
V tišini se presedava po kavču. Nihče od naju noče biti tisti, ki …
Buljim v televizijo, Manca pa v Zoyo. Pogledam proti svoji ženi, novopečeni mamici, ki bulji v psa, kakor da je Zoya tista, ki mora sprejeti pomembno odločitev: “Duda, ja ali ne?” Možnosti, da se Zoya vključi v najino debato, so skorajda nične – mislim, da nje celotna zadeva ne gane prav preveč in da se še vedno sprašuje, kdaj bo nekosmato čudo zaključilo svoj “obisk” pri nas – zato nadaljujem pogovor: “Hm, ja itak so vsi rekli, da ni škodljivo, če jo pač odvadiš, preden ji zraste …” “Mhm …” odvrne neprepričljivo.
Krčki so napadli našo malo princesko. En, dva, tri – eden za drugim – joka, vrešči … Nič je ne potolaži. Vdam se, primem dudo in jo s tresočo roko ponudim Juliji.
Navdušeno potegne – enkrat, dvakrat, trikrat … In jo pljune ven.
Zbegan sem. Kaj se je zdaj zgodilo?! Nonšalantno jo je izpljunila! In glasno prdnila: “To ima pa po tebi. Prda mala.”Manca presliši komentar o prdcih (očitno ji te šale še vedno niso smešne) in jo položi na kavč: “Evo, zdaj pa spi – kakor da je sam hotela, da popustiva … Da ona pove, kdo je ta glavni pri bajti …”
Glasno se zarežim in samozavestno odvrnem: “Dobro, veš, da še nima pojma, zakaj se gre … Nič je ne bomo razvajal!” Obrnem se proti Juliji, pogledam njen lep obrazek in pomislim: “Pečen sem!”
