Vprašanje
Pozdravljeni, imam 14-mesečnega otroka in zadnje čase, če takoj ne dobi, kar hoče, se vrže na tla in z glavo udarja, se joka in kriči. Noče nehati, dokler ne dobi, kar si želi. Me zanima, ali je to še ena od faza ali kaj? Kako ravnati v tem primeru?
Odgovor
Pozdravljeni,
prav imate, opisana vedenja se pojavljajo v drugem in tretjem letu, ko malčki postajajo vse bolj samostojni, med otroki pa so seveda tudi velike medosebne razlike. Stvari, ljudi in dejavnosti hočejo, kmalu za tem pa jih lahko že zavračajo. S tovrstnimi vedenji vadijo svojo lastno izbiro, voljo in pridobivajo spoznanja o samostojnosti. Odrasli to otrokovo vedenje usmerjamo glede na socialna pričakovanja, a pazimo, da ne bi pri tem pretirano zavirali njegovo samostojnost. Pomembno je, da ohranimo realistična pričakovanja do otroka (npr. deljenje igrač ni zgolj stvar upoštevanja starševih zahtev, temveč je pogojeno tudi z otrokovo pripravljenostjo). Ob otrokovem izbruhu poskušamo ohraniti miren ton in trdno vztrajamo pri svojem, ob tem pa mu pokažemo, da ga razumemo, sprejmemo njegova čustva (npr. Prej smo se dogovorili, da greš še zadnjič na tobogan, nato pa domov. Razumem, da si zelo jezen, ker bi se še rad igral, to je res zelo dober tobogan. Želiš, da pridemo spet jutri?). Otroku ne govorimo, naj bo priden, kaj točno to pomeni? Raje mu postavljajte jasna pravila, kaj naj stori. Pri tem si lahko pomagamo s “pravilom mrtvaka”, ki kot učinkovita opredeli pravila, ki jih mrtvak ne more izpolniti (npr. “primi me za roko”, “pridi sem”, raje kot “ne brcaj”, “bodi pri miru” ipd.) Ob otrokovih izbruhih je včasih lahko uspešno preusmerjanje pozornosti na njemu ljube dejavnosti, like iz risank … Pozornost preusmerjamo tudi tako, da mu ponujamo dovoljene opcije (npr. namesto skakanja po kavču mu pripravite prostor, kjer bo to lahko počel, recimo star jogi na tleh). Pogosto mu omogočajte izbiro med dvema za vas sprejemljivima opcijama (kaj bi raje oblekel, jedel, se igral), tako bo imel občutek nadzora nad situacijo. Bodite fleksibilni in situacije poskusite predvideti vnaprej. Pomembno je, da pravil ni preveč in da smo pozorni na otrokovo ustrezno obnašanje – če tega večkrat pohvalimo, ga bo otrok pogosteje pokazal.
Držim pesti, da bo napornih situacij čim manj. Tolažite se lahko, da na ta način razvija svojo močno voljo, ki mu bo v življenju pogosto še kako prav prišla. S tem, ko mu ne popustite, mu pri tem pomagate.
prav imate, opisana vedenja se pojavljajo v drugem in tretjem letu, ko malčki postajajo vse bolj samostojni, med otroki pa so seveda tudi velike medosebne razlike. Stvari, ljudi in dejavnosti hočejo, kmalu za tem pa jih lahko že zavračajo. S tovrstnimi vedenji vadijo svojo lastno izbiro, voljo in pridobivajo spoznanja o samostojnosti. Odrasli to otrokovo vedenje usmerjamo glede na socialna pričakovanja, a pazimo, da ne bi pri tem pretirano zavirali njegovo samostojnost. Pomembno je, da ohranimo realistična pričakovanja do otroka (npr. deljenje igrač ni zgolj stvar upoštevanja starševih zahtev, temveč je pogojeno tudi z otrokovo pripravljenostjo). Ob otrokovem izbruhu poskušamo ohraniti miren ton in trdno vztrajamo pri svojem, ob tem pa mu pokažemo, da ga razumemo, sprejmemo njegova čustva (npr. Prej smo se dogovorili, da greš še zadnjič na tobogan, nato pa domov. Razumem, da si zelo jezen, ker bi se še rad igral, to je res zelo dober tobogan. Želiš, da pridemo spet jutri?). Otroku ne govorimo, naj bo priden, kaj točno to pomeni? Raje mu postavljajte jasna pravila, kaj naj stori. Pri tem si lahko pomagamo s “pravilom mrtvaka”, ki kot učinkovita opredeli pravila, ki jih mrtvak ne more izpolniti (npr. “primi me za roko”, “pridi sem”, raje kot “ne brcaj”, “bodi pri miru” ipd.) Ob otrokovih izbruhih je včasih lahko uspešno preusmerjanje pozornosti na njemu ljube dejavnosti, like iz risank … Pozornost preusmerjamo tudi tako, da mu ponujamo dovoljene opcije (npr. namesto skakanja po kavču mu pripravite prostor, kjer bo to lahko počel, recimo star jogi na tleh). Pogosto mu omogočajte izbiro med dvema za vas sprejemljivima opcijama (kaj bi raje oblekel, jedel, se igral), tako bo imel občutek nadzora nad situacijo. Bodite fleksibilni in situacije poskusite predvideti vnaprej. Pomembno je, da pravil ni preveč in da smo pozorni na otrokovo ustrezno obnašanje – če tega večkrat pohvalimo, ga bo otrok pogosteje pokazal.
Držim pesti, da bo napornih situacij čim manj. Tolažite se lahko, da na ta način razvija svojo močno voljo, ki mu bo v življenju pogosto še kako prav prišla. S tem, ko mu ne popustite, mu pri tem pomagate.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV