Znanost pravi: več crkljanja, manj težav v razvoju

Ko držimo dojenčka v naročju, se mnogim to zdi najlepši in najbolj naraven trenutek starševstva. A skoraj vsak starš se je že srečal s komentarjem, kot je: Ne drži ga preveč, ga boš razvadil! Čeprav tovrstni nasveti pogosto izhajajo iz dobre namere, jih sodobna znanost postavlja pod vprašaj – in to upravičeno.

Najnovejše raziskave potrjujejo: dojenčka ne morete preveč držati v naročju. Ravno nasprotno – pogosti nežni dotiki, crkljanje in telesna bližina pomembno prispevajo k otrokovemu čustvenemu, kognitivnemu in celo telesnemu razvoju.

Tradicionalna prepričanja nas pogosto učijo, da bo otrok, ki ga starši preveč držijo, postal razvajen in preveč odvisen. A raziskave sodobne razvojne psihologije in nevroznanosti kažejo ravno nasprotno.

V eni izmed pomembnejših študij, ki so jo izvedli v otroški bolnišnici Nationwide v Ohiu (ZDA), so raziskovalci preučevali 125 dojenčkov, vključno z nedonošenčki. Cilj raziskave je bil razumeti, kako dotik vpliva na možgansko aktivnost in razvoj živčnega sistema.

Raziskovalci so dojenčkom izpostavili nežen zračni sunek – subtilno obliko dotika – in spremljali možgansko aktivnost, ki je kazala, kako se nanj odzivajo.

Rezultati so bili jasni:

Nedonošenčki so se na dotik odzivali manj intenzivno kot donošenčki, kar je pričakovano, saj njihov živčni sistem še ni povsem razvit.

Vendar so tisti nedonošenčki, ki so jih starši ali osebje pogosto nežno dotikali, kazali močnejše odzive kot tisti, ki niso bili deležni pogostega telesnega stika.

Raziskava je tudi pokazala, da so dojenčki, ki so bili v zgodnjih dneh izpostavljeni bolečim medicinskim posegom brez sočasnega nežnega dotika, kasneje razvili zmanjšano občutljivost na dotik.

Ti podatki potrjujejo, da nežen dotik ni le čustvena gesta, ampak pomemben dražljaj, ki vpliva na razvoj možganov.

Vodja raziskave, dr. Nathalie Maitre, je rezultate povzela z izjemno pomembno ugotovitvijo: "Naši rezultati kažejo, da lahko izpostavljenost ljubečim in podpornim dotikom vpliva na to, kako možgani obdelujejo čutne informacije – še posebej dotik. Ta zaznava pa je ključna za nadaljnje učenje ter za socialno in čustveno povezanost."

Dotik torej ni zgolj prijeten – je temelj za razvoj sposobnosti, kot so:

- občutek varnosti in zaupanja,

- socialno-čustvena povezanost,

- sposobnost pomiritve in samoregulacije,

- razvoj komunikacijskih veščin.

Na podlagi teh dognanj je jasno, da držanje otroka v naročju, objemanje, dojenje, božanje in druge oblike fizičnega stika niso razvajanje – so izpolnjevanje ene od temeljnih razvojnih potreb.

Dojenčki, ki so pogosto v stiku s starši, običajno:

- lažje vzpostavljajo odnose,

- hitreje razvijejo občutek varnosti,

- imajo boljšo samopodobo,

- so bolj umirjeni,

- in pogosto tudi manj jokajo.

Strah pred razvajanjem izhaja iz zastarelih vzgojnih modelov, v katerih so bile otroške potrebe pogosto razumljene kot manipulacija ali slabost. Takšni pristopi danes nimajo več znanstvene osnove.

Sodobna nevroznanost in psihologija poudarjata: dojenček ne joka zato, da bi izsiljeval pozornost, temveč ker nekaj potrebuje – pogosto bližino in dotik.

Tukaj je nekaj preprostih načinov, kako starši (in drugi skrbniki) s telesno bližino pozitivno vplivajo na otrokovo počutje in razvoj:

- Nosite otroka v nosilki ali ruti, kolikor pogosto lahko.

- Pogosto ga objemajte, tudi brez posebnega razloga.

- Spodbujajte stik kože na kožo, zlasti v prvih tednih življenja.

- Dojenje ali hranjenje ob telesnem stiku pomirja dojenčka in uravnava njegov srčni utrip ter temperaturo.

- Na jok odgovorite z nežnostjo, saj to krepi občutek varnosti in zaupanja.

Če ste se kdaj počutili krivo, ker svojega dojenčka pogosto nosite, tolažite ali crkljate – ni razloga za slabo vest. Znanost je na vaši strani.

Dotik, nežnost in bližina niso razvajanje, temveč ključni gradniki otrokovega razvoja. Vaša toplina dobesedno oblikuje otrokove možgane, krepi njegovo čustveno odpornost in spodbuja varno navezanost, ki bo temelj za vse njegove odnose v življenju.

Torej, ko vam naslednjič kdo reče, da svojega otroka preveč držite v naročju – nasmehnite se. Počnete prav to, kar vaš otrok v tistem trenutku najbolj potrebuje.

Vir: miss7mama