AvtorMaMaMija
'Kaj?! Sinu si dala ime po hrani?'
"Aja, sina si poimenovala po hrani? Jaz ga ne bi nikoli," mi je po rojstvu prvorojenca dejala znanka. Čeprav je nisem vprašala za mnenje. In še vedno sem prepričana, da imajo naši najlepša imena. Vsaj zame.
Na počitnice z enim otrokom, medtem ko sta dva doma z očkom? Da!
Še pred nedavnim sem bila prepričana, da bomo na počitnice vedno, vedno šli skupaj, sicer sploh ne bomo odšli. Da ne bi bil kdo od otrok užaljen in da se ne bi počutil zapostavljenega. A sčasoma in ob treh otrocih sem začela drugače razmišljati. In ugotovitev po enotedenskih počitnicah samo z enim otrokom? Popolnoma v redu je, če se vsake toliko zelo, zelo pogrešamo.
Zanje si želim "samo" pristno srečo
Kaj si želim za otroke, ko bodo odrasli? Srčno upam, da bodo srečni. Resnično, globoko in neizmerno.
Tak je naš srednji otrok: pisan in edinstven
Vav, kako hitro rastejo! Naš srednji, Matic, je dopolnil že 10 let.
'Čarovnija živi dalje. Ne samo v nostalgiji'
"Kaj?! Spet bom šla na dedka Mraza?" me je nejeverno in skoraj naveličano vprašala Mija. "Seveda! Zakaj?" sem ji odgovorila. "Ajoj, saj sem bila že zadnjič ..." me je presenetila.
Tako sem (komaj) preživela dneve brez besed
Spet sem se zbudila v jutro brez glasu. Da, prav ste slišali ... ali ... bolje rečeno, niste slišali. Moj glas je izginil. Popolnoma. Otroci so bili sprva zmedeni, potem pa za moj okus zelo navdušeni. Jaz pa sem vmes "glasno" zavijala z očmi.
'Da, sprašujem se, ali sem dobra mamica'
Na trenutke se mi zdi, da ne zmorem, da mi vse polzi iz rok, da nisem dobra mama. A – kot omenjeno – gre za trenutke, ki jih popolnoma zasenčijo obdobja vsega lepega.
'Uf, kaj pa so vaši otroci danes oblekli?'
Ob prehodu s toplega na hladnejše vreme se vsako leto bojujem z otroki. Nikakor se ne moremo zediniti, ali je resnično treba zamenjati garderobo s poletne na zimsko, ali je zjutraj pri dveh stopinjah Celzija res že dovolj hladno za pulover, jaknico in brezrokavnik, ali je treba obleči dolge hlače, ali je natikače nujno menjati za športne čevlje in pozneje za gležnarje.
'Tako potekajo naše družinske bitke za eno kopalnico'
"Nihče naj ne gre v kopalnico, ker se grem tuširat!" zvečer in zjutraj pogosto odmeva po stanovanju. Vsi trije, sprva Matevž, zatem Matic in kmalu za njima še Mija zahtevajo "intimo" med umivanjem, urejanjem, preoblačenjem, opravljanjem potreb. Jaz pa po drugi strani ne pomnim več, kdaj sem bila nazadnje sama v najbolj zaželenem prostoru našega stanovanja.
MaMaMija: 'Ko je treba spat, se žur šele začne'
Zvečer se vedno znova in znova dogovorimo, da morajo biti vsi trije vsak v svoji postelji ob 20. uri. A navkljub najboljšemu trudu za uvedbo umirjenih in rutinskih večerov vsakič odkrijejo novo priložnost za dogodivščino. Ker ... ko je treba iti spat, se pri nas ponavadi začne najbolj zanimiv čas dneva!
"Kaj ste delali v šoli?" - "Nič, učili smo se"
"Kako je bilo v šoli?" vedno vprašam vse tri ločeno ob njihovem prihodu iz šole. "V redu," je najbolj pogost odgovor. "Kaj pa ste zanimivega počeli?" postavim podvprašanje. "Nič, učili smo se," je njihov najbolj pogost odgovor. "Aha ... Kaj pa?" me zanima. "Snov ... matematiko ... ne vem," naštejejo. "Okej ... je bilo dobro kosilo?" vrtam dalje. "V redu," spravijo skupaj. "Kaj ste dobrega jedli?" poskusim in upam. "Ne spomnim se več," dobim v zameno.
