Udarec otroka po obrazu - klofuta

"Če v vzgojnem kontekstu kdo lahko fizično kaznuje otroka, bolje rečeno dečka, je to njegov oče, ki pa mora biti po drugi strani tudi ljubeč," pravi Roman Vodeb. (Foto: iStockphoto)

Kot pravi teoretski psihoanalitik Roman Vodeb novi družinski zakonik predvideva tudi nekatere radikalne spremembe - poleg možnosti, da otroka posvojita istospolna partnerja, tudi prepoved fizičnega kaznovanja otrok. "Propaganda, ki so si jo privoščili tisti »rahlo(so)čutni« ideologi nove (ultra)liberalnosti presega vse meje dobrega okusa. Otroke iz vrtca se kliče na pomoč in se jih sprašuje, če imajo radi, da so tepeni! Halo? Sedaj se dogaja, da si ljudje nobenega drugega mnenje ne upajo izreči, še manj uveljaviti. Medtem ko ideologom nove družinske zakonodaje ni škoda otrok, če jih posvojijo istospolni partnerji, se – verjetno zato, da bi se nezavedno odkupili prav otrokom – refleksno borijo za otrokove pravice s tem, da bi kaznovali starše, če bi le-ti vzgajali svoje otroke (tudi) z vzgojnimi zaušnicami," pravi Vodeb. Povabili smo ga, da nam svoje mnenje podrobneje pojasni.

Kaj menite o vzgoji brez nasilja?

Nedolgo nazaj sem se udeležil nekega seminarja, ki je imel naslov »Vzgoja brez nasilja.« Plačal sem kotizacijo in potrpežljivo čakal, da sem dobil besedno, ter v imenu dobrega povedal tisto, kar je moralo biti povedano. Seminarja se nisem udeležil zato, da bi se kaj novega naučil, pač pa sem želel preveriti, kako in na kakšen način so »slepi in nori« tisti, ki se v objemu sočutja zavzemajo za starševsko vzgojo brez nasilja nad otroki, torej brez fizičnega kaznovanja.

Nekonstruktivno »trobljenje v isti rog« sem takrat presekal z repliko, v smislu, da svojih otrok ne tepem: mlajšega sina nisem nikoli udaril, starejši pa je bil enkrat ali dvakrat res deležen moje vzgojne klofute (udaril sem ga po riti). Nato sem vpeljal samega Josefa Fritzla - namreč: »Če bi malemu Josefu oče eno vzgojno 'pripeljal' - takrat, ko si je to zaslužil - danes ne bi imeli Fritzlove 'hiše groze,' ker bi Fritzl premogel vest, ki bi ga pekla!«

V strokovnem smislu vzgoja pomeni formiranje močnega Nadjaza. Močan Nadjaz, torej moralno odgovorno osebnost, vzgajata ljubeča starša, vendar mora v tem starševskem tandemu obstajati (infantilni) (vse)mogočni oče, ki se ga mora sin tudi bati (in ljubiti hkrati). Mali »Ojdip« pa se očeta ne boji, če ne vzpostavi (intrapsihične) kastracijske bojazni skozi zaznavanje očetove fizične moči. Oče mora biti v dečkovih očeh (kastracijsko) preteč, transparentno mora posedovati (tudi) fizično moč. Deček se torej mora svojega sicer ljubečega in ljubljenega očeta na nek način tudi bati. Toda če oče sinu (fizično) nič ne more, in če deček to ve, oče pri njem izgubi vso kredibilnost. V očeh sina postane oče (sistemsko) degradiran - če že ne (simbolno) »kastriran.« In natančno za to bodo z novo družinsko zakonodajo posredno poskrbeli ultraliberalni (državni) ideologi, bolje rečeno feministke.

Oče in sin

"Če oče sinu (fizično) nič ne more, in če deček to ve, oče pri njem izgubi vso kredibilnost." (Foto: iStockphoto)

Komu so namenjene vzgojne klofute? Torej naj bi po vašem oče na tak način vzgajal svoje otroke, hčere in sinove?

