Deklica s pokritimi ušesi

Tako kot se spreminja družba, tako se spreminjajo pogledi na vzgojo. Bi morali poskusiti malo bolj sproščeno ali pa z veliko mero resnosti? Vsakdo ima svoj recept... (Foto: iStockphoto)

Bryan Kaplan, univerzitetni profesor ekonomije in oče treh otrok, ima na področje vzgoje povsem svojstven pogled. Zavzema se zato, da bi otroci imeli veliko, ne da bi se obremenjevali z razvijanjem njihovih potencialov. Zveni prevratno? V svoji knjigi 'Sebični razlogi za starševstvo' (Selfish reasons to Have Kids) trdi, da otroku najbolj pomagamo tako, da odrašča v pozitivnem vzdušju. Če starši temu sledijo, se po Caplanovem mnenju lahko povsem sprostijo in se osredotočijo na to – da imajo še več otrok.

Bryan Caplan

Bryan Caplan v knjigi predstavlja svoj pogled in preveša tehtnico strogosti, s katero je Amy Chua prestrašila ameriške starše. (Foto: havemorekidsbook.com)

Ob njegovih zgodbah o otrocih, ki gledajo televizijo in igrajo računalniške igrice, ter njihovih starših, ki jih pustijo, da otroci počnejo, kar želijo, so Caplana označili za 'anti-mamo tigrico,' popolno nasprotje kitajskih staršev, ki otroke vzgajajo strogo s čim več izvenšolskih dejavnosti, tako kot Amy Chua, ki je svojim otrokom prepovedala gledanje televizije, igranje z vrstniki in prenočevanja pri prijateljih.

Caplanova alternativa ni zanemarjanje otrok. Zagovarja sproščenost. Namesto da se stalno počutite zadolžene, da otroku napolnite urnik z dejavnostmi, ki mu bodo v življenju prišle prav, vi pa od skrbi zanj že medlite. Raje mu dovolite, da pogleda serijo na televiziji, sami pa si vzemite urico zase. Tudi starši štejejo in ne hlepite vedno le po srečo vaših otrok, ker štejete tudi vi, tudi sami morate biti srečni.

Sam sicer pravi, da v nekaterih primerih starši, ki svojim otrokom posvečajo vso svojo pozornost, te osrečijo le kratkoročno, da pa na dolgi rok strožji pristop pri vzgoji ne daje želenih rezultatov. „Pojdite in se pogovorite s sedemletnikom,“ pravi, „njemu je poljubljanje ena najbolj ogabnih stvari na svetu. Naslednjih deset let mu prigovarjate, da je poljubljanje nekaj prečudovitega in pri sedemnajstih si bo premislili. In potem si rečete, no pa mi ga je le uspelo prepričati. To je ena plat zgodbe, bolj logično pa je, da si, ko odrasteš, enostavno premisliš in se spremeniš, zasluge za to pa si jemljejo starši.“

Vesna Lotrič

Pedagoginja Vesna Lotrič s Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana (Foto: osebni arhiv)

Caplan med drugim navaja tudi resne argumente v večnem boju narave proti vzgoji in se trudi dokazati, da je vpliv, ki ga imajo starši na otroka, povsem precenjen. Zato tudi meni, da Amy Chua, ki od otrok zahteva absolutno popolnost, otrokom dolgoročno ne bo prizadejala nobene škode. Prav tako njena vzgoja ne bo glavni razlog za uspeh otrok. Caplan otroke ne primerja z glino, ki jo lahko oblikujemo, temveč kot upogljivo plastiko, ki se pod našim pritiskom upogne in nato znova vrne v prvotno obliko. Ko sam svoje sinove postavi v kot, se njihovo obnašanje za kratek čas sicer izboljša, vse do takrat, ko jih mora tja poslati ponovno. Zaradi česar se sprašuje, kako bo, če njihovega vedenje ne more spremeniti zdaj, nanje lahko vplival dolgoročno. Kar avtor želi sporočiti je, da starši v marsičem pretiravajo, otroci pa tudi s finančnega vidika stanejo mnogo manj, kot bi si mislili.

Do katere mere je vse to izvedljivo v vsakdanjem življenju? Vesna Lotrič, pedagoginja s Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana, pravi, "da se pogledi na vzgojo spreminjajo, saj ko se spreminja družba, se hkrati z njo spreminja tudi vzgoja in posledično pogledi nanjo." Recepta za univerzalno in optimalno vzgojo ni, saj je vsak od nas unikat, skupek okolja, z njim vzgoje in socializacije, dednih zasnov in lastnih aktivnosti. Tako neki vzgojni postopek pri enem otroku sicer učinkuje, pri drugem spet ne.

Dejstvo je, da otrok avtoriteto potrebuje in si jo želi, čeprav tega na pokaže, ravno tako, kot potrebuje meje, saj mu te v postopnem spoznavanju sveta dajejo občutek varnosti. Ravno slednje pomeni otroka aktivno vzgajati in ga usposabljati za življenje. Skrajnosti, kot so vzgoja z represijo in na drugi strani vzgoja s popolno svobodo, ne obrodijo sadov. Ne ena ne druga "ne pripomore k zdravemu razvoju osebnosti, ampak k vzgojni zanemarjenosti, razvajenosti in nesamostojnosti," pravi Vesna Lotrič.

Otroci in televizija

Bi se strinjali, da je pozitivno vzdušje za odraščanje otroka dovolj? (Foto: iStockphoto)