Urška Stropnik se pri svojem delu najbolj posveča ilustriranju otroških knjig (Dežela dober tek, Zgodbe v sličicah, Od kozlička do volička, Drevo srca, O treh netopirjih …) in revij (Zmajček, Ciciban, Trobentica, Bim Bam …), njene ilustracije pa najdemo tudi v učbenikih, zbornikih, celostnih podobah in na razglednicah. Za naš spletni portal je spregovorila o tem, kako ji uspe kot samostojni kulturni ustvarjalki združevati delo in družino ter pri tem uživati.

Poletje Urškine družine.

Urškin mozaik letošnjega poletja (Foto: osebni arhiv)

Pravite, da je vaša družina zelo vesela. Zakaj menite tako?

Velikokrat se imamo zelo lepo, skupaj pojemo, se igramo, rešujemo uganke … So pa včasih tudi dnevi, ko uigranost zamenjata huda trma in slaba volja. Pač, tudi to je nekaj normalnega. Meni se zdi, da smo kar glasni in včasih iščem v stanovanju tih kotiček … Sem pa vesela, ker se znata moja velika otroka igrati in to zelo kreativno. Mislim, da je to moževa zasluga, ki se veliko igra z njima in tudi dostikrat na nevsiljiv način pokaže, kako do dobre ideje. Sašo je glasbenik in instrumentov pri nas ne manjka; tako se pri nas likovni svet prepleta z glasbenim.

Kaj vam pomeni materinstvo? Kako so potekale vaše nosečnosti, porodi?

Materinstvo je zagotovo moja največja izkušnja do zdaj. Kakor koli si ga predstavljaš, je v resnici vedno drugače … Moje tri nosečnosti so potekale zelo enostavno, brez zapletov. Je pa res, da je vsaka naslednja nosečnost manj romantična. Medtem ko pri prvi bereš revije, šteješ tedne (skorajda ure do rojstva), uživaš v gnezdenju, pri naslednjih zmanjkuje časa za te prijetne stvari. Pa tudi komaj čakaš, da rodiš in da se lahko s starejšim otrokom spet v miru igraš, ga dvigaš, zlezeš k njemu v posteljo … Saj s trebuščkom to tudi gre, a je težje in bolj naporno.

K sreči se, ko je trebuh res že velik, zgodi porod in počasi gredo stvari spet v svoje tirnice. Moji porodi so potekali hitro in enostavno. Vsak naslednji je bil malo hitrejši. Kar pa tako ve vsaka mamica, ki ima več kot enega otročička. Prvi je trajal dve uri, drugi 50 minut in tretji 45 minut. To je to, pa je štručka že v tvojih rokah!

Poletje Urškine družine.

Družina letos na Cresu (Foto: osebni arhiv)

Odločili ste se za veliko družino. Zakaj?

Vedno sem si želela veliko družino, nisem pa vedela, da mi bo to uspelo. Otroci so zakon! Super je in sploh si ne predstavljam, da nas ne bi bilo toliko. Moj Sašo je zelo dober ati in verjetno je k tej odločitvi pripomoglo tudi to dejstvo. 

Porodniške pa nimate. Zakaj ne?

Porodniški dopust imam. Ker pa je moje delo takšno, da si urnik in količino dela sama prilagajam, vzame dopust za nego in varstvo otroka moj mož. To ne pomeni, da jaz za  osem ur izginem v službo in otročička »priklopim« na stekleničko, ampak da se odpovem »vozičkanju« z mamicami; to nalogo prevzame Sašo. Ko je dojenček lačen, mi ga pripelje in ga podojim, potem še malo delam, popoldne pa sem v celoti na razpolago družinici. Tako smo res veliko časa skupaj, tudi Sašo je sproščen in popoldne, ko sta velika dva doma iz vrtca, imamo veliko časa zase.

Tudi moje dopoldansko delo večinoma traja štiri ure, kadar je gneča pa malo dlje. Ko bo dojenček že jedel gosto hrano, pa bom v ateljeju lahko ostala dalj časa. Tako je bilo tudi pri obeh starejših otrocih in ta praksa se pri nas resnično dobro obnese.

