Odgovor: Pozdravljeni, verjetno pediater ni mislil, da se otrok ne razvija, temveč da v razvoju na določenem področju zaostaja. Mislim, da je dobro, da obiščete psihologa, ki bo otroka pregledal in z uveljavljenimi pripomočki natančneje opredelil zaostanek (kako se otrok v primerjavi z vrstniki razvija na posameznih področjih razvoja). Pri tem vas bo povprašal o vašem mnenju in opažanjih (npr. kdaj je otrok spregovoril prvo besedo, kdaj je shodil ipd.), saj otroka najbolje poznate. Povejte mu, česa otrok še ne zmore in opozorite tudi na področja, na katerih je dober. Izpostavite, če katero izmed nalog, ki jih na pregledu ne bo opravil, doma morda že zmore in pod kakšnimi pogoji mu to uspe. Skupaj s strokovnjaki boste otrokov razvoj bolje opredelili, iskali morebitne razloge za odstopanje od vrstnikov, možnosti spodbujanja otrokovega razvoja ter načrtovali strokovne obravnave (po potrebi tudi pri drugih strokovnjakih, npr. logopedu). Menim, da bo mnenje psihologa, ki se bo z otrokom srečal, bolj zanesljivo kot moja presoja na podlagi nekaj informacij (npr. število besed ob opredeljeni otrokovi starosti). Dobro je, da bo otrok obravnavan, tako bo tudi v vrtcu in kasneje v šoli prej deležen pomoči, če jo bo za uspešen razvoj morda potreboval. Bodite odprti za sodelovanje s strokovnjaki, vaše mnenje in interakcija z otrokom so za otrokov razvoj izrednega pomena. Srečno!

Odgovor: Pozdravljeni, omenjate težave v odnosu s taščo in tastom, ki verjetno niso povezane le z vzgojo otroka. Navajate, da jima postavite zahteve, na katere se požvižgata in vas ne upoštevata. Želite, da vas jemljeta resno in da vas spoštujeta kot mamo otroka, kar je povsem razumljivo. Večja verjetnost je, da spoštujemo ljudi, ki spoštujejo tudi nas. Težko oblikujemo druge po naših pričakovanjih, imamo pa možnost sprememb pri sebi. Morda poskusite spremeniti vaš način komuniciranja, na zahteve se namreč vsi neradi odzivamo. Poskušajte izboljšati odnos, jih spoznajte, se trudite razumeti njun odziv, vadite postavljanje v ˝njune čevlje˝, bodite prijazni. Pomislite na odnose, s katerimi ste zadovoljni, lahko kakšne ugotovitve prenesete v odnos s taščo in tastom? Morda bosta opazila vaš trud in pričela s tem tudi onadva, na različnih področjih družinskega življenja tudi v povezavi z vzgojo otroka. Razložite jima tudi svoje poglede na vzgojo, za katere se zavedate, da so drugačni kot njuni, vendar boste cenili, če jih spoštujeta (tudi vi boste poskušali njune). Najverjetneje bo moral vsak malce popustiti, da se boste ˝srečali nekje na poti˝. Če kljub vašem trudu ne opazite sprememb, se umaknite, kot predlagate, sami namreč vašo situacijo najbolje poznate. Pri odločitvi o prekinitvi stikov med otrokom in starimi starši pa vseeno ne pozabite, da vsak lahko otroku ponudi raznolike izkušnje in škoda bi bilo ga za to preuranjeno prikrajšati. Prekinitev stikov z vaše strani morda ne bo pripeljala do izboljšanja odnosov oziroma do spoštovanja, ki si ga želite pridobiti z njune strani. Upam, da vam uspe odnose deloma izboljšati in z njimi otroku skozi odraščanje nuditi zgled spoštovanja in uspešne komunikacije. Srečno!

