Odgovor: Pozdravljeni! Glede vprašanja, o bioloških starših je najbolje, da se obrnete na pristojni Center za socialno delo (glede na vaše stalno prebivališče), saj vam bodo tam lahko dali največ informacij, ter vam povedali kaj več o tem. Kot lahko razumem iz napisanega vas je tudi strah, da bi o tem spraševali starše, ker imate občutek, da bi jih to prizadelo. Mogoče vseeno zberete pogum in staršem poveste, kaj si želite zase ter da vas je strah, da jih bo ta tema prizadela. Vsekakor je verjetno to zelo občutljiva tema pri vas, saj kot lahko razberem iz vaših besed, to ni ravno tema o kateri bi se odkrito pogovarjali, kar pa prinaša samo veliko stisko tako vam kot tudi vašim staršem. Mislim, da je prav, da se o vsem, kar se dogaja v vas pogovorite ne glede na to, kako bodo starši to sprejeli. Lahko se sami ali skupaj z družino najprej obrnete na zakonskega in družinskega terapevta, da vam bo pri vsem tem pomagal. Želim vam veliko poguma in vse dobro.

Odgovor: Pozdravljeni! Lahko se obrnete na pristojni center za socialno delo, ki vam bo lahko dal ustrezne informacije v zvezi z vašo stisko. Srečno.

Odgovor: Pozdravljeni! Iz napisanega je lahko čutiti veliko strahu in jeze, saj je vse tako nepredvidljivo, nič ni dorečeno. V vaši situaciji, ki jo opisujete je enkrat tako, drugič spet ravno obratno (otrok želi biti z očetom, potem tega ne želi,…) ne ve se, kako je vse skupaj organizirano, kam spadaš in ob vsem tem si lahko samo zmeden. In ravno tako se verjetno počuti tudi otrok, ki se sooča s hudo stisko, ki mu jo nihče ne osmisli. Ne ve se niti ali gre za manipulacijo ali je samo otrok v stiski. Mislim, da je zelo pomembno, da se stiki uredijo, saj bodo tako otrok in tudi starša točno vedeli kdaj in koliko časa bodo preživeli skupaj. Tako vse skupaj postane bolj varno. Otroci zelo težko sprejemajo ločitev staršev, težko pa sprejmejo tudi novega partnerja svojega starša. Soočajo se z občutki krivde, zmedenosti, osamljenosti in zavrženosti. Otroci te občutke izražajo na različne načine (ne želijo stikov in odrivajo starše, so nagajivi, se zapirajo vase, izgubijo zanimanje za stvari, ki so jih imeli radi, ….) zato je zelo pomembno, da otroka slišimo, da se z njim pogovarjamo o tem, kar se dogaja z njim. Za otroka so lahko stresne že zelo majhne spremembe, zato ločitev staršev nikakor ni lahka stvar in otroka grozno pretrese. Potrebno bo veliko besed, sočutja in razumevanja, predvsem pa otroka in vse kar se dogaja z njim vzemite zares. Najbolj pa je pomembno predvsem to, da ne glede na to, kaj vse otrok počne, lahko starš in mačeha oz. očim zdržita ob otroku. Čim več vztrajnosti in vse dobro vam želim.