Še se spominjam – šentjanževega olja in makaronov na plaži
S sestro sva poletja preživljali pri babici v Istri. Spominjam se, kako smo otroci z morske ulice cele dneve preživljali sami v morju, ob morju, na skalah, na obali. Nihče se ni preveč ukvarjal z nami. Nihče nas ni vprašal, ali imamo brisačo in suhe kopalke, ali smo kaj pili, ali smo lačni, ali imamo masko in plavutke ali vedro z vso potrebno opremo. Niti se niso pretirano sekirali, če nismo bili od glave do peta zaščiteni s sončno kremo najmanj s faktorjem 50 plus. Babica naju je zjutraj in zvečer namazala z domačim šentjanževim oljem. Zjutraj kot zaščito pred soncem in zvečer za nahranitev kože.
'Po mojih izkušnjah je idealna razlika med sorojenci približno tri leta'
20 mesecev razlike je med našima fantoma. In čeprav je bilo po Matičevem rojstvu sprva vse idilično, se je kmalu izkazalo, da še zdaleč ni tako.
Pa pri vas? Se tudi jezite med "človek, ne jezi se"?
Naši deževni (popol)dnevi pogosto minevajo v znamenju namiznih iger in nikdar ni dolgčas. "Vojna" se lahko konča z vojno, med "človek ne jezi se" se običajno (u)jezimo in "osel" ne prizna zadnje črke "L".
"Da, res, sem kot moji starši ... ki jih čedalje bolj razumem"
Odkar imam otroke, veliko bolj razumem svoje starše. Še več – celo zelo se lahko poistovetim z njimi in pogosto se zavem, da izgovarjam enake besede, vidim, da podobno vzgajam in – priznam – "težim". Opažam, da pač ne gre drugače. Čeprav se še prav dobro spomnim, kako mi je šlo kot otroku marsikatero pridiganje izjemno "na živce".
"Vrtiljak čustev ob koncu dojenja. Bila sem srečna in otožna hkrati"
Z mamico štirih sva si zadnjič navdušeni dali petko, potem ko mi je zaupala, da se je njen zadnji otroček končno "odstavil". Najprej sva nekaj sekund plesali z roko v roki, vriskali in se skupaj veselili. Zatem pa sva se ustavili in se spogledali.
'Nikoli več v življenju niti najmanj ne dvomim, kaj je na prvem mestu'
Joj, kako pogosto se v svojem vsakdanjiku zavem, da sem zdaj pa res, ampak čisto zares, ena prava mamasta mama.
'Da, občasno še vsi trije spijo pri nama'
Naša zakonska postelja je na srečo dovolj velika, da se lahko na njej občasno vsi nagnetemo. Odkar imava otroke, ni več najina, temveč je naša.
"Mamice, lahko smo kdaj pa kdaj neurejene"
"Mamice, privoščite si masažo in kozmetičarko", "Ni izgovorov, da niste vsak dan urejene", "V prvi vrsti morate poskrbeti zase, vse drugo bo počakalo" ... Stavki, ki sem jih kot mlada mamica težko poslušala.
"No, mami, tako se prosjači!"
Hecni in iznajdljivi so naši otroci. Preden sem postala mama, sem bila prepričana, da ne morejo biti pametnejši od odraslih in da me moji ne bodo nikoli prinašali naokoli. Oh, kako zelo sem se motila.
"Očka je eden od staršev in ni pomočnik niti varuška"
Zadnjič je moj oče pokomentiral, kako zelo izjemno sposoben očka je moj mož, "potem ko je čisto popolnoma sam na počitnice peljal kar tri otroke".
