kako otroka pristaviti. Mama potrebuje možnost, da vpraša, pove svoje strahove in dobi informacije, na podlagi katerih lahko sprejme zanjo primerno odločitev.

Prav to je eno od sporočil, ki ga v zadnjih letih vse bolj izpostavlja tudi UNICEF Slovenija.

Za uspešno dojenje ni dovolj le odločitev matere, potrebna je podpora, so zapisali ob letošnjem Tednu dojenja. Nacionalni odbor za spodbujanje dojenja pri UNICEF-u Slovenija letos obeležuje tudi 30 let sistematičnega spodbujanja dojenja v Sloveniji.

Podpora pa se ne konča pri vratih porodnišnice.

Mama lahko potrebuje pomoč partnerja, babice, patronažne medicinske sestre, svetovalke za dojenje ali pediatra. Pomembno je tudi okolje, v katerem živi. Če mora mama poslušati pripombe, da otrok prepogosto visi na dojki, da je že prevelik za dojenje ali da bi morala imeti več mleka, ji to lahko vse skupaj še oteži.

Včasih je najboljša pomoč zelo preprosta: skuhati kosilo, prevzeti starejšega otroka, pustiti mami, da se spočije, ali ji namesto nasveta preprosto reči: Kako ti lahko pomagam?

Vrnitev na delo je lahko za doječo mamo nova prelomnica. Otrok je lahko še vedno dojen, vendar mora družina najti način, kako uskladiti dojenje, iztiskanje oziroma črpanje mleka in varstvo otroka.

Tudi tukaj ima pomembno vlogo okolje. UNICEF Slovenija in NIJZ opozarjata na pomen podpore dojenju tudi po vrnitvi matere na delovno mesto.

Dojenje namreč ni samo vprašanje tega, kaj se dogaja med mamo in dojenčkom. Na njegovo trajanje lahko vplivajo tudi delovne razmere, dostop do informacij, pomoč zdravstvenih služb in odnos okolice.

Pobuda za Dojenju prijazna mesta želi podporo družinam razširiti tudi v lokalno okolje. Prvi Dojenju prijazni mesti v Sloveniji sta postala Slovenj Gradec in Mislinja, projekt pa je namenjen ustvarjanju okolja, v katerem se lahko družine počutijo bolj sprejete in imajo dostop do informacij ter podpore.

To je pomembno tudi zato, ker mama z dojenčkom ne živi v porodnišnici. Živi doma, hodi na sprehode, v trgovino, na obisk, v lokale, zdravstvene ustanove in pozneje v službo.

Ko govorimo o dojenju, se hitro pojavijo številke, priporočila in vprašanja, koliko časa bi bilo idealno dojiti. Toda za vsako številko stoji resnična mama s svojo zgodbo.

Ena bo dojila nekaj dni. Druga nekaj mesecev. Tretja bo dojila leto ali dve. Nekatera bo morala zaradi zdravstvenih razlogov dojenje prekiniti, druga bo kombinirala dojenje in mlečno formulo, tretja bo kljub številnim težavam vztrajala dlje, kot si je kadar koli predstavljala.

Zato je ob Tednu dojenja pomembno tudi sporočilo, ki je nekoliko širše od samega dojenja: mame potrebujejo informacije, pomoč in spoštovanje, ne glede na to, kako je videti njihova zgodba.

Dojenje je lahko čudovit del začetka materinstva, vendar ni vedno preprosto. In čeprav je podpora dojenju pomembna, je prav tako pomembno, da mama v času, ko se uči življenja z novim dojenčkom, ne ostane sama s svojimi občutki, vprašanji in dvomi.

Viri: Unicef Slovenija, NIJZ