Odgovor: Pozdravljeni. Pri odpravi težavnega vedenja je ob splošnih smernicah za znižanje ravni motečega vedenja pri otrocih potrebno upoštevati specifične značilnosti otroka. Simptomatska slika se med otroki z Dandy Walkerjevim sindromom razlikuje, lahko pa z njo do neke mere pojasnimo težave na gibalnem področju in otrokovo moteče vedenje (npr. razdražljivost in nemir zaradi pritiska odvečne možganske tekočine). Predlagam Telovadbo za možgane (Dennison in Dennison, 1994). Vaje, ki jih najdete jih v knjižici, so preproste, zabavne in učinkovite pri otrocih, ki imajo npr. težave s pozornostjo. Tudi nerazločen govor je lahko dejavnik težavnega vedenja, sploh če ljudje deklice pogosto ne razumejo in ostanejo njene potrebe nezadovoljene. Ob navedenih težavah vam lahko pomaga logoped ali delovni terapevt, oziroma strokovnjaki vključeni v obravnavo otroka. Izdelata lahko knjižico, v kateri opišeta njene posebnosti v komuniciranju (npr. kretnje za pomembnejša sporočila), navedeta, narišeta pa tudi čim več močnih področij. Z ozaveščanjem teh gradite boljšo samopodobo otroka, knjižico pa ima lahko sabo, da ji olajša stike z nepoznanimi ljudmi. Upoštevajoč njene sposobnosti, ji pustite tudi, da je čim bolj samostojna in daje pobude za vajine skupne dejavnosti. Pogostost vedenja je odvisna od posledic, ki mu sledijo. Če se deklica npr. s kričanjem izogne neugodnim posledicam (npr. ji ni treba pospraviti) ali pridobi ugodne (npr. jo vzamete v naročje), bo v prihodnje pogosteje kričala oziroma bo prešlo v navado. Otroci se moteče vedejo zaradi številnih razlogov, npr. da pridobijo pozornost, ker jih ne razumemo ali jim postavimo previsoke zahteve, da sprostijo notranje napetosti (npr. ugriz ali ščipanje zaradi preveč nakopičene energije, ki jo poskusimo sprostiti z dovolj gibanja) ipd. V namen odprave težavnega vedenja je torej dobro sprva le-to raziskati. Vedenje en teden zapisujete v preglednico s tremi stolpci (ABC). V srednjega (B) napišete moteče vedenje (npr. kričanje), v stolpec pred njim (A) opišete situacijo pred vedenjem (npr. zahteva po prenehanju igre) in v zadnjega (C) posledice (npr. popustim v zahtevi). Morda opazite težavo v določenih situacijah ali vaših odzivih in lažje načrtujete želeno spremembo. Pri tem si ne zastavite si preširokega cilja, izberite le eno vedenje, ki je najbolj moteče ali ga boste najlažje odpravili. Za ustrezne odzive (npr. ko pospravi igrače za sabo) jo pohvalite, neprimerna vedenja pa, kadar niso preveč moteča, ignorirajte, morda izzvenijo, ko ne služijo več funkciji (npr. pridobivanje pozornosti ali izogibanje obveznostim). Če se že odločite za kazen, naj ta neposredno sledi motečemu vedenju, ki ga lahko popravi (poveste kako), kritike na osebo (npr. ti si poredna) v vzgoji niti na drugih področjih našega življenja niso primerne. Tudi pri odpravi motečega vedenja si lahko pripravite preglednico, v katero skupaj beležita pogostost želenega vedenja (npr. nalepka, ko pospravi sobo). Ko zbere vnaprej določeno število nalepk, jo nagradite (npr. izlet, obisk kina). Dekličin način odzivanja je v določeni meri tudi prirojen, sicer pa se je oblikoval na podlagi vaših odzivov in odzivov drugih skozi 4 leta in ga ne moremo spremeniti čez noč. Načrtujte majhne korake, pri tem bodite strpni in dosledni. Vedno, ko popustite, zvišate verjetnost pojavljanja motečega vedenja v prihodnje, saj deklica uvidi, da lahko na ta način doseže, kar želi. Torej ne pozabite nase, saj boste spočiti lažje delovali dosledno pri uravnavanju otrokovega vedenja.

Odgovor: Pozdravljeni. Toaletni trening, kot imenujemo navajanje otroka na kahlico oziroma stranišče, je osrednja dejavnost v starosti med 18. in 30. mesecem. Med otroki so opazne velike individualne razlike, nekateri močijo hlače skoraj do obdobja šolarja. Znano je tudi, da velike spremembe v otrokovem življenju (npr. rojstvo sorojenca, vstop v vrtec, selitev, smrt bližnjih, bolezen ipd.) proces učenja zmotijo oziroma porušijo že usvojene navade. Omenjate, da ga na stranišče ˝ne dobite˝. Pazite, da nanj ne pritiskate, saj lahko s tem situacijo še poslabšate (npr. komentarji kot so ˝Fuj˝ ipd. kadar mu ne uspe). Otrok potrebuje veliko mero potrpežljivosti, vzdržujte pozitiven in sproščen odnos s primerno mero humorja. Neuspehe pokomentirajte, da razumete, da je včasih težko med igro razmišljati o čem drugem, da nezgoda ni nič hudega in da bosta skupaj poiskala čiste hlače. Predvsem naj otrok čim več preoblačenja in čiščenja opravi sam (vendar ne v smislu kaznovanja). Uspehi tekom toaletnega treninga bodo pripomogli k več zaupanja vase, kar se bo odražalo tudi na drugih področjih življenja. V predšolskem obdobju se otroci namreč urijo v samostojnosti in iniciativnosti, ob neugodnih izkušnjah lahko otroci v pretirani meri razvijejo občutja sramu in krivde. Nekateri otroci uživajo, če jim na stranišču delate družbo, se igrate igrice, morda celo berejo knjižice. Skupaj v knjižnici poiščeta knjigo na to tematiko in jo prebereta. Skratka otrokov uspeh opazite, ga nagradite z objemom, pohvalo. Morda v pripravljeno preglednico za vsak posamezni dan ob uspehu lepite nalepke otroku priljubljenih likov in ob doseženem dogovorjenem kriteriju (npr. 4 uspehih) otroka nagradite tudi z vnaprej določeno njemu pomembno nagrado (npr. obisk kina, izogibajte se zgolj materialnim nagradam). Pazite, da ne pretiravate in toaletnemu treningu ne polagate pretirane pozornosti, tako je verjetnost uspeha še nižja. Pravite tudi, da mu v vrtcu uspe, zato predlagam, da se z vzgojiteljico pogovorite, na kakšen način imajo odhod na stranišče urejen tam. Toaletni trening je timsko delo staršev, otroka ter vzgojiteljev, v primeru vztrajanja težav pa poiščite pomoč pri svetovalni službi. Otrokova vrednost ni odvisna le od uspeha na tem področju, učenje pa ni tekmovanje. Tudi če otrok uspe nekaj mesecev kasneje, lahko odraste v zadovoljnega posameznika, bolj je pomembno, da med samim procesom ne doživi preveč neprijetnih izkušenj. Srečno!

