DNEVNIK: Mali pacek preizkuša meje

Dnevnik mlade mamice 0

20. 09. 2011 20.26

Čeprav si starši želimo, da oblačila naših otrok ne bi krasile packe, žal ni vedno tako. No, ja, skoraj nikoli, še posebej v času, ko se malčki učijo samostojnega hranjenja. Mali Rok je slednje združil s preizkušanjem mej in zelo ujezil mamico ...

Malček se sicer ni dobro počutil, ko je bil popackan, a je kljub temu vztrajno stresal hrano po sebi.

Rok se je jezno odzval na moje prepovedi.FOTO: iStockphoto

Najin Rok je rasel kot konoplja. Ravno sva kupila nova oblačila, že jih je lump prerasel. Tadej je v šali komentiral, da hodi v službo samo še zato, da sina ne zebe. Roku je bilo po drugi strani vseeno. Otrok je celo deloval po sistemu brezdomcev. Bolj kot je bil umazan in več kot je bilo luknjic na žabicah, bolj je bil srečen. Posebno rad je umazal oblačila med hranjenjem. Že kot čisto majhna žabica se je odločil, da slinčka ne bo imel. Rok pa že ne. In pika. On bo pacal malo s prstki in malo z žličko po krožniku, mama pa bo vsak dan prala njegove umazane bodije. Najbolj primeren za ustvarjanje se mu je zdel čokolino, nobena hrana se namreč ne razmaže lepše po obleki. Razvil je celo posebno tehniko. Na žličko je naložil čokolina za tri lačna usta in vsega previdno nesel do ust brez kakršne koli nesreče. Kakor se je žlička do vrha in prek naložena s tovorom dotaknila ust, pa jo je obrnil in njeno vsebino stresel po sebi. Potem je s konicami prstka, kot bi bila kužna, brisal hrano s sebe, poleg pa kričal:

"Mama, mama. Bek. Bek." Prevod verjetno ni potreben.
"Ampak Rok, saj si vendar ti vrgel čokolino na majico. Zakaj ga sedaj ne bi še sam obrisal?" V trenutku se je prelevil v jezno zver. Zagrabil je žličko in jo treščil po tleh. Gledala sem ga v oči, resno kot je le mogoče: "Rok! Kaj sta mamica in očka rekla glede metanja stvari po tleh?" Malček pa kot da ne sliši. Zgrabil je poln krožnik čokolina, ga dvignil in ga, preden sem ga uspela ustaviti, zvrnil sebi po laseh. In spet neutolažljivi kriki: "Mama, mama! Bek. Bek."

Priznam, v tistem trenutku sem se komaj zadržala, da ga nisem prijela malo bolj grobo. Vse skupaj je naredil nalašč. In ne samo to, naredil mi je še dodatno delo. Vedno sem trdila, da te otrok nikoli ne more spraviti do skrajne meje in da se vse rešuje z umirjenim pogovorom. Takrat mi je postalo jasno, da je bil to le še eden od mnogih zarečenih kosov kruha in da je verjetno izredno težko ostati miren, ko otrok dobesedno provocira. Predstavljala sem si prihodnost z najinim trmastim sinom.

Kraj zločina: vrt
Točka na vrtu: visoko drevo
Zločinec: triletni Rok
Žrtev: Rokova mami
Priče: opravljive sosede
Scenarij: "Rokec, me slišiš? Že sedemindvajsetič te vljudno in prijazno prosim, da prideš dol z visokega drevesa, ker si boš polomil noge, srček."
"Ne, ne bom! Nočem. Sem se odločil, da bom ostal tukaj."
"Miška mamina, pridi prosim dol. Srček mi močno bije od strahu, ko te gledam tako visoko."
"Sem rekel, da ne bom. Pa pridi pome!"
"Ljubezen sončna. Veš da mamica ne more splezati tako visoko."
"Jah, potem pač ostani doli. Bova pa vsak na svojem koncu, ni druge."

Resno? Se res da vedno vzgajati z umirjenim tonom? Srce ti razbija kot noro, že vidiš svojega otroka v beli krsti, frajer pa sredi prometne ceste kriči, da bo sede na tleh počakal, da ga povozi avtobus, ker mu grda mama ni kupila igračke. Ne zagovarjam tepeža, nikakor. Sem pa za to, da je otrok otrok, starši pa ne njegovi najboljši prijatelji. Sicer pa pravijo, da kolikor je staršev, toliko je različnih metod vzgoje. Pravi šok pa me je še čakal ...

Se nadaljuje ...