Odgovor: Spoštovani! V času, ko otrok pride v mladostniško obdobje, se velikokrat začnejo stvari obračati na glavo in mladostnik staršema povzroča kup preglavic. Starša otroka doživljata kot nemogočega in da mu nista kos. Poskušata z različnimi prijemi, s kaznimi, s prigovarjanjem, vendar ponavadi nič ne zaleže. Mladostnik bo želel sam uravnavati kaj bo počel, kaj bo delal in staršema bo lahko tudi očital, da mu kratita svobodo. Starši si želijo, da bi se lahko vrnili v tiste čase, ko je bil njihov otrok še tako zelo priden in ubogljiv, saj se prepiri v sedanjosti kar vrstijo drug za drugim. Velikokrat se zgodi, da ti prepiri gredo tako daleč, da si povedo stvari, ki bolijo in jih v resnici niti ne mislijo oziroma niti ne čutijo tako. Mladostniško obdobje je obdobje sprememb na vseh področjih, ki jih mladostnik še sam težko razume in dohaja. Tudi mladostnik je v tej novi vlogi zmeden, negotov, saj niti sam ne ve oziroma težko pove, kaj čuti in kaj se z njim dogaja, ker se še ni naučil odrasle govorice. To pove s svojim obnašanjem, ki je večkrat neprimerno in starše spravlja v obup. Obenem pa upa, da ga bodo starši razumeli v tej njegovi govorici, ki jo še sam ne razume dovolj dobro. Za starše je to zelo težka preizkušnja in to obdobje je kot nek »popravni izpit« v smislu, da kar so starši zamudili prej, bo mladostnik to želel dobiti v tem obdobju. Tokrat želi, da ga starši res slišijo, da ga pri tem svojem »divjanju« usmerijo v pravo smer. Starši vzgajajo mladostnika v smeri, da sprejema odgovornost za svoja dejanja in za svoje mišljenje in delovanje. Tako bo lahko šel v svet in tudi uspel, pri tem pa potrebuje vztrajnost in odločnost svojih staršev. Da sta starša vztrajna in odločna je zelo temeljnega pomena, saj bo to mladostniku pomenilo varnost, pa tudi sam bo pridobil občutek, da je v življenju potrebno tudi vztrajati, če želiš doseči neko stvar. V obdobju mladostništva se dogajajo velike spremembe na miselnem področju in prav v tem obdobju je računalnik mladostnikov prijatelj, saj tam dobi vse informacije, ki jih potrebuje. Zelo hitro se lahko počuti ogroženega, če mu starši prepovejo uporabljati računalnik in se zato bori do konca in počne ravno nasprotno kot želijo starši. Čeprav nekje čuti, da imajo prav, poleg tega čuti tudi, da jim ne sme preveč popustiti. Tako se potem začnejo najprej prerekanja, ki lahko prerastejo v velik problem. Pomembno je, da starša lahko slišita svojega mladostnika in da ga poskušata usmerjati k zdravi razsodnosti, pri tem pa sta vztrajna in odločna. V tem obdobju je zelo veliko tem, o katerih se lahko starši pogovarjajo s svojim mladostnikom in ga s tem usmerjajo v življenje. Mladostnik bo zelo cenil, če starši najdejo tudi njegove pozitivne lastnosti ter da ga skušajo poslušati in čim bolj spodbujati in ne videti samo njegove napake. Velikokrat imajo starši občutek, da nimajo nobenega vpliva na mladostnika, vendar to ne drži. Da bo mladostnik odrasel v zrelo osebo je pomembno, da mu starši lahko prisluhnejo, mu zaupajo, da se lahko z njim odkrito pogovorijo in na ta način tudi sami zrastejo kot starši. Veliko vztrajnosti vam želim.

Odgovor: Spoštovani! Deležni ste bili nasilja pri prvem partnerju in prav ste se odločili, ko ste to nasilje ustavili s tem, da ste se odselili. Kot vas razumem, ste mislila, da se vam kaj takega ne more več zgoditi, vendar ste zopet našla partnerja ob katerem se je vse skupaj ponovilo v še hujši obliki. Verjetno živite v nenehnem strahu, kaj se bo zgodilo, kaj ga bo tokrat zmotilo, da si bo vzel pravico in vas brcal, tolkel, davil...Verjetno se sprašujete tudi, če ste mogoče vi kriva, da se vse to dogaja. Njegova jeza, bes in agresija so izključno njegov problem in je zanje odgovoren samo on!!! Vi nikakor ne morete odgovarjati za njegova čustvena stanja in njegovo obnašanje, lahko pa naredite nekaj zase in se odločite, da tega ne boste več prenašala. Občutek je, da vedno znova odpuščate, da sprejemate odgovornost za njegova dejanja in da ste nasedli njegovim obtožbam, da niste dovolj dobra zanj (niste zadosti pametna). Vse to vas še onemogoča, da bi prekinila to nasilje. V partnerskem odnosu, kjer je prisotno nasilje je zelo verjetno, da oba izhajata iz družin, kjer je vladalo fizično nasilje. V nobenem primeru pa to ni opravičilo in vaš partner nima pravice, da vas tako kruto zlorablja. Pomembno je, da prekinete ta krog, v katerem vedno znova vlečete nase nasilne moške. Prvi korak k temu je mogoče prav to, da sprejmete dejstvo, da ste v tem odnosu ogoroženi in fizično zlorabljeni in da se to nasilje verjetno ne bo ustavilo. Pomembno je, da se zavedate, da za njegovo nasilje niste kriva in da je odgovoren on sam. Dokler ne boste sprejeli tega vas bo zlorabljal še naprej. Ko boste sprejeli vsa ta dejstva pa ne pozabite nase - tudi vi ste pomembna, zato poskušajte najti pomoč tudi zase - pomoč prijateljev, ki so vam v oporo, pomoč družine in mogoče tudi terapevtsko pomoč. Želim vam vse dobro.