Odgovor: Pozdravljeni. Otroci v tej starosti razvijajo lastno iniciativnost, tj. se učijo dajati pobude, in v primeru zaznanih neuspehov doživljajo občutja krivde. Pomembno vlogo pri vzpostavljanju odnosov in izražanju lastnega mnenja ima tudi otrokova osebnost (predvsem dimenziji ekstravertnosti in čustvene stabilnosti) ter raven samostojnosti, saj so manj samostojni otroci bolj socialno plašni, pogosteje zaznavajo sram. Sprejmite njene značilnosti, pomagajte ji razviti več samospoštovanja, poiščite močna področja in jo spodbujajte pri razvoju teh. Pomagate ji lahko s tem, da jo spodbujate k samostojnosti in izražanju pobud za dejavnosti (npr. kaj bi lahko počeli skupaj), takrat ko je to primerno. Pri tem ne pretiravajte, saj zunaj družine ne bo deležna podobnih odzivov in bo še bolj zmedena. Njene odzive spoštujte (npr. ko si ne želi v telovadnico), saj bo deklica tako bolj gotova vase in bo lastno mnenje tudi v drugih socialnih okoljih lažje izrazila. Vztrajanje pri telovadbi (omenjate, da je motorično manj spretna), viša raven tesnobe, deklica ob delovanju na šibkih področjih zaradi manj zaznane gotovosti težje vzpostavi interakcije. Če vas želi zraven, morda načrtujete, da ste postopno prisotni vedno manj časa, njen ˝pogum˝ pa spremljate skupaj z njo in jo pri tem spodbujate. Želena vedenja lahko tudi beležite in nagrajujete (tj. žetoniranje, tudi v sodelovanju z vzgojiteljico), tako njeno motivacijo zanje povišate. Skupaj dorečete katero vedenje spremljate (npr. pogostost obiska dejavnosti; čas, ki ga tam preživi brez vas; izraženo potrebo po stranišču ipd.), uresničitev zabeležite (npr. z nalepko v pripravljeni preglednici) in ob doseženem zastavljenem kriteriju (npr. 3 nalepke) podelite nagrado (npr. obisk kina z vami). Skupaj lahko tudi berete pravljice in se o njih pogovarjajte, morda se identificira s kakšnim izmed pogumnejših likov. Predvsem, izberite način uravnavanja, ki je zanjo in za vas najbolj sprejemljiv in vztrajajte, saj so spremembe postopne. Včasih v otrokovem vedenju celo opazimo poslabšanje, kot odziv na spremembo v vedenju staršev, kasneje pa raven manj želenega vedenja upade. Z neprestanim spreminjanjem tehnik uravnavanja vedenja (omenjate, da poskušate zlepa, zgrda), se deklica počuti manj varno in se problematika lahko izrazi še bolj. Skupaj stopajte z majhnimi koraki, spremembe opazite in jih ozavestite tudi pri otroku. Srečno!

Odgovor: Pozdravljeni. O dieti, predlagam, se pogovorite s strokovnjakom za to področje, bodisi nutricionistom (strokovnjak za prehrano) ali zdravnikom. Več informacij vam bo posredoval vaš splošni zdravnik. Glede načrta hujšanja pa predvsem bodite realni in natančni pri določanju ciljev. Nekaj časa spremljajte vašo telesno težo, vnos hrane in telesno aktivnost. Pogosto nam naše vedenje postane bolj razumljivo in ozaveščeno šele, ko ga natančno zapišemo, lahko se ob zapisovanju že nekoliko spremeni v smeri želenega. Nato na podlagi opaženega postavite primerne in dosegljive cilje (˝Rada bi shujšala več˝ je nejasen cilj). Opazili boste, katere aktivnosti bi lahko povečali, kaj pri prehrani spremenili ipd. Razširjene so tudi šole hujšanja, v okviru katerih vam pri opisanih dejavnostih pomagajo strokovnjaki. Tudi o razpoložljivosti slednjih vam lahko svetuje osebni zdravnik. Posvet pri strokovnjaku vsekakor priporočam, da ne boste na račun izgube teže pridobili zdravstvenih težav. Lepo vas pozdravljam.

Odgovor: Pozdravljeni. V obdobju zgodnjega otroštva se otroci urijo v samostojnosti in dajanju pobud za dejavnosti, zato lahko opazimo nedoslednost v njihovem vedenju. Na podlagi posredovanih informacij nisem gotova, če se težave pri otroku pojavljajo, ker mu voda ni všeč ali je morda bolj socialno plašen tudi v ostalih situacijah. Vaš sin je v vmesnem času verjetno že ozdravel in se vrnil na ure plavanja. Če težave vztrajajo, predlagam, da skupaj pogledata risanko, ki prikazuje plavanje ali pojdite kdaj plavat z njim še vi. Zraven morda povabita prijatelja, da bo dejavnost še bolj zabavna. Nato ga, kadar ne bo razburjen, vprašate, če si želi plavati in če bi rad s tem nadaljeval. Njegovo odločitev spoštujte. Če se odloči za nadaljevanje, naredita načrt in se ga držita. Izpišete lahko dneve plavanja na plakat in jih obesite nekam na vidno mesto. Skupaj prekrižate vsak dan, ko se uspešno vrne iz plavanja, zraven prilepi zabavno nalepko, ob zbranih recimo treh pa je nagrajen z nečim, kar mu veliko pomeni (npr. izlet z vami v kino ipd.). Tudi odločitev, da ne želi nadaljevati, sprejmite in poskusite zopet prihodnje leto. Če si kmalu premisli, povejte, da bo lahko ponovno pričel prihodnje leto, tečaj namreč sedaj že traja, lahko pa tačas plavata skupaj vidva. Siljenje v interesne dejavnosti pri otroku prispeva k višji ravni negativnih čustev (žalost, strah) in posledično k težavam pri vzpostavljanju interakcij z ostalimi otroki in otroka lahko privede v ˝začaran krog˝ (odhod na plavanje je vedno bolj naporen). Ne poveste tudi, če otrok obiskuje vrtec, kjer je deležen številnih dejavnosti in interakcij z ostalimi otroki. Pridružite se mu v dejavnostih, ki ih izbira, poglejte z njim risanke, se o njih pogovorite, izberite poučne. Odločita se za obisk skupnih dejavnosti (npr. ur pravljic), morda s prijatelji, dajte mu na izbiro npr. dve, med katerima ponudite izbiro njemu. Z vami ob strani se bo počutil bolj varno pri urjenju samostojnosti, dajanju pobud za dejavnosti in vzpostavljanju vrstniških interakcij. Sproščene predpraznične dni.

Odgovor: Pozdravljeni. Opisujete težave s katerimi se soočijo številni starši, predvsem med drugim in četrtim letom otrokove starosti, ko se otrok še posebej uri v samostojnosti, pri tem pa je enkrat bolj, drugič manj uspešen. Navezanost na mamo se oblikuje na podlagi vedenja mame, osebnostnih značilnosti obeh (npr. nežnost in izrazito sprejemljivo vedenje vašega dečka) ter številnih dejavnikov v okolici, ki prispevajo k vzpostavljanju interakcij. Postopno se otrok vse bolj osamosvaja, k temu prispevajo drugi ljudje, ki ga ˝izvabljajo˝ iz pretirano vključenega odnosa z mamo. Omenjate, da je v vaši družini teh možnosti manj, vseeno pa jih opažate. Predlagam, da načrtujete druženje z drugimi, morda z dedkovo punco, s katero se otrok že sedaj dobro razume ali s kom, pri katerem se bo otrok obenem lahko družil z vrstniki. Druženje načrtujte sprva v majhnem obsegu (npr. pol ure enkrat ali dvakrat na teden, sami najbolje veste, kaj bi zmogel vaš otrok). Načrt si morda tudi zapišite, da boste lažje spremljali napredek in ugotovili, kdaj ste pri tem uspešnejši. Ob druženju predvidite kakšno dejavnost, ki otroku veliko pomeni in jo s to osebo lahko opravi, da bodo pozitivna čustva, povezana z druženjem, še močnejša. Uporabite lahko tudi kakšno igračo, ki je otroku blizu in se bo z njo ob vaši odsotnosti lažje pomiril. Otroku načrtovanih sprememb pretirano ne razlagajte, da ne povišate ravni stresa, ki ga zaznava, raje ga usmerite na dejavnost, ki jo bo v vaši odsotnosti opravljal. Ko opazite, da z občasnimi srečanji otrok nima več izrazitih težav, jih postopoma podaljšate oziroma predvidite bolj pogosto. Odnos sta vzpostavljala nekaj časa, zato je potrebno tudi pri spremembah ravnati zelo potrpežljivo, ne zgodijo se čez noč. Morda se pogovorite z očetom in mu predlagate, da opisano vlogo prevzame on. Kakorkoli se boste odločili, ne pretiravajte s številom oseb, ki jih vključite ob začetku, saj je to za otroka lahko pretežko. Torej ˝pred dejstvo ne postavite˝ vseh naenkrat, izberite osebo, s katero bi to postopno osamosvajanje otroka najlažje skupaj podprli. Na podlagi opisa vaših preostalih težav (z mamo, partnerjem) vam bi nekaj časa zase zagotovo prišlo prav. Spočiti boste lahko otroku dali veliko energije, v čemer tako uživate, otrok pa bo korak bližje samostojnosti, ki je v njegovem razvoju izrednega pomena. Torej predvsem potrpežljivo in brez slabe vesti, ste na dobri poti.

