Pred materinskim dnevom vam na Bibaleze.si predstavljamo zgodbe mamic iz različnih okolij, z različnimi usodami, življenji, partnerji (ali brez njih), poklici, delom, željami in otroki. Vsem pa je skupno, da so preprosto MAME.

Takole pripoveduje Barbara svojo ganljivo zgodbo:

V petem mesecu nosečnosti sem izvedela, da me partner, s katerim sva bila takrat skupaj šest let, vara, da ima drugo in da tudi ona pričakuje otroka. Že zaradi načina, kako sem to izvedela, predvsem pa, ker je partner vso zadevo kar lep čas zanikal, sem bila v hudem stresu. V tistem trenutku nisem več vedela, kako naprej. Svet se mi je porušil, moje življenje se je podiralo kot hišica iz kart. Ostala sem sama.

Vendar je v meni raslo novo bitje, ki mi je dalo moč za nadaljevanje. Zaradi svoje pikice sem se odločila, da bom zbrala moč in svoje življenje nadaljevala, kar se da normalno. Odselila sem se iz partnerjevega stanovanja in začela znova. Čisto od začetka in brez vsega. Čeprav nisem vedela, kaj me čaka, sem imela ob sebi družino, prijatelje in sodelavce. Vedela sem, da mi bo z njihovo pomočjo uspelo.

Žalostna ženska

Zaradi nerojenega bitjeca postane ženska še močnejša. (Foto: iStockphoto)

Prvih nekaj tednov je bilo resnično hudo. Otročka sem vedno bolj čutila, začutila sem prve male brce, pa tega nisem imela s kom deliti. Na ginekoloških pregledih je bilo vedno kaj narobe – vendar nikogar, ki bi bolečino delil z mano. Družina in prijatelji so mi stali ob strani in nikoli nisem bila sama, a vendar vedno osamljena. Slabost, ki sem jo čutila od vsega začetka, se je stopnjevala, izgubljala sem apetit. Postajala sem čedalje bolj zagrenjena in se odmikala od drugih. Zaradi pomanjkanja apetita sem pričela izgubljati težo.

Ginekologinja me je želela poslati na ginekološko kliniko, kjer bi preležala toliko časa, dokler se težave ne bi uredile. Vedela sem, da bi na ta način imela še več časa in bi še več  razmišljala o vsem skupaj. Zato sem se odločila, da se sama zase in za svojo kepico, ki je rasla v meni, potrudim, da bo vse tako kot mora biti.

Začela sem obiskovati aerobiko za nosečnice, bila cele dneve polno zaposlena. Nisem imela časa, da bi lahko razmišljala o vsem, kar se je zgodilo. Svarili so me, da pridejo zadeve za mano, pa se nisem pustila motiti. Po nasvetu ginekologinje, ki se je bala, da bom po porodu zapadla v depresijo, sem obiskovala klinično psihologinjo v porodnišnici. K njej sem šla le trikrat. Prvič sva se pogovorili o vsem, nato me je napotila na skupinsko terapijo. Šlo je za skupino mamic in bodočih mamic, ki imajo za sabo tako ali drugačno izkušnjo. V moji skupini so bile bodoče mamice, ki so imele za sabo vse od smrti otroka do otrok z Dawnovim sindromom. Takrat sem se zavedla, kako pomembno je, da gledam na svet optimistično, da sem čim bolj mirna, ker otroček čuti to napetost in nervozo. Svoje dneve sem skušala narediti še bolj polne in predvsem usmerjene v prihod otročka. Vse, kar sem počela, je bilo nekako povezano z njim.

Žalostna ženska

Tudi mame samohranilke so lahko srečne. (Foto: iStockphoto)

Delala sem do nastopa porodniškega dopusta. Mislila sem, da bom mesec pred rojstvom preživela doma, v miru. Tega nisem zmogla. Enostavno sem se morala še bolj zaposliti. Čez dan sem hodila na telovadbo, v materinsko šolo, nakupovala še zadnje malenkosti, ki sem jih potrebovala. Bolj ko se je bližal dan poroda, več optimizma je bilo v meni! Vedela sem, da me bo tisto malo bitje potrebovalo. Da bom morala poskrbeti zanj! In vedela sem, da bom to zmogla!

Teden dni pred predvidenim rokom poroda se je začelo. Odtekla mi je voda in odšla sem v porodnišnico. Povedali so mi, da je prišel čas in z največjim veseljem sem odšla v porodno sobo. Kajti vedela sem, da bom končno dobila svojo štručko, ki me je do tistega dne držala pokonci. Vedela sem da ne bom več sama!

Ves čas nosečnosti se je dogajalo veliko stvari, na katere sem želela čimprej pozabiti in iti dalje. Vendar pa tudi porod ni potekal brez težav. Ni utripa, ni utripa ... besede zdravnikov, ki jih slišim še danes. Vendar se je, hvala bogu, zaradi hitrega posredovanja zdravnikov vse dobro končalo. Rodila se je moja princeska. Moja mala Zala. Partner je bil pri porodu prisoten, vendar mi je bil odveč že zaradi same misli na vse, kar je bilo. Želela sem si biti sama z malo. Uživati v vsakem trenutku z njo! Jo stiskati, poljubljati, crkljati.

Takrat se je zame začelo novo življenje. Po nekaj dneh v porodnišnici sva prišli domov in se začeli spoznavati, se prilagajati druga drugi. Prvi dnevi so bili popolni. Spanje podnevi, ponoči. Vse okej. Nato pa je Zala dobila hude trebušne krče, ki so nama jemali energijo in potrpežljivost. Zaradi utrujenosti sem bila slabe volje. V moje misli se je ponovno naselilo vse, kar se je dogajalo, vprašanja zakaj, iskala sem vzroke, se spraševala, jokala ... Najbolj je bolelo, kadar sva bili zunaj, okrog naju pa sami srečni otroci in njihovi starši seveda. Žalostna sem ugotovila, da vse le ni tako lahko, kot sem pričakovala, in da ne bo šlo.

Mamica in otrok

Otrok prinese upanje. (Foto: iStockphoto)

Spet sem se morala »vzeti v roke«. Začela sem brati knjige o malčkih, njihovem življenju, se posvečati svoji princeski, biti čimveč zunaj in uživati vsak trenutek.

Danes ima moja princeska štiri leta in sva srečni. Srečni v vseh pomenih besede. Imava druga drugo. Še vedno pride dan, ko mi je hudo in se sprašujem, kaj sem storila narobe. Pa pride mala Zala in mi reče: »Mami, zakaj si žalostna, ne bodi, mami, jaz te imam rada in te čuvam!« Male rokice me objamejo in takrat se zavem, da resnično nimam razloga za žalost. Imam zdravega otroka. Da, srečna sem!

Vsaka ženska, ki ima tako ali podobno usodo, se mora zavedati, da ni sama. Ima prijatelje, družino, sodelavce, ali vsaj ustanove, kjer so pripravljeni vedno pomagati. Tisto, kar ti daje moč in energijo, upanje na boljši jutri, je otrok. Malo, nežno bitje, ki je najmanj krivo za vse, a vendar največji razlog za to, da živiš, dihaš, upaš in gradiš življenje.

Mnenje lahko zapišete na forum.