Iskanje

Zdravnik

Sonja Beznik

Sonja Beznik, specialistka za zakonsko in družinsko terapijo

Sonja Beznik, specialistka zakonske in družinske terapije opravlja delo terapevtke v zasebnem terapevtskem centru Objem v Šenčurju.

Že odgovorjena vprašanja

Ločitev

Ključne besede: strah, žalost, obup, jeza, nemoč, zavrženost

Simptomi:

Deli telesa:

Vprašanje: Pozdravljeni, Sem mamica dveh fantkov (4 leta in 2,5 leta). Z možem sva se ločila , zdaj imam novega partnerja. Tudi novi partner ima dva otroka (fant 9 let in punčka 5 let). Skupaj s fantoma sem se preselila v partnerjevo stanovanje, ki ima 1 spalnico in 1 otroško sobo (+kuhinja z dnevno sobo, koplanica). Njegova otroka sta bila v postopku ločitve dodeljena materi, vidi ju približno 3 dni v tednu, vendar čez teden ne prespita pri njemu. Moja dva sta večino časa pri meni med tednom in pa vsak drug vikend, ko ima svoja otroka tudi moj partner. Stanovanje smo uredili tako, da imajo skupno sobo vsi 4 otroci, v kateri spijo in imajo igrače. Nekako smo se prilagodili na tak urnik in skupno bivanje, manjši problem se pojavlja pri najstrejšemu (partnerjevemu otroku). Ločitev je sveža, že prej je bil bolj tih in introventiran otrok, večino časa je preživel pred TV in igranju igrc. Hodi sicer na tenis 2-krat tedensko, preostali del časa pa preživi v šolskem varstvu do 15ih, popoldne je doma. Zaradi ločitve je žalosten, partner se je sicer pogovoril z njim in fant razume, da ati in mama nikoli več ne bosta skupaj, ampak ga to žalosti. Moti ga tudi to, da sta zdaj v njegov svet, njegovo otroško sobo prišla nova fanta, ki sta sicer pridna, vendar živahna in radovedna in bi se rada igrala z njim in njegovimi igračami. Velikokrat se zgodi, da mu kakšne lego kocke tudi polomita, vendar ne zanalašč. Moj način vzgoje je takšen da si vse delimo in se vsi skupaj igramo, družimo in smo nasploh bolj veseli in odprti. Partnerjev fant je bil vedno bolj sramežljiv in molčeč. Npr. mi si vsako jutro pojemo in se smejimo, medtem ko partnerjeva otroka tiho sedita v avtu dokler ju ne oddamo v šoli in vrtcu. Moja dva sta ločitev dokaj lepo prenesla, mogoče tudi zato, ker sta še zelo majhna in ker sva z bivšim možem v dokaj normalnih odnosih (se ne kregava, niti se nikoli nisva pred fantoma). Tudi bivši mož ima zdaj novo partnerico, ki jo imata moja fanta rada in vesela sem da je tako. Tudi moj bivši mož mojega partnerja sprejema. Problem zaradi katerega vam pišem je naslednji: mislim, da ni prav, da že v tako majhnem stanovanju kot je, po želji partnerjevega otroka delamo neko majhno sobico, da jo bo imel samo zase, kjer bo imel svoje igrače in kamor bo lako povabil svoje prijatelje, ker želim, da se družimo vsi skupaj. Delitev na "moje" in "njegove" se mi zdi moteče za najino razmerje. Že zdaj se je dogajalo, da je partner več časa preživel s svojim najstarejšim, jaz pa sem imela svoja dva fanta in njegovo punčko. Meni sicer ni problem, ker se ta mali trije zelo razumejo in se radi skupaj igrajo. Tudi pri mojem bivšem možu imajo tak način vzgoje, kot je meni bližji, ker ima tudi njegova sedanja partnerka dva otroka (9 in 6 let) - skupna soba, skupne igrače, skupno preživljanje prostega časa,... Ne želim nas deliti, po drugi strani mi je pa hudo, da fant ne bo hotel priti k očetu, ker smo tam mi in nas težko sprejema. Res je da smo naenkrat "vdrli" v njegov " varen svet" otroške sobe in nima več takšne družine kot jo je imel. Pravi, da je sicer vesel, da se mami in ati ne prepirata več, ker sta se včasih ogromno in da razume, da sta morala narazen, ker je zdaj boljše, ko se ne prepirata. Enostavno ne poznam prave poti: ali naj vztrajam pri svojem načinu vzgoje, ker sem za svoje otroke prepričana, da je edina prava (pa še z bivšim se strinjava o takem načinu) ali naj prepustim partnerju njegov način vzgoje, ki je bolj sebičen in po mojem mnenju (ki pa seveda ni nujno pravo) ne razvija tistih vrednost, ki so v življenju res pomembne - ljubezen do bližnjega, solidarnost do drugih, nesebičnost, pozitivno naravnan odnos do življenja, veselje, razigranost (mogoče zato nekateri moje fante označujejo kot "živahne" - ampak bolje to kot da sta brez volje do življenja in tiha in mirna). Želim jima vgraditi to, da se morata družit z vsemi otroci, deliti stvari, pomagat,biti sočutna do drugih in da so materialne stvari nepomembne. Igračo jima lahko vsak vzame, znanja, veselja, sreče pozitivizma pa ne. Z bivšim možem sva si bila edina samo v vzgoji otrok in vesela sem da je tako tudi zdaj. Zato nama na tem podorčju še zdaj uspeva, smo skromni, kljub temu, da smo finančno dobro preskrbljeni. Vem, da ti pri vzgoji nihče ne pove kaj je prav in kaj ne, niti ni pravil kaj je prav in kaj ne, ampak