Kaj trenutno delate kot ilustratorka?

Pred tretjim porodom sem zelo veliko delala, saj sem si želela, da bi lahko z novim dojenčkom čim bolj uživala, tudi čim dlje. Tako se zdaj, ko je Izidor star štiri mesece, počasi spravljam k delu. Na mizi me čakata zelo lepi stvari: dve novi slikanici, v obeh bodo pesmice. Seveda počasi kopni tudi zaloga, ki sem jo pridno delala spomladi, in spet bodo na vrsti ilustracije za različne otroške revije. Dela se veselim, malo me trenutno muči še organizacija. Dojenček počasi dobiva »red« in vse bo kmalu lažje.

 

Slikanice

Ilustracije Urške Stropnik (Foto: osebni arhiv)

Kako usklajujete družino in delo? Ima delo prednost?

Svoje delo imam res rada in sem hvaležna, da je moja služba ilustriranje. Nikakor pa nima delo prednosti pred družino. Da me res ves dan ni doma zaradi dela, se zgodi zelo, zelo redko. Mislim, da so otroci le enkrat majhni in da me zdaj res potrebujejo. Ta čas zelo hitro mine. Vem, da tudi kasneje potrebujejo starše, vendar pa so tudi bolj samostoji, niso več tako fizično odvisni od mamice in atija. Tako da se ne bojim, da bo za mojo kariero zmanjkalo časa. Vse to še pride! Trenutno pa je prva družinica!

Je prav, da smo matere zaposlene? Ali smo preveč zaposlene, nam zmanjka časa za družino?

Takoj sem za to, da nam mamicam ne bi bilo treba delati in bi dobivale neko plačo ter skrbele za dom in družino! To bi verjetno z navdušenjem trajalo nekaj časa, priznam pa, da me že sedaj mika moje delo. So dnevi, ko se mi zdi vsega preveč … Preveč risanja, preveč pranja, preveč pospravljanja, preveč igranja …vendar je nekaj tudi v dobri organizaciji. Res je, da v družini traja delovnik od jutra do večera. Najprej služba - služba, potem pa služba - dom. Sama imam pomočnico, ki nam pomaga zlikati perilo in vsaka dva tedna počisti stanovanje. Seveda je dela tudi zame in za mojega moža kljub temu dovolj.

Kljub trenutnemu navdušenju nad idejo, da bi bile mamice kar doma, se mi vseeno zdi prav, da gremo tudi v službo, da smo aktivne in da imamo poleg doma še kakšen svet ... 

Boste imeli še kakšnega otroka?

Trenutno ne razmišljamo o širitvi naše družinice, saj je nosečnost komaj za mano … Kaj pa prinese čas, pa ne vem.

Urška Stropnik

Urška z družino dan pred tretjim porodom (Foto: osebni arhiv)

Ste tudi gospodinja, kuhate?

Kuham pa zelo rada. Zdi se mi prav,da je hrana skuhana doma, da dom diši po kuhi in peki. Tako vsak dan kuham sama. No, včasih nam skuha tudi moja mami, včasih pa se nam zdi fino pojesti kakšno pico. Rada preizkušam nove recepte, zelo se trudim pripravljati hrano iz stvari, ki rastejo na našem vrtu, jemo veliko zelenjave.

Kako preživljate prosti čas?

V prostem času radi potujemo. Ko je priložnost, se 'naložimo' v naš avtodomek in jo mahnemo na izlet. Letos je za nami 30 dni potepanja. Bili smo v Soški dolini, na morju (Krk, Lošinj, Cres, Istra). Ko naš najmlajši malo zraste, se bomo odpeljali še kam dlje. Lani poleti smo se potepali po Danski. Kadar mi čas dopušča, tudi zelo rada berem. Trenutno je tega časa malo, saj sem ob večerih kar utrujena in hitro zaspim …

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Prihodnosti ni dobro preveč načrtovati, glavno je, da bi bili zdravi … vse drugo pride!
Naj ostane, tako kot je, pa bomo najbolj srečni!