dominvrt

'Imate 50 odstotkov možnosti, da se kateri od zarodkov obdrži ...'

BLOG
0
10.07.2019, 8:29

BLOG: Čeprav sem zavestno sprejela odločitev, da preneham jemati kontracepcijske tabletke, sem vseeno upala, da bo moje telo po desetletju zastrupljanja potrebovalo vsaj nekaj mesecev, da se povrne v prvotno ravnovesje in bo pripravljeno sprejeti zarodek. A dve črtici sta se pokazali že po dobrih dveh mesecih. Bila sem šokirana, toda to je bil šele začetek: v naslednjih dneh so si presenečenja sledila kot po tekočem traku ...

'Imate 50 odstotkov možnosti, da se kateri od zarodkov obdrži ...'

Veliko žensk se je zgražalo nad mojo zadnjo objavo, v kateri sem priznala, da sem potem, ko sta se na testu nosečnosti izrisali dve črtici, zajokala od žalosti in šoka. Drage moje, razumem vas, ker vem, da je veliko takih, ki bi za pozitiven test dale vse na svetu, vedeti pa morate, da obstajamo tudi take, ki nam je materinstvo nekoliko manj 'prirojeno'. To še zdaleč ne pomeni, da je naša prva misel ob pogledu na dve črtici splav, potrebujemo pa nekaj več časa, da se z nastalo situacijo sprijaznimo in jo sprejmemo z vsem, kar prinaša. Sama sem denimo od nekaj trdila, da ne bom imela otroka, če mu ne bom mogla nuditi vsega, kar si zasluži. In glede na to, da sva s soprogom sredi urejanja novega stanovanja, pač nisem prepričana, da nama finančna situacija dopušča še stroške za majhno bitjece, ki mu, kot vsi starši, želiva nuditi samo najboljše. Sploh, ker je višina njegove plače odvisna od uspešnosti turistične sezone, jaz pa sem v Sloveniji izjemno priljubljeni 's. p.' ...

"Ne bom se obremenjevala, ker imam 15 kilogramov preveč"
Preberi še:
"Ne bom se obremenjevala, ker imam 15 kilogramov preveč"

Tako sem sedela v domači dnevni sobi in tiho hlipala ob premišljevanju o najini finančni situaciji ter izzivih, za katere nisem bila prepričana, da jim bova kos. Zavedala sem se, da se moram čim prej nehati cmeriti, se zbrati in soprogu povedati, da bo postal oče. Ko je začetni šok po nekaj minutah popustil, sem si obrisala solze, umila obraz in pozitivni test (tako kot vse pretekle negativne) položila na odlagalno mizico ob sedežni garnituri. Pripravila sem zajtrk in čakala, da dragi končno premakne svojo zadnjo plat iz postelje za mizo. Slišala sem, da se je iz spalnice premaknil v kopalnico in nekaj minut pozneje se je končno prikazal v jedilnici. Pozajtrkovala sva, nato pa se prestavila na sedežno garnituro. Bila je nedelja, zato sva si lahko privoščila nekaj več lenobnega poležavanja.

Preživela sem ... rojstnodnevno zabavo sinov
Preberi še:
Preživela sem ... rojstnodnevno zabavo sinov

Ko je šel soprog mimo odlagalne mizice, je s pogledom le na hitro ošvrknil test in odšel naprej. Po dveh korakih se je kot hipnotiziran ustavil, se vrnil in še enkrat pogledal.
»A to sta dve črtici?« me je vprašal z nejevernim pogledom.
»Jap,« sem previdno odgovorila.
»To pomeni, to pomeni, da si noseča?« mu je začelo zmanjkovati sape.
»Če gre verjeti testu, potem ja,« sem mu odvrnila.
V naslednjem trenutku mi je postalo žal, da v kakšnem kotu nisem nastavila kamere, ker je bil njegov odziv ... edinstven. Milo rečeno. Nenadzorovano je začel skakati po dnevni sobi, plesati, se smejati, vriskati, me objemati, poljubljati, pa verjetno še kaj, česar si nisem zapomnila. Njegovega veselja se dejansko ne da opisati z besedami in v tistem trenutku sem se počutila kot totalna bedakinja, ker sem se sama na odkritje odzvala tako negativno. Tudi njemu so začele po licih teči solze, a za razliko od mojih so bile njegove rezultat prvinske in čiste sreče.