Odgovor: Ko sem prebrala vaše vprašanje, mi je najprej prišlo na misel, da imate v resnici tri otroke. Občutek je bil, kot da se vaš mož skriva pred mamo (pred vami), se ji zlaže, da ne kadi, večkrat uide in se skrije, da ga mama ne najde, ko ga zasači pri kajenju pa ravno ne ve, kaj bi storil in je v zadregi, laži se pa kar nadaljujejo.... V teh 15 letih zakona se je nekje izgubila vloga očeta, moža in tudi vloga žene. Občutek je, da se vaš mož čustveno umika in v takem odnosu ni varnosti. Žena ima občutek, da je za vse sama, če se še tako trudi, je na koncu vedno obupana, ker z druge strani ni odziva. V takih trenutkih se ji lahko porodi misel, da bi mogoče bilo bolje, če bi se ločila in bila sama, saj je tako ali tako že sedaj vedno sama. Iz vaših besed je čutiti, da zaradi vsega tega, kar se dogaja zelo trpite in da ste nerazumljena. Upate, da boste lahko nekaj spremenila, če se boste dovolj trudila, če boste naredila vse, kar pa bi mogoče moral še kdo drug. Verjetno ste ta vzorec, ki se vam je vtisnil zelo globoko, prinesla od doma, kjer ste že poskušala prebuditi svojega očeta, ker je bil čustveno odsoten... in pa model, da je potrebno vse samostojno urediti. Ravno tako se je vzorec, da ženska za vse poskrbi, vtisnil globoko tudi pri vašem možu. Verjentno se mu je mati v vsem posvečala in jo je doživljal kot posesivno, ravno tako kot doživlja sedaj vas. Edini način, ki ga pozna, da se temu izogne, je da se umakne in se skriva. Ob vsem tem pa oba zelo trpita, saj se neizmerno pogrešata in želita, da bi bilo drugače, samo prave poti ne najdeta. Mogoče je prvi korak, da se osvobodite krivde, ki jo nosite in da si priznate, da vam ni treba narediti vsega sama, saj na ta način jemljete odgovornost možu in otrokom - njim ni treba narediti ničesar, ker za vse poskrbite vi. Mož živi v svojem svetu, vendar pa je verjetno v tem svetu zelo sam in nesrečen. Oče lahko da varnost in njegovo mesto v družini je zelo pomembno, zato boste morala prenehati delati stvari namesto njega, naj vzpostavi stik z otroki, saj bodo le tako lahko zares odrasli in nekoč tudi odšli od doma. S tem, ko mu boste prepustila odgovornost, boste veliko tvegala, vendar pa na ta način lahko začnete drugačen odnos v družini. Želim vam vse lepo.