Ko poljube pospremijo 'Fuj', 'Fej', 'Bljek', 'Bruhal bom' in 'Nehajta že'
Starševstvo razmerje postavi na glavo. Kaj na glavo, 348-krat se obrne naokrog, zasuka se v levo in desno, pa počez, gor in dol ter znova naokoli. Na vseh področjih. Zmenki so po novem kavica v lokalu, kratek sprehod v naravi v soboto popoldne, tudi skupna vožnja iz službe. Vse brez otrok, seveda, in po možnosti v dragoceni tišini. Tudi večerni izhodi in zabave so bili nekoč komaj pričakani, danes so prestiž in včasih ob silni utrujenosti ter izčrpanosti celo muka.
MaMaMija: 'Tako drugačno je moje življenje, odkar sem mamica'
Kot mamica spoštujem in končno razumem pomen tišine. Cenim, če lahko (sede) spijem vročo kavo in če se oprham brez predrznih vdorov v kopalnico z "nujnimi" vprašanji. Blazno vesela sem, če lahko v kosu in brez prekinitev preberem pet (kratkih) stavkov v knjigi in prespana noč mi pomeni vsaj pet ur neprekinjenega spanca. A že zdaj vem, da si bom nekoč nostalgično močno, močno želela, da bi me nekdo znova tisočkrat na sekundo poklical mami.
Fanta več ne verjameta, a se še vedno veselita
Ob jutrih, ko ponoči nosijo dobri možje, ga verjetno skorajda ni otroka, ki bi imel težave z vstajanjem, čeprav morda več ne verjame v čarovnijo svetega Miklavža, Božička in dedka Mraza.
"V šoli pospravlja, doma pa se na vse pretege ogiba delu"
Učiteljica mi je na govorilnih urah razkrila, da je Matic med prvimi, ko je treba v razredu kaj pospraviti. Velikokrat se sam javi, da bo kaj uredil, in pogosto sprašuje, ali je treba še kje komu pomagati. "Je tak tudi doma?" me je vprašala. "Hmmm ... No, niti ne. V bistvu je od vseh treh otrok zadnji, ki bi se sam spomnil kaj pospraviti. Tudi, ko je na vrsti za določeno opravilo, ga moram kar priganjati," sem ji iskreno odgovorila.
Nastopil je pravi čas za družinski "road trip". Končno!
Joj, smo se imeli luštno med počitnicami. Prvo leto, odkar sem pred 10 leti prvič postala mamica, smo se odpravili na celotedensko družinsko popotovanje, med katerim smo vsak večer spali v drugem kraju. Ocenili smo, da je končno pravi čas, da bodo deset-, osem- in petletni otroci ogromno odnesli ter da bova tudi midva uživala.
Nogavice so res (nerešljiv) fenomen
Zgodbe o nogavicah se kar same pišejo. Denimo: moral je biti hecen šaljivec človek, ki se je spomnil takih z napisi ponedeljek, torek, sreda ... Kajti itak je na enem stopalcu četrtek in na drugem nedelja, čeprav je v resnici torek. Ker ... otrok (niti jaz) torkovega para tako ali tako ne bo našel nikoli več.
Trije iz istega gnezda, pa tako različni
Matevž v pekarni izbere pico, Matic hrenovko v testu, Mija čokoladni rogljiček. In tako kot imajo različen okus, se ponašajo z edinstvenimi osebnostmi.
"Ko naš 10-letnik fura safer"
Doma imamo 10-letnika. In ena plat njegovega odraščanja je občasno in čedalje pogostejše spogledovanje z nezadržno bližajočo se puberteto. Izraža se na različne načine – od priložnostne depresije, ko je tako brezvoljen, da se mu niti govoriti ne ljubi, mimo obupovanj v prepričanju "Nihče, nihče, ampak res nihče me ne razume!", loputanj vrat in predrznih ugovarjanj, pa vse do obdobij "trpljenja in dolgčasa", "ko fura safer" kar tako, denimo ... ker je trava zelena, ker se svet vrti naprej in ne nazaj ter ker je danes ponedeljek zjutraj in ne petek popoldne.
"Mamica sama s tremi otroki počiva, očka pa je super junak?"
Ne vem, če gre za vsesplošno prepričanje, da je nekaj za mamice normalno, medtem ko se očki, ki zmorejo tako normalnost, opisujejo v superlativih. Vsaj v našem primeru je imela okolica dvojna merila – za mamice je počivanje ob skrbi za tri otroke nekaj popolnoma običajnega, medtem ko so očki, ki se spopadejo s tovrstno zahtevno nalogo, v očeh drugih super junaki z nadnaravnimi močmi.
"Ojoj, kar brez nogavičk je vaš dojenček?!"
"Ampak poletje je, zunaj je 30 stopinj Celzija. Jaz sem tudi brez nogavic," sem odgovorila neznani teti, ki se je kar sama razglasila za poklicano "rešiteljico" mojega dojenčka. "Ja, vendar on je DOJENČEK," je poudarila.
A je bil načrtovan?
Spanje, intima v kopalnici in umirjen obrok so zame spomini iz preteklosti. Posebne podvige predstavljajo odhodi od doma, pakiranja pred dopustom, skupna kosila, nakupovanje v trgovini. Z enim bi šla lahko na konec sveta, s tremi je dinamika drugačna. Trije se ponavadi glasno sprejo na blagajni, v zapovedano tihi knjižnici ali - zdaj na mojo veliko žalost že rutinsko - pred večernim odhodom v posteljo.
MaMaMija: Ko rečem "ne", sledi nešteto podvprašanj
Ne vem, katerega dela besede "ne" moji otroci ne razumejo. Ko izrečem "ne", namreč dobim sto tisoč podvprašanj. In čeprav vztrajam, je njihov zaključek: "Aha, potem ni rečeno, da si v prihodnosti ne boš premislila?"
Pri enem dojenčku se je avto šibil pod težo prtljage, danes pri treh pa ...
Ko sva bila z možem še brez otrok, sva pred dopustom spakirala dve potovalni torbi. No, v redu, tri, kajti jaz sem zase vedno vzela kar nekaj dodatnih parov prelepih čevljev "za vsak primer" (in vedno se je izkazalo, da niso potovali zaman). Po prihodu prvorojenca Matevža pa je pakiranje postalo pravi podvig. Pred odhodom se je avtomobil šibil pod težo ogromno prtljage, pretežno namenjene negi enega samcatega dojenčka. Prtljažnik je bil napolnjen vse do vrha, na strehi je bil prenapolnjen potovalni kovček in prtljago, ki je nisva mogla stlačiti drugam, sva porinila pod avtomobilske sedeže.
"Spet umazano perilo! In ... likalnik? Kje je že, oziroma – kaj je že to?"
"Fenomen", ki ga nikakor ne zmorem razumeti, je, kako se nihče izmed treh otrok ob slačenju umazanih oblačil ne "spomni" ločiti spodnjic od hlač.
Oh, ta naša petletnica in ti njeni "spet"
Ah, življenje s petletnico (ali petletnikom) je svojevrsten izziv. Stalno opažam, kako se tako kot prej pri tedaj petletnih fantih tudi pri Miji pogosto ponavlja beseda "spet". Pojavi se, ko zvečer spet noče spat in ko zatem zjutraj spet ne more vstati. Pojavi se, ko jo na leno soboto okoli 12. ure spet prosim, naj se vendarle preobleče iz pižame (in mi odgovori, zakaj jo spet preganjam). Pojavi se, ko se spet neutolažljivo joče, ker v njeni leseni otroški kuhinjici ne more speči piškotov. Pojavi se, ko se ne razume, zakaj so spet ovenele marjetice, ki jih je nabrala pred petimi dnevi ...
Ko me otroci med enim stavkom tisočkrat prekinejo
Enkrat me je nekdo vprašal, ali lahko sploh kdaj končam stavek, ko so v bližini moji trije otroci. "Da, po navadi čez tri ali štiri dni," sem mu odgovorila.