nočem pa za vsako ceno vztajat pri svojem načinu vzgoje pri partnerjevih otorocih. Jaz zase in za svoje vem, da je tako prav, ampak če bo zaradi tega partnerjev fant dobil odpor do naše "nove družine" ni vredno. Mogoče sem vam napisala vse skupaj malo zmedeno, ampak nočem nič zamudit. Priravljena sva tudi na strokovno pomoč, samo da ne bi naredila kakšne usodne napake.Pri tako občutljivih tema kot je ločitev za otroka namreč ni veliko priložnosti za popravne izpite. Oba imava svoje otroke neizmerno rada in jima posvečava poleg službe ves preostali čas. Tudi otroke drug drugega sva vzljubila in popolnoma se zavedava, da otroci niso krivi, če kdaj razmišljajo sebično. Rada bi, da bi se vsi razumeli, ampak ločitev za 9letnika je očitno težko prebavljiva situacija. Moja dva sta mojega novega partnerja zelo lepo sprejela in ga imata rada. Prosim svetuje mi v katero smer naj greva. Hvala in lep pozdrav, mamica
Odgovor: Pozdravljena, mamica! Ob branju vsega napisanega mi je šlo po glavi samo eno - ali kdo sploh sliši tega fanta, ali ga kdo sploh razume in dobila sem grozen občutek - zabolelo me je celo telo, najrajši bi se nekam zaprla in ne bi prišla ven, dokler ne bi bilo dovolj varno in bi imela občutek, da me bo kdo vsaj malo lahko slišal in razumel mojo grozno stisko. In verjamem, da zelo podobno doživlja sin vašega novega partnerja. Slišati je, da želite vse najlepše in najboljše za vse štiri otroke, ampak pozabljate, da vsiljujete nekaj, česar dva otroka nista navajena - in po vaše bi morala biti taka, da ne bi bilo težav, da bi bila razigrana, da bi lahko delila svoje igrače in nasploh vse svoje stvari. Če se vživim v tega fanta, lahko postanem tudi zelo jezna - deliti mora svoje življenje (zasebnost, igrače....), deliti mora svojega očeta (kar naenkrat sta tam še dva otroka, katerima se njegov oče posveča in ni tam samo zanj). Zaradi tega me zaboli v želodcu imam velik cmok in najrajši bi vpila, razbijala, zdrobila bi vse tiste igrače - ampak se rajši zadržim, ker se bojim sama sebe in bojim se, če bodo vso to mojo jezo sploh slišali in jo bodo razumeli ali pa me bodo zelo hitro utišali in bom spet ostala sama. Zato se rajši umikam v svoj svet, v igrice, k televiziji, saj je tam najbolj varno - pa še mir imam. Tako lahko čutim tega 9 letnega fantka. Ko boste vi lahko to začutila in seveda še najbolj je pa pomembno, da to začuti njegov oče, boste lahko razumela, kaj se dogaja z njim in kako globoko je ta otrok prizadet zaradi ločitve staršev, kako hrepeni po očetu, ki si ga mora deliti (oz. oče več časa preživi z vašima otrokoma kot pa z lastnima in to v otroku pušča grozno bolečino). Na tak način boste tudi lažje razumela, da je vsak otrok edinstven in da otroka vašega partnerja ne moreta biti enaka in niti ne čutiti enako kot vaša dva. Prej ko boste to ugotovila, prej se bodo stvari lahko zečele reševati. Prej ko ju boste sprejela takšna kakršna sta in jima ne vsiljevala svojih idej, kakšen otrok mora biti, ter se posvetila temu, da ugotovite, kako se otroka počutita, prej bodo stvari šle v pravo smer. Najbolj pa je pomembno, da se lahko vidva s partnerjem o tem pogovarjata in da si najprej njegov oče vzame čas ter ga posluša in razume. Dejstvo je, da otroci težko sprejmejo novega partnerja svojega starša. Stresne so lahko že najmanjše spremembe. Vsak človek pa svojo stisko in stres izraža na svoj način (ta fantek se zapira v svoj svet, pred tv...), zato je najbolje, da se oče s sinom pogovori, da ga vpraša, kako mu je v tej novi situaciji in kaj on čuti ob tem, ko je kar naenkrat tam nov partner ter dva mlajša otroka. Pomembno je tudi, da otroka vzamete zares in da zdržite z njim s sočutjem in razumevanjem njegove stiske. V nov partnerski odnos se velikokrat prikrade tudi ljubosumje, saj se novi partner lahko počuti zapostavljenega ali pa čuti, da so zapostavljeni njegovi otroci (kar je čutiti v vaših besedah). Doživlja, da se mu dogaja krivica, saj ni on na prvem mestu ampak je tam partnerjev otrok. Otroci pa si vedno zaslužijo brezpogojno ljubezen, zato je prav, da je na prvem mestu vedno otrok. Mogoče si vzameta s partnerjem čas in se pogovorita o tem, kaj se dogaja, kaj čutita... Pri vsem tem mislim, da je zelo pomembno poudariti, da se oba zavedata, da vaš novi partner nikoli ne bo oče vašima otrokoma in vi nikoli ne boste mama njegovima otrokoma, saj očeta in mamo že imajo, lahko pa ustvarita nek prijateljski odnos, lahko sta tudi njuna vzgojitelja, prijatelja in sogovornika. Želim vam vse dobro ter veliko potrpljenja in sočutja do vseh štirih otrok.
Sonja Beznik, specialistka za zakonsko in družinsko terapijo,

Anketa Arhiv

Kaj največkrat naredite, ko ima otrok izbruh?


Ženska Moški