Odgovor: Spoštovani! Če sumite na zlorabo in vam je hčerka to tudi potrdila, potem je pomembno, da hčerki verjamete in takoj prijavite storilca. Verjamem, da se vam zastavljajo vprašanja, ali je to sploh res in ali je to sploh možno, ali lahko verjamem hčerki, ali je možno, da je storil nekaj tako grdega in gnusnega, ob vsem tem pa se počutite popolnoma izdano. Vsa ta bolečina, ki jo čutite v tem trenutku pa nima niti pravih besed. Verjetno je prav grozljivo biti v takem razcepu – še vedno imate radi partnerja, vendar pa je to gnusno dejanje tako globoko razdiralno, da ob njem lahko čutite samo sovraštvo in prezir. Pomembno pa je, da se zavedate, da gre tukaj za kriminalno dejanje za katerega je vaš partner v celoti odgovoren, zato ga boste morala čimprej prijaviti. Ob vsem tem boste lahko čutila veliko sramote in predvsem strahu, kaj se bo zgodilo z vama, vendar pa je tukaj na prvem mestu vaša hčerka, katero je potrebno zaščititi. Spolno zlorabljen otrok se počuti grdega, gnusnega in ima občutek, da je z njim nekaj narobe, poleg tega pa se čuti tudi krivega za zlorabo in ima občutek, da je zapeljal odraslo osebo, da ga je zlorabila. Zloraba se usidra zelo globoko in ima lahko katastrofalne posledice tudi v odrasli dobi. Otrok, ki je bil zlorabljen, lahko v odrasli dobi kar kliče po novih zlorabah. Zelo verjetno je, da je bil tako grozno zlorabljen tudi vaš partner in sedaj svojo bolečino prenaša na druge, vendar pa ga to nikakor ne opravičuje. Z zlorabljeno hčerjo se boste morali veliko pogovarjati in ji večkrat povedati, da ona ni ničesar kriva. Pogovore z vami bo potrebovala bolj kot kadarkoli prej, zato je pomembno, da vztrajate, čeprav boste včasih imeli občutek, da vas hči zavrača. Poleg pogovorov z vami, pa je pomembno, da ji poiščete tudi strokovno pomoč, kajti na tak način bo vaša hči lahko predelala zlorabo. Ob vsem tem, kar se dogaja vam je verjetno zelo težko in grozno, vendar pa nikakor ne smete vztrajati in zanikati zlorabe, ker bo to vse skupaj samo še poslabšalo. Veliko poguma in vztrajnosti vam želim.

Odgovor: Spoštovana Sandra! Ko se družina razide, so največkrat vzrok nerazrešeni konflikti, ki jih lahko nezavedno prenesemo tudi v nov odnos, kjer se lahko dotaknejo novega partnerstva in ga tudi obtežijo. Verjamem, da sta trenutno oba s partnerjem v stiski in se sprašujeta, kaj gre tako narobe in kdo je kriv, da se stvari odvijajo tako kot se. Verjamem tudi, da sta si predstavljala, da bo vse skupaj nekako lažje, da bo vaš novi partner lahko sprejel vašega sina in da vse skupaj ne bo tako stresno. Nič niste napisala, kako se na vse to odziva vaš sin. Dejstvo je, da tudi že odrasli otroci težko sprejmejo novega partnerja svojega starša. Stresne so lahko že najmanjše spremembe. Vsak človek pa svojo stisko in stres izraža na svoj način, zato je najbolje, da se s sinom pogovorite, da ga vprašate, kako mu je v tej novi situaciji in kaj on čuti ob tem, da je kar naenkrat tam vaš partner in mlajša sestrica. Pomembno je tudi, da otroka vzamete zares in da zdržite z njim s sočutjem in razumevanjem njegove stiske. V nov partnerski odnos se velikokrat prikrade tudi ljubosumje, saj se novi partner lahko počuti zapostavljenega. Doživlja, da se mu dogaja krivica, saj ni on na prvem mestu ampak je tam vaš sin. Otroci pa si vedno zaslužijo brezpogojno ljubezen, zato je prav, da je na prvem mestu vaš sin. Mogoče si vzameta s partnerjem čas in se pogovorita o tem, kaj se dogaja, kaj čutita, zakaj se vaš partner izogiba igranju z vašim sinom. Mogoče gre tudi tukaj samo za neko stisko, ki pa ni izrečena in je občutek, kot da je vse tako brezizhodno. Pri vsem tem mislim, da je zelo pomembno poudariti, da se oba zavedata, da vaš novi partner nikoli ne bo oče vašemu sinu, saj on očeta že ima, lahko pa ustvarita nek prijateljski odnos, lahko je tudi njegov vzgojitelj, prijatelj in sogovornik. Želim vam vse dobro.