Kdaj ste nazadnje spali osem ur v kosu? – Hm? Ne spomnim se
Včeraj sem po elektronski pošti dobila oglasno sporočilo z vprašanjem, kdaj sem nazadnje spala osem ur. Hm, ne spomim se? Hm, že dolgo ne? Hm, odkar imam otroke, ne? ... V resnici sem kronično neprespana že vrsto let.
'Ni mi treba več stalno nekoga loviti, da bi mu rešila življenje'
Mimo je obdobje nenehne pripravljenosti, ko sem (pre)pogosto lovila vsaj enega pobeglega otroka, ko sem pazila, da ga ni kdo povozil ali pohodil, da se ni zadavil z recimo kamenčkom, ki mu ga je uspelo zagrabiti s pincetnim prijemom, in da ni skočil s pomola v mrzlo morje, z obrobja v deročo reko ali s pečine v prepad. Minili so časi, ko sem stalno reševala življenja.
To vse počnemo mame (pa nikomur ne povemo)
Če bi mi kdo pred 15 leti napovedal, da bom v javnosti brez kančka zadrege vonjala pokakano ritko, bi mu v navalu smeha verjetno odgovorila, da nikoli in nikdar. No, zarečenega kruha se največ poje.
Ko me med službenim klicem stokrat pokličejo "Mami, mami, mamiii"
Včasih me znanci (in tudi neznanci) pokličejo zaradi službenih zadev in tedaj otroke milo prosim, ali so lahko med pogovorom kar se da umirjeni in tihi. Takrat se vsi trije strinjajo, obljubijo ter prikimajo z velikimi in zaupanja vrednimi očmi. Nato pa se oglasim ...
"Ko je otrokom dolgčas, jih zamotim po metodi svoje mame"
Ne pomnim, da bi mi bilo v otroštvu tolikokrat dolgčas. Če sem že potarnala mami, da se dolgočasim, sem zelo hitro dobila delo. Mama mi je odvrnila nekaj takega: "Dolgčas? Hja, meni ni nikoli dolgčas. Ni problema, pridi, bova našli 'zdravilo' za tvoje dolgočasje." In mi je takoj naložila nekaj opravil, rekoč: "Poglej, kako preprosto se lahko zamotiš in hitro, hitro pozabiš na dolgčas."
"Da, otroke 'razvajam' in jim 'dovolim' spati z mano v postelji"
Čeprav hkrati tudi priznam, da bi mi na vsake toliko odleglo in da bi se seveda bolje naspala brez nočnih "obiskov", ki pogosto zasedejo celotno posteljo, razmečejo vzglavnike, kradejo odejo, vzklikajo v sanjah, se premetavajo (tudi brco v glavo in boks na oko sem že dobila sredi noči).
"Mami, zakaj ima Božiček enkrat dolgo in drugič kratko brado?"
Opažam, da devetletni Matevž počasi že malce sumi, kako darila v resnici nosimo odrasli in da dobri možje ne obstajajo. Malo verjetno se mu denimo zdi, da enemu samcatemu možu lahko uspe v eni noči obdariti vse otroke sveta, in ne razume, kako mu uspe ne zamešati vseh naslovov in številnih raznovrstnih daril. Zanima ga, zakaj je Božiček na Hrvaškem videti drugače in zakaj z njim govori po hrvaško, "če pozna vse svetovne jezike", in čemu je enkrat velik, drugič manjši, pa suh in debel ter z dolgo in s krajšo brado.
Naši prazniki zagotovo ne bodo tihi in spokojni
Na nek način je super tale december. Po mojih izkušnjah je namreč v najbolj veselem mesecu leta otroška sobica praviloma bolj pospravljena, otroci večkrat sami od sebe ponudijo pomoč, dostikrat pospravijo za seboj brez odvečnih opominjanj, manj je sporov in ruvanja za igrače, pa še bi lahko naštevala. Vedo namreč, da Miklavž, Božiček in dedek Mraz obiščejo in obdarijo le pridne otroke.
"Matevž, ti si najboljši brat ... Ampak ne pozabi – si tudi edini!"
