Samostojen otrok pri mizi

Mami, oči, bom sam! Pomagajmo mu toliko časa, dokler otrok našo pomoč sprejema in potrebuje. (Foto: iStockphoto)

Ko bodo že dobro zakorakali v življenje, ne bodo več vedno imeli odprtih ušes za naše predloge in nasvete. Zato le dobro izkoristimo vzgojna leta, ki so nam dana, saj je samostojnost ena od vzgojnih prioritet. Nekaj uporabnih nasvetov je z nami delila Andreja Vintar Marinček, svetovalna delavka iz Vrtca Marjetica v Ivančni Gorici.

Otroci začnejo že zelo zgodaj kazati voljo in željo po samostojnosti. Se spominjate ali pa morda ravno doživljate prvi: „Mami, oči, bom sam!“ Ni prav, da bi vse radi naredili namesto otroka, podajte mu roko in mu na poti v samostojnost pomagajte – seveda v skladu z njegovo starostjo, in postavite meje. Od majhnega otroka ne morete pričakovati, da bo o vsem odločal sam. Lahko pa ga na to postopoma navajate, nas učijo tudi v knjigah Otroci potrebujejo meje, Vzgoja brez solz in Otroci so tega vredni.

Kaj otrok zmore in česa ne?

V različnih starostnih obdobjih otrok potrebuje različno obliko pomoči in podporo odraslih. Pomagajmo mu toliko časa, dokler naš otrok pomoč sprejema in jo potrebuje. Starost, pri kateri otrok doseže določeno stopnjo zrelosti, se sicer od otroka do otroka razlikuje. V čem naj bi bil naš otrok že samostojen, se včasih sprašujemo? Glejmo ga in poslušajmo, opazujmo ga, pa nam bodo to sama pokazala njegova dejanja. Če ugotovimo, da za določene dejavnosti otrok še ne kaže interesa, mislimo pa, da bi to lahko že zmogel, ga pri tem spodbujajmo in tako ustvarimo zanimanje.

Razmetana soba

Če otrok za določene reči ne kaže zanimanja, a mislimo, da bi to že lahko zmogel, ga spodbudimo. (Foto: iStockphoto)

Kdaj otroka razvajamo?

Veliko staršev se tu znajde v precepu. Kdaj izpolnjujemo njegove potrebe in kdaj ga razvajamo? Otrokove potrebe izpolnjujemo tako, da ga imamo radi, ga sprejemamo takšnega, kot je in ga ščitimo. Razvajamo pa ga, če mu ne postavljamo okvirov pravic in dolžnosti, delamo namesto njega stvari, ki bi jih sicer lahko storil sam in mu ne z besedo ne z dejanji ne posredujemo socialnih pravil družbe in človeštva.

Otroka ne razvajamo, če ga ljubkujemo, ga zasluženo pohvalimo, vzgojne prijeme prilagajamo in njegove želje izpolnjujemo v okviru smisla in možnosti. Prav tako ne pomeni, da otroka razvajamo, če mu posvečamo svoj čas in se z njim pogovarjamo, ga poslušamo in stvari počnemo skupaj. Opravičimo se mu, če smo bili krivični in bodimo, seveda če so za to tehtni razlogi, strpni tudi do manj ustreznega vedenja.

Na poti k samostojnosti ...

... otroku postavljajmo meje. Ti naj se znotraj njih varno gibljejo. Otroci meje namreč raziskujejo, ker jih ne poznajo in zato postanejo negotovi, nezaščiteni, lahko popolnoma pasivni ali pretirano aktivni. Bodimo dosledni. Ko se starši postavljenih pravil dosledno držimo, se bo otrok nanje navadil in se mu ne treba ves čas truditi, da bi jih prekršil. Zato tudi sami najprej premislimo, ali smo se pravil sposobni držati.

Ne spuščajmo se v boje za premoč. Ne bodimo ukazovalni, ne obnašajmo se avtoritativno. Če nekaj zahtevamo, ne da bi upoštevali tudi njegova stališča, smo na tankem ledu. Temu se lahko izognemo tako, da se o omejitvah vnaprej dogovorimo in jih soglasno sprejmemo.

Podpirajmo otrokovo samostojnost. Podpira naj jo tudi naša vzgoja. Otroka poslušajmo in v njegovo mišljenje ne posegajmo ves čas z našimi pogledi. Otrok bo svoje zmožnosti spoznal prek samostojnega udejstvovanja, zato mu ponudimo čim več izkušenj.

Učimo z zgledom, saj ne pravijo zastonj, da dejanje pove več kot tisoč besed. Otroci od staršev prevzemajo pravila, kaj se sme in kaj ne. Kdor določenega vedenja pri svojem otroku ne želi, mu ga tudi pokazati ne sme.

Udarec otroka po obrazu - klofuta

Kazen poudarja moč odraslega in redko prinese spoznanje. Zato previdno s kaznovanjem. (Foto: iStockphoto)

Otroka spoštujmo, prav tako njegov trud, če si spoštovanja z njegove strani želimo tudi sami. Otroka opazujmo in pozitivno vedenje krepimo tako, da mu pozornost namenimo tudi takrat, ko je njegovo vedenje primerno. Ne zlorabljajmo svojega položaja. Ko se otrok neprimerno obnaša, se na njegovo vedenje ne odzivamo z grožnjami. Ne bodimo pretirano zaščitniški. Otroci se morajo sami naučiti oceniti svoje sposobnosti, to pa lahko storijo le, če jih samostojno razvijajo in preizkušajo. Ne opozarjajmo jih nenehno na previdnost.

Bodimo previdni s kaznijo, saj te namreč redko prinesejo spoznanje. Grožnja in kazen sta kaznovalni tehniki, ki poudarjata moč odraslega, otroku pa vzameta dostojanstvo in samospoštovanje. Ko otrok neko nalogo dobro opravi, opazimo njegov uspeh in ga pohvalimo. Predvsem moramo opaziti njegov trud. A namesto da ga podkupujemo in nagrajujemo, ga raje spodbujajmo.

Z otrokom se pogovarjajmo. Če želimo, da nas posluša, moramo tudi mi poslušati njega in se posvečati temu, kar nam otrok sporoča. Ne govorimo z njim podcenjevalno in ko je poleg nas, se o njem ne pogovarjajmo, tako kot da ga ni. Vse to otrok zaznava in vsrkava naš pogovor. Tudi tako si ustvarja vrednost o samem sebi.

Pri vzgajanju bodimo enotni. Starša naj najprej med seboj dosežeta dogovor o najpomembnejših družinskih pravilih. Kot starši moramo paziti, da pred otrokom ne izničujemo nazorov in zahtev drug drugega, se ponižujemo ali merimo moči. Vse to je eden izmed načinov manipuliranja z otrokom.

Pa nas bodo otroci ubogali?

Preprosto moramo verjeti, da so nas otroci pripravljeni ubogati. Ne iščimo izgovorov pri postavljanju mej, saj otroci hitro rastejo in lahko nam bo žal za vsak zamujen včeraj. Premislimo, pri katerih stvareh je treba vztrajati in dajmo otroku jasno besedno sporočilo. Če nekatere zadeve niso naše prioritete, smo se lahko pripravljeni pogajati. Naša moč je v tem, da se odzovemo mirno in nedramatično vztrajamo.

Očka in hči

Dajmo otroku jasno besedno sporočilo. Močni smo takrat, ko se odzovemo mrino in nedramatično. (Foto: iStockphoto)