V celem kaznovalnem kontekstu niso toliko pomembne deklice, problematični so (agresivni) mali »Ojdipi,« torej dečki. Če je kdo, ki v vzgojnem kontekstu lahko udari oziroma fizično kaznuje otroka, bolje rečeno dečka, je to njegov oče, ki pa mora biti po drugi strani hkrati tudi ljubeč - oče, na katerega se sin lahko zanese, oče, ki sina tudi ščiti in varuje ter skrbi zanj. Res je - noben institucionalni učitelj se ne sme dotakniti oziroma fizično kaznovati otroka (jasno je, da so spet problematični predvsem dečki oz. fantje)! In to lahko mirno zapišemo v zakonodajo! Absurdno pa je, če bo v novi družinski zakonodaji zapisano, da starši – aktualni so predvsem očetje - ne smejo udariti svojega otroka - aktualni pa so predvsem sinovi!

Psihoanalitična replika, ki jo v tem kontekstu moram poudariti, se glasi: matere (res) nikoli ne smejo udariti svojega otroka, še posebno ne sina. Libidinalni tandem mama - hči ima posebno obeležje, ki v kaznovalnem smislu tudi ne sme bazirati na fizičnem nasilju. Toda – in to moram spet poudariti – občasne (očetove) vzgojne zaušnice (namenjene porednim sinovom), ki so domala neizbežne, nikakor niso vzgojno škodljive. Namreč: ravno na teh »zasluženih« očetov(sk)ih zaušnicah lahko mali »Ojdip« v odraslosti zgradi močan Nadjaz, zaradi katerega ga bo pekla vest, če bo počel neetične stvari.

Slovenija se danes utaplja v neetičnosti raznih poslovnih kontekstov (npr. v tajkunskih prevzemih). Kaj šele bo, če se že tako arhetipsko kolabirani oče ne bo smel vzgojno aktivirati z občasnimi vzgojnimi zaušnicami, če bo imel tehten vzrok, oziroma, če si bo sin to res zaslužil?! Simbolna kastracija že tako ogroženega slovenskega očeta bo še bolj transparentna. Pa to sploh ni najhuje! Problematični so oziroma bodo postali njihovi sinovi, ki si na račun očetove (svojevrstne) nemoči in nekompetentnosti, morda – ni pa nujno – ne bodo razvili močnega Nadjaza, ki je nujen za etično funkcioniranje družbe.

Trmast otrok

"Mali »Ojdipi« še zdaleč niso tako nedolžni (še posebno ne do svojih bratov in sester), kot si to (»otročje«) domišljajo ideologi(nje) novega družinskega zakonika!" (Foto: iStockphoto)

Menite torej, da zaušnica ni kaznivo dejanje. Je po vašem fizična kazen produktivna? V kakšnih primerih?

Zelo nekonstruktivno je, če na sočutju trpečih (predvsem ženskah oziroma ideologi(nja)h), ki zelo čustveno premlevajo vzgojne zaušnice – in na ta način trpijo – dobijo izključno pravico pri odločanju o tem, ali bo vzgojna zaušnica po novem družinskem zakoniku kaznivo dejanje ali ne! Psihoanalitično gledanje izpostavlja tudi druge vidike pri kaznivosti oziroma (ne)vzgojnosti zaušnic. Namreč: fizična kazen včasih vzgojno sploh ni škodljiva, celo produktivna je – ampak ne v vseh kontekstih (npr. zato, da otrok naslednjič ne bi stekel čez cesto, ga seveda ni treba udariti). Tudi otroku se da marsikdaj marsikaj dopovedati – vsega pa pač ne. Če npr. v objemu klasično otroškega bratovskega ljubosumja mali »Ojdip« s svinčnikom »zabode« svojega mlajšega bratca ali sestrico, in to ne prvič, pa je potrebna kazen – in to fizična, nikakor pa ne psihična!