Uspešno sva prestala že številne izzive. Bova kos tudi temu?
Uspešno sva prestala že številne izzive. Bova kos tudi temu?/ FOTO: Shutterstock

Trudila sem se sodelovati pri njegovi evforiji, a me je preveč dobro poznal.
»Kaj pa je narobe?« me je vprašal. »A nisi vesela?«
»Seveda sem, a me skrbi,« sem mu priznala.
»Vse bo super, boš videla. Takoj sedaj greva v laboratorij, da se prepričava o nosečnosti, potem pa bova našla najboljšega ginekologa v mestu, obljubim,« je vzhičeno delal načrte.
»Saj me ne skrbi nosečnost,« sem mu odvrnila.
»Kaj pa potem?«
»Skrbi me, da ne bova zmogla. Da nama bo zmanjkalo denarja za vse, kar sva si zadala v naslednjih mesecih. Saj veš, da nimava rednih prihodkov in ...« Nisem zmogla nadaljevati, ker me je premagal jok. Mene, ki me je bilo prej vedno težko spraviti na tako skrajni rob obupa, da bi se zlomila in končala v solzah. Očitno so nosečniški hormoni že začeli delati svoje.
»Se bova že znašla, ne sekiraj se,« me je, tudi sam presenečen nad mojo reakcijo, začel tolažiti. »Še vselej do sedaj nama je uspelo in ni vrag, da nama ne bi tudi tokrat.«
Tesno me je privil k sebi in tako objeta sva še nekaj minut oba hlipala: on od sreče, jaz pa ... pojma nimam, od česa.

V Egiptu je nedelja delovni dan, a tudi če ne bi bila: večina laboratorijev je odprtih vse dni v tednu. Ker sistem zdravstvenega zavarovanja tukaj ne deluje, so vse storitve plačljive in ko je v igri zaslužek, se tukaj ne gleda ne na uro ne na dan. Zato sva zgodaj popoldne odšla do bližnjega laboratorija, kjer so mi vzeli kri in čez 15 minut je bilo črno na belem: noseča sem! Glede na lastni izračun sicer šele polnih pet tednov, pa vendar. Vala občutkov, ki so me ob tem prevzemali, ne znam opisati z besedami. Vem pa, da se tako nisem počutila še nikoli poprej.

Izrisali sta se dve črtici in krvni test je potrdil, da sem res noseča.
Izrisali sta se dve črtici in krvni test je potrdil, da sem res noseča./ FOTO: Shutterstock

Naslednja velika misija je bila najti ginekologa. Ker se veliko vračam v Slovenijo, v Egiptu doslej nisem iskala zdravnikov, saj sem bila z izbranimi v domovini povsem zadovoljna. Toda sedaj se je situacija spremenila in na vrat na nos sem morala poiskati nekoga, ki bo vsaj nekaj mesecev spremljal mojo nosečnost. Po približno pol ure spletnega raziskovanja sem naletela na ginekologinjo iz Rusije, ki živi in dela v Egiptu. Čeprav pri storitvah načeloma prisegam na moške, pa v zdravstvu bolj zaupam ženskam. Ne vem, morda imam kakšne komplekse ali travme iz otroštva z zdravniki. Prav tako si nisem želela egiptovskega zdravnika ali zdravnice, ker menim, da jim manjka strokovnosti. Tukaj se študentje medicine namreč s pacienti prvič srečajo šele po dokončanem študiju. Torej so lahko v teoriji še tako izjemno podkovani, praktičnih izkušenj nimajo. Nekateri si jih potem z leti sicer nekaj naberejo, a učijo se od starejših kolegov, katerih izkušnje so prav tako precej borne. Zato, hvala, ne!

Kaj se zgodi, ko prenehaš jemati kontracepcijske tabletke?
Preberi še:
Kaj se zgodi, ko prenehaš jemati kontracepcijske tabletke?

Proti večeru je mož torej poklical rusko ginekologinjo, preveril, ali zna angleško in me že naslednji dan naročil na pregled. Osebno se mi je sicer to zdelo prezgodaj, saj sem bila vendarle noseča komaj dobrih pet tednov, a se mi ni dalo prerekati. Ona je zdravnica, jaz pa prvič v vlogi nosečnice; bo že vedela, kdaj naj pridem na prvi pregled. V ponedeljek popoldne sva tako sedela v lični čakalnici, vsak v objemu svojih misli. Po le nekaj minutah naju je sprejela prijetna gospa srednjih let in si najprej vzela nekaj minut, da naju spozna ter ustvari domačno vzdušje. Začetek je bil obetaven. Izprašala naju je o zdravstveni zgodovini, mojih preteklih ginekoloških stanjih, mi izmerila pritisk ter me stehtala. Nato mi je pojasnila, da bo prvi pregled vaginalni in me povabila v sosednji prostor, poln aparatur.

'Bova kmalu dobila otroka?!'
Preberi še:
'Bova kmalu dobila otroka?!'

Prvi nosečniški pregled je bil vaginalni.
Prvi nosečniški pregled je bil vaginalni./ FOTO: Shutterstock

Nervozna sem se ulegla na zdravniško mizo in čakala, kaj bo sledilo. Zdravnica je najprej opravila splošni pregled rodil, česar v Sloveniji nikoli nisem bila deležna, zato sem bila prijetno presenečena. Nato je bila na vrsti maternica in njena vsebina. Po nekaj minutah gledanja v ekran in ne preveč prijetnega premikanja palice aparata po moji notranjosti me je pogledala in takoj mi je bilo jasno, da nekaj ni v redu. Čeprav sem ves čas videla ekran, mi podobe na njem niso povedale nič konkretnega, zato sem lahko le ugibala, kaj se dogaja. Zamrznila je ekran, me pokrila in povabila moža, da se nama pridruži.
»Ker gre za zelo zgodnjo nosečnost, še ne morem ničesar z natančnostjo trditi, a zaenkrat je v vaši maternici videti dve črni pikici,« je rekla previdno.
Kaj? Dva? Dvojčka? Ne more biti res! Že z enim se težko sprijaznim, zdaj pa kar dva?!
»Pa saj noben med nama nima v družini dvojčkov,«sem rekla previdno.
»Saj to ni vedno genetsko pogojeno,« me je podučila. »In glede na zgodnjo fazo tudi še ni mogoče z gotovostjo trditi, da sta obe črni piki res zarodka. Lahko je tudi kaj drugega.«

Oddahnila sem si. V redu, torej je še upanje, da je samo ena pika dejansko otrok. Za razliko od mene se je možev nasmeh ves čas raztezal do ušes. Že od nekdaj si je namreč želel dvojčkov. V tistem trenutku bi ga najraje boksnila zaradi njegovih neumnih želja!
»Toda težava je v tem, da je vse skupaj zelo nizko,« je nadaljevala ginekologinja. »To pa pomeni, da obstaja 50 odstotkov možnosti, da se kateri koli zarodek sploh obdrži.«
Bum! Še en šok! Dragemu je nasmeh v trenutku izginil neznano kam, debelo sem jo gledala tudi jaz. Je že res, da nosečnost ni bila moja prioriteta, a so me njene besede vseeno zabolele. Videla je najin odziv, zato je hitro nadaljevala:
»A brez skrbi. Na srečo ste prišli zelo zgodaj, tako da še imamo čas in možnost, da situacijo uspešno rešimo,« naju je mirila.
Predpisala mi je vaginalne svečke, s pomočjo katerih naj bi se stene moje maternice okrepile in s tem zaščitile zarodek pred zdrsom ter me čez dva tedna znova naročila na pregled. Šele takrat naj bi bilo torej dokončno jasno, ali sem noseča ali ne.
»Kar brez panike, vse bo še v redu,« nama je dejala ob stisku roke v slovo. »Samo redno uporabljajte svečke, pa vam bom čez dva tedna zagotovo lahko z veseljem čestitala.«

Na zaslonu sta se pokazali dve majhni črni pikici, vprašanje pa je, ali se bo kateri od njiju uspelo obdržati.
Na zaslonu sta se pokazali dve majhni črni pikici, vprašanje pa je, ali se bo kateri od njiju uspelo obdržati./ FOTO: osebni arhiv

Tako mož kot jaz sva ostala brez besed. On zaradi dejstva, da morda pa le še ne bo postal oče, jaz od začudenja, kako je mogoče, da je kateri koli organ v meni tako zelo šibek. Pot do avtomobila se je vlekla kot prežvečen žvečilni gumi. Doma me je dragi prepričeval, da bo vse v redu. Da moram samo počivati in enkrat v življenju službo postaviti na stranski tir. Vem, da ima prav, toda to je lažje reči kot storiti. Še posebej, ker sem bila zadnjih deset let čisti deloholik, popolnoma zasvojena z delom. A če je usoda želela, da v meni začne rasti novo bitje, nimam nikakršne pravice, da ga zaradi svojih sebičnih vzgibov in ambicij ubijem. Torej bodo v naslednjih dneh moji najboljši prijatelji postelja, kavč, filmi in knjige. Kar pa v končni fazi sploh ni tako slabo, kajne?

Komentarji (0)

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. S klikom na gumb Spletno oko prijavite komentar, za katerega menite, da vsebuje sovražni govor.

V SD kritični do 'enostranske odločitve'. ...
De Ligt (do)končno v Juventusu: 'Predan delu kot ...
Po končanem festivalu Ultra Europe z največjo ...
Prijavi se: Ljubezen po domače
Izgubila obe dojki in ponosno pokazala svoje telo
Lahek poletni obrok v manj kot pol ure
Takšna bo osivela in zgubana Melania Trump
Monica Lewinsky razkrila najslabši karierni ...
Kakšne so posledice klofut, šeškanja, omejitve ...
To piše v predlogu pokojninske novele!
S tem trikom vam bo vrt poleti še bolj uspeval
Novak Đoković: kakšen luksuz si privošči?