"Matevž, ti si najboljši brat. Ampak si tudi edini! No, pa tudi, če bi imel 100 bratov, bi bil ti zame še vedno edini!" je zadnjič izjavil Matic, ko mu je Matevž podaril enega od svojih avtomobilčkov. Z Matevžem sva se spogledala in bruhnila v smeh. "Ne vem, kaj točno si mislil povedati. A verjetno sem najboljši brat!" je ugibal Matevž. "No, no, ne pozabi, da si tudi edini!" ga je hitro opomnil Matic.
'Čeprav za koga pozno, sem postala mama pravi čas'
MaMaMija piše: "Zase vem, da ne bi imela otroka s komer koli in za vsako ceno. Očeta svojih otrok sem skrbno izbrala in ni mi žal. Ni nama šlo vedno vse kot po maslu, tudi sprla sva se, bile so krize in padci. A padcem so vedno sledili vzponi."
BLOG: "Ojoj, kaj pa zdaj? Pralni stroj se je pokvaril!"
Prejšnji teden se je zgodilo ... Po več kot 15 letih zvestega in izjemno pogostega služenja se je resnično dokončno pokvaril pralni stroj. Nikakor ga nismo mogli znova spraviti k življenju. Najprej smo ga poskusili obuditi sami doma, nato se je z njim kar precej časa nadobudno trudil serviser. Na koncu nam ni preostalo drugega, kot da smo se poslovili od starega v upanju, da nam čim prej dobavijo novega. Ker ... dnevi brez pralnega stroja s tremi otroki?! Uf!
Ko za prvim ovinkom zaslišiš: "Mami, umrl bom od žeje. Smo vzeli vodo s seboj?"
Da, življenje se obrne na glavo, ko postaneš mama. Posebna rubrika 'Saj ni res, pa je' so odhodi od doma. Na srečo so dovolj veliki, da se v avtomobilu že znajo sami varno pripasati v stolčke (kar je zame poseben uspeh in velika sreča) in ko se končno odpravimo, se seveda vedno – ampak res vedno – vsaj eden za prvim ovinkom oglasi: "Mami, umrl bom od žeje. Smo vzeli vodo s seboj?"
"Imamo čisto, a ne pospravljeno. Dolgo sem potrebovala, da sem se sprijaznila s tem"
Joj, sama sebi sem hecna. Na obisk prihaja Matevžev sošolec in jaz pospravljam. Kot da bo opazil in mu je pomembno, kako imamo pospravljeno.
Ko mami izgubi glas, razposajene "miške" veselo plešejo
Glas me je počasi začel zapuščati v sredo proti večeru, ko sem šla zvečer s prijateljico na sprehod in sva vseskozi prav po žensko klepetali. V četrtek se je še boril in vztrajal, v noči na petek pa očitno izgubil bitko in se proti jutru končno predal.
"Sredi noči sva oba jokala od izčrpanosti, a zdaj občutkov ne menjam za nič"
Ni se začelo umirjeno. Bilo je pestro, nisem vedela, kaj počnem. Nisem spala in sredi noči sva s prvorojencem Matevžem skupaj jokala – on zaradi še zdaj nepojasnjenega razloga, jaz zaradi izčrpanosti. Stalno sem dojila, tudi med umivanjem zob in kosilom. Prepričana sem bila, da so dojenčki krhki in da je za vsak še tako malo slišen "ačih" potreben temeljit zdravniški pregled. Zdaj so noči vse bolj umirjene, grižljaji med kosilom so počasni in strašno sem hvaležna za vse bolečine pri porodih, za vse neprespane noči, za vse preizkušanje živcev ... Vloge mamice ne menjam za nič na svetu.
"Moji starši se niso učili z mano in niso pomagali pri domačih nalogah"
Moji starši se niso pretirano ukvarjali s šolo. Res so nama s sestro kupili šolske potrebščine, mama se je enkrat letno udeležila govorilnih ur in poskrbela, da sva bili v razredu urejeni. Pri vsem je bilo – hecno – še skorajda najbolj pomembno, da sva imeli vedno nujno čiste spodnjice, ker: "Kaj, če se kaj zgodi in te urgentno odpeljejo k zdravniku?! Kaj bodo pa rekli, če boš raztrgana in umazana?!"