Lepe besede včasih ne zaležejo (več) - psihično kaznovanje (ki je zelo nekontrolirano, kazensko pa ni preganjano), je po psihoanalitičnem gledanju za otroka bistveno bolj škodljivo kot fizična kazen. Zdi se, da je osnovni problem fizičnih (vzgojnih) kazni predvsem v tem, da se tako kaznovani otroci smilijo večini ljudi, ki bi jih lahko v tem kontekstu oznanili kot otročje razmišljujoče. Ti isti (otročji) »sočutniki« pa po drugi strani ne znajo (psiho)analitično sklepati in razumeti, da je »korist otroka« nekaj čisto drugega, kot si oni domišljajo. V bistvu se ideologi novega družinskega zakonika borijo za svoj spokoj v duši: s tem, ko se zavzemajo za odpravo fizičnega kaznovanja otrok, sami nehajo trpeti - kar je zelo sebično - t. i. »korist otroka« pa jih v resnici (gledano skozi koncept sebičnosti etike oziroma etičnega egoizma) ne zanima! Po drugi strani bi namreč lahko rekli, da je zelo »koristno,« če otrok - bolj rečeno deček - razvije močan Nadjaz, četudi v paket njegovega vzgajanja prideta ena ali dve vzgojni zaušnici. Kakšen latentni sadizem očeta (ali matere) seveda ne sme priti do izraza pri kaznovanju otrok - ne v fizičnem, še manj pa v psihičnem kontekstu!

Očka in hči

"V kontekst (vsaj) teorije kaznovanja je torej nujno vpeljati razlike med spoloma. " (Foto: iStockphoto)

Kdo ima po vašem pravico, da otroku prisoli zaušnico? Starši, vzgojitelji?

Nikakor ne sme otroka - ne dečka, še manj pa deklice - udariti kakšen institucionalni vzgojitelj. Če je kdo, ki otroka lahko vzgojno udari, je to oče. Udari pa lahko le sina, nikakor pa ne hčerke - morda lahko oče hčerko le močno prime oziroma stisne (za roko), da skozi rahlo bolečino občuti njegovo moč. Nikakor pa ne sme fizično »napasti« telesa ali obraza! Mame pa sploh ne bi smele tepsti ne hčera in še manj sinov!

Upam si napovedati, da bodo postale kazenske intervencije, naperjene proti staršem - če bo obveljal predlagan družinski zakonik - absurdne. Mnogi sicer ljubeči starši, predvsem očetje (posredno pa tudi mame), bodo »znoreli« v objemu kaznovalnega absurda. Mali »Ojdipi« še zdaleč niso tako nedolžni (še posebno ne do svojih bratov in sester), kot si to (»otročje«) domišljajo ideologi(nje) novega družinskega zakonika!

Ob koncu pa še tale pomislek: Ali je (spet) država postala tista, ki daje staršem otroke v najem? Aktualna družinska politika je na nek način »likvidirala« starše in si last(nin)i otroke, kot da bi bili otroci državna last. Naša država (spet) skuša (u)krasti otroke staršem, jim soliti pamet ter ukazovati, kaj je dobro za otroka!

In nenazadnje: netelesne oblike kaznovanja so bistveno hujše in za poznejšo osebnost kontraproduktivne kot pa kakšna (očetov(sk)a) vzgojna zaušnica, ki jo prejme sicer ljubljeni in oboževani sin! V kontekst (vsaj) teorije kaznovanja je torej nujno vpeljati razlike med spoloma. Res je, (Freudov) Ojdipov in kastracijski kompleks (spet) diktirata drugačne poglede na ta vzgojni kontekst in celoten predlog novega družinskega zakonika, zaključuje Roman Vodeb.
 

Mnenje lahko zapišete tudi na forum.