Odgovor: Pozdravljeni. O težavah pri odhodu v vrtec sem že pisala v odgovoru spodaj (Upor ob odhodu v vrtec), podobno velja, ko otroka uvajate v vrtec. Otroci se različno hitro prilagodijo novim okoliščinam. Vaš otrok morda potrebuje več časa, sproščen odnos staršev do uvajanja v vrtec je zanj pomembna opora. Poskusite vzpostaviti rutino, držite svoje obljube in oblikujte stalen ritem odhodov v vrtec in domov, saj se bo tako otrok počutil bolj varnega. Z vsakokratnim prilagajanjem časa ter načina odhoda v vrtec, ker bi želeli znižati raven joka ter nasprotovanja, lahko dosežete ravno obratni učinek. Zjutraj raje preusmerite otrokovo pozornost na kaj njemu prijetnejšega, lahko skupaj načrtujeta popoldanski izlet. Z vzgojiteljico skupaj dorecita postopek prihoda v vrtec, lahko se dogovorite, da v vrtec prinese igračo ali predmet, s katerim se bo tolažil. Po vstopu otroka v igralnico po nepotrebnem ne odlašajte z vašim odhodom iz vrtca, saj s tem prispevate k stiski otoka. V popoldanskem času ga spodbudite, da pove kaj o vrtcu, stiske lahko izrazi tudi preko igre ali risbe. Porast telesne temperature je lahko izraz otrokove stiske in izčrpanosti, ki bo s prilagoditvijo na vrtec izzvenel. Ob vztrajanju simptoma priporočam obisk osebnega zdravnika, da izključite morebitne organske vzroke. Več o uvajanju v vrtec lahko preberete v zloženki Aktiva ljubljanskih svetovalnih delavk Prvič v vrtec, to ali dodatne nasvete poiščite pri svetovalni službi v vrtcu. Držim pesti, da jok kmalu zamenjata igra in smeh.

Odgovor: Pozdravljeni. Opravičujem se za zamudo z odgovorom zaradi daljše bolniške odsotnosti. Antidepresivi so zdravila, namenjena uravnavanju psihičnega počutja, o katerem poveste malo. Predlagam, da se glede jemanja zdravila pogovorite s strokovnjakom za duševno zdravje (psiholog ali psihiater) oziroma z osebnim zdravnikom, ki vam je zdravila predpisal. Ta bolje pozna vaše težave in lažje presodi o ustrezni terapiji. Vsekakor Cymbalta ni v primarni vrstni namenjena urejanju menstrualnega ciklusa, dolgotrajno zdravljenje z antidepresivi ima morda lahko celo obratni učinek. Na izostanek menstruacije vpliva tudi stres, lahko pa je v ozadju kakšno kronično obolenje, morda težave s ščitnico (hipotiroidizem, o katerem vam je morda govorila ginekologinja). Predlagam, da sprva poskrbite za ustrezno duševno počutje. Poskušajte raven stresa nadzorovati, se naučite uspešnih tehnik sproščanja, kar v nobenem primeru ne more škoditi. Terapijo amenoreje nadalje načrtujete z ginekologinjo, upoštevajoč predpisano terapijo s strani strokovnjaka za duševno zdravje. Srečno.

Odgovor: Pozdravljeni. Govorni razvoj otrok ima izrazite skoke v besednjaku, porast v kompleksnosti strukture in pri nekaterih otrocih poteka hitro, pri drugih pa bolj postopoma. Zaskrbljenost staršev ob občasnih zastojih na govornem področju je pogosto odveč, včasih so odraz intenzivnejšega napredka na preostalih področjih razvoja. Osebnost otroka se nedvomno odraža v vzpostavljanju interakcij, omenite, da je deklica plašna tudi sicer, kar se povezuje z njenim sedanjim molkom. Dvomim, da bi deklica sprejela ˝tišino˝ kot nekaj normalnega in zato sedaj ne bi govorila, kljub temu, da so njeni vrstniki že napredovali v govornem razvoju in se vse bolj kompetentno besedno sporazumevajo. Tudi pred tem v igralnici zagotovo ni vladala tišina, bilo je veliko sporazumevanja na nebesedni in besedni ravni, deklici so kot ustrezni govorni modeli služile tudi vzgojiteljice. Res je, da otroci na govornem področju hitreje napredujejo v primeru spodbudnih vrstniških interakcij, o čemer piše J. Rich Harris v svoji knjigi Otroka oblikujejo vrstniki. Vaša hči je kljub temu od interakcij dosti pridobila, na primer na socialnem področju. Molk v vrtcu bi lahko bil znak selektivnega mutizma, motnje, ki se pojavi pri manj kot 1% otrok, pogosteje pri deklicah, ki kljub ustreznem spoznavnem in govornem razvoju v določeni situaciji vsaj mesec dni ne govorijo. Opazne so tudi težave pri nebesedni komunikaciji (npr. vzpostavljanje očesnega stika, strmenje v prazno) ter v splošnem delovanju na socialnem področju (npr. se polula, ker ne upa vprašati za stranišče, je razdražljiva tudi doma, je bolj občutljiva). Glede vzroka si strokovnjaki še niso edini, večinoma zavračajo povezanost s šokom, predvidevajo pa genetsko predispozicijo motnji. Več si lahko preberete v naslednjem članku (http://www.viva.si/Otro%C5%A1ke-bolezni-Pediatrija/563/Selektivni-mutizem). Pretirana zaskrbljenost je odveč, saj se simptome da odpraviti ali vsaj ublažiti, omenjate tudi, da v vrtcu malo govori in ni popolnoma tiho. S postopnim branjem in skupnimi aktivnostmi ste dosegli, da je ponovno spregovorila tudi doma. Glede težav v vrtcu se posvetujete z vzgojiteljico ali svetovalno delavko ter težavo odpravite tam, kjer se pojavlja (s pogovori doma, boste težko kaj dosegli). Morda kdo izmed strokovnjakov v vrtcu deklico pospremi na igrišče, se z njo sproščeno pogovarja in to poskusi še na poti nazaj v vrtec. Postopno se pridruži še kakšen izmed vrstnikov in skupaj v interakcije v vrtcu vnašajo besedno komunikacijo. Predvsem pa naj deklice ne izpostavljajo in čakajo na njeje odgovore, saj s tem višajo raven anksioznosti. Če se molčečnost razširi na druge situacije ali okolja, raven anksioznosti ne upade oziroma še poraste, poiščite še zunanjo strokovno pomoč (v svetovalnem centru za otroke ali pri psihologu v zdravstvenem domu). Sproščene in nasmejane dni!

Odgovor: Pozdravljeni. Vaša hči ima verjetno manj izraženo ekstravertnost (osebnostno dimenzijo, ki vključuje tudi poteze družabnosti). Ne vidim potrebe po spreminjanju in povzročanju odvečnega stresa, saj je na vas dokaj navezana. Siliti v interesne dejavnosti zgolj zato, ker menite da bi morala biti več zdoma, je nesmiselno. S prisilo bo obiskala dejavnost negativno razpoložena (žalostna, prestrašena), tam bo težje vzpostavila interakcije z ostalimi otroki, verjetnost negativnih izkušenj je tako višja. Naslednjič bo šla še težje, ker bo ustvarila mnenje, kako neprijeten je svet tam zunaj. Kopičenje negativnih izkušenj pa lahko vodi v začaran krog, otrok se lahko še bolj umakne vase. Res je, da je ukvarjanje s športom zdravo, redni treningi otroku pomagajo pri razvoju odgovornosti in doseganju zrelosti, vendar vse to lahko razvija tudi drugače (v vrtcu, sama, z vami). Kurikul v vrtcu je zastavljen tako, da nudi podporo na vseh področjih razvoja, otroci izkusijo številne raznolike izkušnje. Če otrok ne izrazi želje po interesnih dejavnostih, ji namenite čas z vami, kolikor ji ga lahko ponudite. Kadar delate, se zaposli sama, pleše, poje in je torej izredno samostojna. Če imate trden argument, zakaj bi določeno dejavnost morala obiskati, kot na primer vrtec, ker vi delate, potem vztrajajte. Sicer ji sporočate, da se določene stvari mora, brez razloga, ker se pač tako počne. Ne dajete ji ravno zgleda, da bi mislila s svojo glavo. Visoke ravni samostojnosti, ki jo omenjate, verjetno ne želite zatreti. Predlagajte ji, potem pa ne drezajte vanjo neprestano. Če ste ji povedali, potem ve in če se bo odločila, bo to izrazila. Morda poskusite izbrati dejavnost, ki jo lahko obišče s kakšno izmed prijateljic, sorodnic. Lahko pa skupaj obiščeta ure pravljic ali kakšno izmed dejavnosti namenjene staršem in otrokom. Tako se bo z vami ob strani počutila bolj varno pri vzpostavljanju vrstniških interakcij. Srečno!