"Najboljši moraš biti. Samo najbolj uspešni so srečni ljudje" - Res?
MaMaMija: "Želim, da so moji otroci srečni, zadovoljni, da se imajo radi in da se sprejemajo. Ne pritiskam nanje, da morajo imeti najboljše ocene in da se morajo udeležiti vseh možnih tekmovanj. Ne, ker iz lastnih izkušenj iz otroštva vem, kako zelo velik pritisk zna občutiti otrok ob (prevelikih) zahtevah po doseganju (previsokih, prezahtevnih, preveč ambicioznih) ciljih, ki največkrat sploh niso njegovi."
Verjemite, tudi "popolne" mamice kdaj znorijo in zakričijo
Zadnjič smo se tri mamice iskreno pogovarjale o izzivih starševstva. Med drugim smo se strinjale, da včasih res ne vidimo drugega izhoda, kot da povzdignemo glas, in kako imamo slabo vest vsakič, ko zakričimo in ko morda obenem izrečemo tudi kaj, kar pozneje obžalujemo. A na našo veliko srečo smo si lahko na glas priznale in se medsebojno potolažile, saj so čedalje bolj za nami časi "popolnih mam", ki so morale biti popolne v vsem – v vzgoji, v partnerstvu, v službi, v gospodinjskih opravilih, v izgledu ... Ker – roko na srce – ni niti realno niti življenjsko, da bi imele vedno in povsod vse pod nadzorom.
"Mami, kdaj bom lahko počel vse, kar si želim ... brez tvojega dovoljenja?"
Matevža je zanimalo, koliko moraš biti star, da ti ni treba več staršev vprašati za dovoljenje. V smehu sem mu odgovorila, da me ne bo treba več ubogati, ko bo imel svojo upokojensko kartico.
"Rada te imam." – "Ja, ja, saj vem."
Tako kot se rada objemam in ljubkujem, izražam ljubezen tudi z besedami. In skoraj devetletni Matevž se mi na moj "rada te imam" nasmehne, me objame in mi pove, da ima tudi on mene rad. Štiriletna Mija me nežno poboža po obrazu in mi reče: "Tudi jaz imam tebe rada." Sedemletni Matic pa mi smeje se odgovori z: "Ja, ja, vem, vem."
Poznano? Ko je treba v šolo, bi spali, med vikendom pa so vsi razčuti že ob 6. uri
Spet je mimo jutro, ko se je Matic še iz postelje drl, kako zelo je on še zaspan in da naj ga jaz uredim, ko je Mija ponosno in vsa zaljubljena sama vase prikorakala iz sobice v najlepši in hkrati najbolj nepraktični oblekici in ko je Matevž že pol ure na vratih nemirno drencal, pritožujoč se, da bi on pa zdaj res že šel v šolo in da je naveličan stalnega čakanja.
"Jedel sem najboljšo juho na svetu!" - "Kakšno?" - "Brokolijevo!" - "?"
Pride zadnjič Matevž iz šole in izjavi, da je jedel najboljšo juho v svojem življenju. Ni znal natančno povedati, kakšno, njegov opis je bil (citiram): "Bila je zelene barve, z majhnimi, mini koščki nečesa, verjetno zelenjave ... Mogoče krompirja, korenčka, špinače? Ampak, res! Ful je bila dobra, najboljša juha, kar sem jo doslej jedel! Ever!" Presenečena, da je sploh jedel zelenjavno juho, sem na spletni strani šole preverila, iz česa je bila "najbolj okusna juha ever!", in šokirana ugotovila, da ga je navdušila brokolijeva juha. Brokolijeva!
"A-V-I-O-N ... Avjon! Avjon! Avjon!" ali Matic se uči brati
Matevž zmagoslavno prikoraka iz sobe, obelodani, da je že prebral celo knjigo, se postavi dva milimetra stran od Matičeve leve rame ter mu diha za ovratnik. "Matevž! Preblizu si! Ne morem tako brati! Nehaj, preveč naglas dihaš!"
