Kako nastanejo naši prvi spomini in zakaj jim (ne) moremo zaupati?

Kdaj se pojavijo naši prvi spomini?

Psihologi že dolgo raziskujejo razvoj spomina pri otrocih in soglasno ugotavljajo, da se prvi avtobiografski spomini začnejo oblikovati pri starosti od 3 do 4 let. Spomini, ki naj bi nastali pred tem obdobjem, so izjemno redki – čeprav veliko ljudi trdi, da se jih spominja.

Kaj pravi znanost o spominih iz otroštva?

Da bi spomin postal trajen, mora biti možganska struktura, zadolžena za shranjevanje dolgoročnih spominov, dovolj razvita. To se prične šele po tretjem letu starosti. Poleg tega ima razvoj jezika ključno vlogo: šele ko otroci začnejo govoriti in pripovedovati, lahko svoje izkušnje organizirajo v smiselne zgodbe.

Raziskave kažejo, da:

- zgodnji spomini so pogosto rezultat napačne ocene starosti,

- so lahko posledica zgodb, ki so jih slišali, fotografij ali celo videoposnetkov,

- ne predstavljajo vedno točnega prikaza dejanskega dogodka, temveč psihološko interpretacijo.

Lažni ali izmišljeni spomini: mit ali realnost?

Strokovnjaki poudarjajo, da spomini niso posnetki, temveč so pogosto rekonstrukcije, ki se skozi čas spreminjajo. Z drugimi besedami, naši možgani ne snemajo preteklosti – temveč jo pripovedujejo. In kot vsaka zgodba, se lahko tudi ta prilagodi našim občutkom, vplivom okolja ali interpretacijam drugih.

Kakšen pomen imajo ti "spomini" za naše razumevanje otroštva?

Ko govorimo o spominih na zgodnje otroštvo, je ključno razumeti naslednje:

- Spomini so pogosto sestavljeni iz fragmentov, ki jih oblikujejo čustva, vplivi družine in okolja.

- Vizualni sprožilci, kot so fotografije ali družinski filmi, lahko ustvarijo občutek, da se nečesa res spominjamo.

- Tudi lažni spomini so lahko pomembni – ne kot dejanski zapisi preteklosti, ampak kot del osebne identitete in razumevanja sebe.

To je še posebej pomembno za tiste, ki so doživeli travmatične dogodke v zgodnjem otroštvu, kot so posvojitve ali ugrabitve. Njihovi spomini so morda nepopolni, toda občutki, ki jih spremljajo, so resnični.

Spomini iz zgodnjega otroštva morda niso vedno popolnoma resnični, a kljub temu pomembno vplivajo na naš občutek jaza in dojemanje preteklosti. Namesto da jih obravnavamo kot točne zapise, jih lahko razumemo kot del naše osebne zgodbe – zgodbe, ki nas oblikuje, povezuje in nam pomaga razumeti svet okoli sebe.

Vir: yumama