Odgovor: Pozdravljeni. Živahnost otroka, ki preraste v moteče vedenje, je eno najpogosteje zastavljenih vprašanj na tem portalu, sploh pri starših otrok starosti vašega sina. Med prvim in tretjim letom otrok vzpostavlja temelje samostojnosti in nadalje do vstopa v šolo razvija lastno iniciativnost (dajanje pobud).Povsem razumljivo je, da preizkuša meje (npr. meče stvari, ne odneha ob pozivu ipd.). Predvsem bodite zelo dosledni pri postavljanju meja (konstantna pravila, kršenju pa vedno sledijo obljubljene posledice). Otrokova primerna vedenja nagradite, neustrezna morda tudi spregledate, če niso preveč moteča. Vedno jasno izrazite svoja pričakovanja in kritiko vselej usmerite na določeno vedenje, ne na njega kot osebo (npr. ˝Poreden si˝). Zaznana živahnost se pogosto povezuje z otrokovo ravnijo dejavnosti, eno izmed temperamentnih potez, po kateri se otroci med seboj razlikujejo. Priporočljivo je naše vedenje prilagoditi otrokovim značilnostim (ponudite mu dovolj priložnosti, da zadovolji potrebo po gibanju). Kadar je otrokova raven dejavnosti izrazito moteča, pridruži pa se ji še kratkotrajna pozornost, je potrebno razmisliti o vzrokih (organski vzroki, stiske, raven sposobnosti in podobno). Dobro opazujte otroka v različnih okoljih, morda sami opazite sprožilce porasta ˝živahnosti˝. V primeru vse bolj izrazitih težav, se obrnite na strokovnjaka (npr. vzgojiteljico, svetovalno službo v vrtcu, psihološko ambulanto v zdravstvenem domu), ki bo otroka potrebi nadalje obravnaval. Morda bo zadostoval že pogovor, v katerem mu boste podrobneje predstavili vaše težave, na podlagi ugotovitev pa se boste dogovorili za nadaljnje delo. Ko bo otrok star tri leta, bo v okviru sistematskega pregleda vabljen tudi k psihologu. To je primerna priložnost, da izpostavite vaše težave. Otroku pa vseeno dajte občutek, da ga imate radi, kakršen je. Otroci ob tej starosti večinoma želijo čim več storiti sami, kadar jim ne uspe (se npr. pomočijo v pleničko) pa občutijo sram in se morda zato ne pustijo preobleči. Držnost otroka se vzpostavlja postopoma, z morebitnimi ˝vzponi in padci˝, zato bodite potrpežljivi. Navajanje na kahlico se najbolj priporoča v poletnem času, možnosti za morebitne prehlade in okužbe je tako manj, preoblačenje in vzdrževanje higiene pa mnogo bolj preprosto. Poskusite čim pogosteje brez pleničk, na razpolago imejte dovolj oblačil, pri čiščenju in preoblačenju pa naj otrok pomaga v čim večji meri. Tako se bo v prihodnje bolj potrudil, kot če ga hitro preoblečete vi in mu je kmalu zopet udobno. Predvsem ne pretiravajte in ne razpravljajte preveč, morda skupaj ugotovita, da pomočene hlačke nimajo prijetnega vonja, da je bolje, da lula v kahlico ali stranišče. Kljub vsemu pa ni nič narobe, saj vsakemu kdaj spodleti. Tudi metodo žetoniranja (nagrajevanje z nalepkami) očitno že poznate, morda jo uporabite za beleženje suhih dni in ob dosegi dogovorjenega kriterija otroka nagradite z vnaprej domenjeno ugodnostjo (obisk kina, izlet ipd.). Predvsem ne postavljajte previsokih kriterijev in omogočite doživljanje uspeha, tako bo motečega vedenja manj. Razigrano živahne, čim manj naporne in suhe dni.

Odgovor: Spoštovani. Najprej se opravičujem za zakasnel odgovor zaradi službene odsotnosti. Opisujete sinovo vedenje, katerega opažate v zadnjih treh mesecih, omenjate tudi ločitev leto dni nazaj. Slednja bi morda lahko pripomogla k pojavnosti vedenja, ni pa nujno. Pomembno je, da otrok ohrani stike z obema staršema, če je to mogoče, ter da mu ne prikrivamo resnice. Sicer pa brez slabe vesti, saj omenjeni dogodek ne pomeni neposrednega škodljivega vpliva na otrokov razvoj. Omenili ste, da živite v razširjeni družini, vzgojo sina pa si razdelite še s starimi starši. Pri tem bodite predvsem pozorni, da otroku postavljate enaka pravila (manj pravil, a ta jasna in konkretna), saj bo tako v večji meri doživljal občutja varnosti in se bo neželeno vedenje pojavljalo redkeje. Vpeljite rutino, nek ustaljen vzorec, da bo vedel kaj ga čaka npr. pred spanjem vedno umijete zobe nato preberite pravljico ter si zaželite lahko noč. Pri izbiri pravljic mu omogočite, da jih sam izbere, morda priskrbite kakšno knjigo, po kateri je posneta tudi risanka, ki jo pozna. Omenite, da se noče učiti ali brati. Pri štirih letih ni potrebno sistematično poučevanje otroka s pomočjo knjig. Če tako uživa v risankah, jih poglejte z njim, se pogovarjajte o likih, ki so mu všeč, se pocrkljajte z njim in mu ponudite svojo bližino. Slednjo otrok potrebuje, posebej kadar je v stiski. Pomaga lahko tudi igra, morda z lutkami, da lahko otrok strahove izrazi tudi na ta način. Ko se otrok joka in upira, poskušajte odreagirati kar se da mirno, kljub napetosti, ki je v vaši družini že porastla. Predvsem pa vztrajajte pri postavljenih pravilih, bodite dosledni. Če otroka ob dovolj glasnem kričanju ali joku nagradite z novo igračko ali ogledom risanke, je večja verjetnost, da se v prihodnje ponovno posluži te tehnike. Raje mu povejte, kaj želite, da stori in ga nato nagradite z njemu ljubimi dejavnostmi ali igračami, vendar le v primeru, da se dogovora drži. Pravila raje postavljajte v trdilni obliki in ne zgolj kot prepovedi, vsaka prepoved naj vsebuje tudi želeno vedenje (npr. ne zgolj ˝ne brcaj˝ ampak raje: ˝Če bi rad razmigal noge, poskoči nekajkrat v zrak˝). Veliko pozornosti namenite želenemu in sprejemljivemu vedenju, ga pohvalite, jok oziroma kričanje pa morda poskusite ignorirati, sploh kadar služi le manipulaciji. Predvsem poskusite sprostiti ozračje v družini, trma in upiranje je v razvoju otroka pogost pojav, sploh v letih, ko se otrok uri v samostojnosti in iniciativnosti (dajanje pobud za dejavnosti). Izkušnje v tem času so pomembnega pomena za nadaljnji razvoj (npr. občutij sramu in krivde). Otrok se ne vede tako, ker vas ne bi maral ali bi načrtno želel kljubovati, temveč na ta način zadovoljuje kakšno izmed svojih potreb (npr. po pozornosti, bližini, sprošča napetosti ipd.). Obisk psihologa se mi ne zdi nespametna ideja, na ta način boste tudi vi lažje delovali manj napeto, saj boste prejeli dodatno podporo. Morda bo le eno srečanje in kakšen nasvet dovolj. Pred tem pa potrkajte na vrata svetovalne službe v vrtcu oziroma se še prej pogovorite z vzgojiteljico, kako na moteče vedenje v vrtcu reagira ona. Podobne metode v različnih okoljih so zagotovo bolj učinkovite, kot že rečeno, dosledne meje otroku nudijo občutja varnosti. Upam, da vam vsaj kakšna ideja pride prav saj razumem, da vam ni lahko. Želim čim manj napetosti in več smeha v prihodnjih dneh.

Odgovor: Pozdravljeni. Pri otrocih se pogosto zgodi, da brez navzven očitnega razloga opazno spremenijo svoje vedenje, upiranje ob odhodu v vrtec je med pogostejšimi. Lahko je sprememba odraz otrokovih stisk, ko si želi več časa ostati ob starših, morda je vzrok v telesnih težavah ali neprijetnih izkušnjah ali pa je vedenje le prešlo v navado, ko je vzrok zanj že zdavnaj izginil. Podrobni pogovori in analize pri tej starosti niso potrebni, olajšajte mu odhod v vrtec brez odvečne drame in vaše zaskrbljenosti. Vaš pogled je pri njegovem soočanju izrednega pomena. Če otrok ob jokavosti dobi ogromno pozornosti, se nauči, da se le-ta izplača. Tako je verjetnost opisanega vedenja v prihodnje še višja. Pogovorite se tudi z vzgojiteljico, morda mu prehod v vrtec olajšajte s kakšno njemu ljubo igračo, knjigo ali čim podobnim, ki mu veliko pomeni. Otroci se vedno bolj obračajo k vrstnikom, vsak v skladu s svojimi temperamentnimi in ostalimi značilnosti vzpostavlja in oblikuje temelje nadaljnemu prosocialnemu vedenju (empatiji, deljenju igrač, reševanju konfliktov in podobno). Postavite jasna pravila vedenja, opredelite posledice neupoštevanja in jih izvajajte dosledno, ravno tako ravnajte v primeru obljub otroku (da po nepotrebnem ne izgubite njegovega zaupanja, tako bo jokavost še pogostejša). Ne podpirajte izogibanja vrtca po nepotrebnem, da otrok ne razvije psihosomatske simptomatike in prične še pogosteje obolevati ter svojo zaskrbljenost izražati skozi telo. Kadar pa zboli, vas nedvomno potrebuje ob sebi. Morda ni odveč tudi obisk zdravnika, da preverite morebitne vzroke spremembe v smer otrokove pretirane občutljivosti. Če se težave nadaljujejo, vsekakor priporočam obisk svetovalne službe v vrtcu, pred tem pa ne pozabite na partnerski odnos z vzgojiteljico. Lep pozdrav!